Željo

    Željo

    22 Januar 2018, 15: 30

    Načelnikove muke v Mihovi grapi

    Jelenko se drži načela: "Ko načelnik pokliče, se odzoveš", zato se mi je, 21. 1. 2018, pridružil pri koriščenju nedeljske sončne napovedi.

    Tako sva z Jelenkotom po priporočilu ferajnovskih tovarišev obiskala Mihovo grapo (Kalška gora, SV stena, III / 50 st., 850 metrov). V enem tednu so se razmere očitno precej spremenile. V smeri sva naletela na napihan sneg, pršne plazove in bogo narejene skoke. Na grebenu Kalške gore pa na močan veter, ki je nosil sneg. Silom neprilike sva sestopala v smeri lovske poti na Kalško goro, ki pa sva jo zgrešila, a sva po parih abzajlih in z gamsjo pomočjo v mraku uspešno prišla nazaj do avta. Lajt motiv je bilo gaženje do kolen in do pasu. Razmere v grapi in na Kalški gori so trenutno bolj slabe. Naletela sva na nekaj razpok, ki čakajo, da se zvalijo v dolino. Bi bilo vredno še počakat, da se razmere popravijo. Pod črto: Najboljša alpinistična tura do zdaj. Ko zgine musklfiber, bo še bolje. Smo se pa ta dan v grapi mudili dve skupini Železničarjev. Mlaka sicer ne bo priznal, da so uporabili najino gaz. Jaz pa vseeno terjam eno pivo ;-).

    P.S.: Citiram Ajdo T.: " If you don't go, you don't have a story!".

    V četrtek, 18. 1. 2018, sta naš Silvo Vrhovec in Marko Leban (AO Cerkno) v Tolminskem migovcu splezala prvenstveno smer, ki sta jo poimenovala Viktorija (Tolminski migovec, Z stran, III/I-II 70 st. / 40-45 st., 1000m. Čestitke!

    Smer je v spodnjem delu kopna, najbrž sneg zmeraj prej skopni, kot se predela. V grapi je nekaj previsnih in spodjedenih skokov visokih 5-10m. Cca 200m pod vrhom sta bila kljub zadostni opremi prisiljena prečit v desno in poiskat drug prehod od planiranega. Vzrok: do 10m visok izpodjeden skok z svečo, ki ni segala niti do tal, pri strani pa slabe razmere. Viktorija se dvakrat sreča s smerjo Madona.

    Izvirni članek je dostopen na spletni strani AO Cerkno.

    Vir fotografij in informacij: Spletna stran AO Cerkno (Marko Leban in Silvo Vrhovec)

    27 December 2017, 23: 15

    Načelnikove decembrske vragolije

    Tako kot mnoge, je tudi mene razveselila decemberska pošiljka snega v naših bregih. Zato sem, kolikor mi je čas dopuščal, izkoristil čas in razmere, ter se nekajkrat odpravil raziskovat lepe kotičke naših gora. Tako sem se odpravil na nekaj lepih izletov na bolj obljudene in popularne konce naše domovine. Z Jelenkotom sva se odpravila preverit razmere na Trupejevo poldne, z Neli in Vesno smo se zabavali v pršiču pod Kriško steno, s prvo damo sva preizkušala kulinarične presežke na Kofcah, z Mihatom pa sva brusila robnike nad Zelenico. Bilo je lepo in še bo. Se vidimo v bregih. SREČNO NOVO LETO VSEM.

    Z Jelenkotom sva preteklo sobota zastavila precej ležerno. V petek greva v novo rezidenco v Gozd Martuljek, naslednji dan naj bi martinčkala in preganjala kače pod in na Urbasovi skali, zvečer pa navijala za našo Neli na Zboru alpinistov, ki ga je tokrat gostila Erjavčeva koča na Vršiču. Že petkovo popoldne je zamajalo načrte, saj so ČAO organizirali turo plezanja v ciljano plezališče. Ker sva ljudomrzneža, sva kot rezervni cilj izbrala poplezavanje po brezpotju do Amfiteatra v martuljških gorah. Zjutraj sva olimpijsko zastavila proti krnici Za Akom in od tam naprej proti vstopni grapi proti Amfiteatru. Človeške sledi (smeti) ob vznožju grape so naju navdajale z optimizmom, da sva na pravi poti. Nak. Vstopila sva eno grapo prehitro. Po približno 110 metrih poplezavanja po kršu prve klase čez palec ocenjenega do III, sva prišla na vrh grape in na rob še bolj krušljivega prepada. Po treh šolskih RRK (rogelj, ruševje, klini) abzajlih sva prišla nazaj na izhodišče in na sonček do izvira Martuljka. Tam sva, čeprav nisva našla prave grape, zaključila, da je bila izkušnja prava dogodivščina, ki je zahtevala dobro mero mirnih živcev in šodrarskih izkušenj. Pod črto bi lahko dejal, da je bil skoraj izgubljeni dan ponovno najden v neznani grapi pod Široko pečjo. Vse ostalim ljubiteljem naših gora to grapo odsvetujem. Če pa kdaj po nesreči zaidete vanjo, pa tudi ni tako slabo :-).

    Štirje železničarji (David, Marjeta, Marko in moja malenkost) smo se zbrali v petek, da odrinemo v te prelepe in samotne kraje, da preverimo, ako so res tako lepi, če je skala res tako trdna in voda tako mrzla kot pričajo legende. 

    Že v večernem mraku smo otovorjeni s težkimi nahrbtniki odpravili po dolini Mrzlih vod proti bivaku, v katerem smo nameravali prespati, zavoljo bremena se nam je verjetno zdela pot daljša kot bi se nam sicer, zato smo bili prepričani, da smo šli mimo bivaka in da je najbolje, če zaspimo kar na lepi jasi ob poti in se ob jutranji svetlobi usmerimo proti naši smeri. Zjutraj smo ugotovili, da smo spali cca 100m pred bivakom in da je naš raz čisto blizu. Med pitjem jutranje kave sta mimo pribrzela še Robi in Špela, to pa je tudi vse kar se je posebnega zgodilo na tej turi :) .

    Potem smo plezali, hodili in še malo hodili. Tako dolgo hodili, da smo večerno pivo v dolini zamudili :( .
    Aja pa še par besed o smeri:

    Res je lepotica, zraven zgornjega dela, ki ponuja neverjetno kompaktno skalo ob dobri izpostavljeosti in nizki težavnosti, se mi je še posebno dopadel kamin v spodnjem delu. 

    Smer smo v maniri klasičnega alpinizma zaključili na vrhu gore in si tako prislužili še dodatne razglede. Splačalo se je. 

    Opremljenost smeri ni slaba, sidrišč je dovolj in so na dva klina(včasih tudi več), pa tudi vmes se kar najde kak klin. 

    Upam, da sem z opisom koga pritegnil k plezanju te smeri, ker je res vredna obiska.

    Avtor prispevka: Vanč

    Po vzoru g. Younga, ki je pogumno prečkal ocean v iskanju zlatega srca, smo se bojevnice podale v daljne Karnijske Alpe iskaje prijetnega zatočišča, lepih gora, toplih src in nasmejanih obrazov. Prvi vikend avgusta gremo tja ter naj živi ŽaoŽ, smo vzklikale, in tako je tudi bilo.

    Prvopristopnici Gita in Borja sta že v dnevih pred začetkom tabora raziskovali ciljno okrožje in na lastni koži spoznali medkulturne, v resnici pa bolj med-gorske razlike med nami in tujino. Po njunih natančnih navodilih, smo tudi ostale našle bazni tabor. Gostitelj Mo jima je veselo pokimal in izkazal gostoljubje, haha pa kakšna hecna skupina smo in navihano legendi pripomnita: "Sva ti pozabili povedati, da so ostale mlajše." Tako je bil že sprejem poln smeha. Nastanile smo se v Rudnig Alm in na večer se nas je zbralo kar 14 ŽaoŽjevk. Živjo, živjo, špica, da smo tu, vreme bo, jutri napademo.

    Ostanemo ob 5ih, zajtrk, kava, skica, oprema, ampak še vedno je sobotno jutro najhitreje objelo Gito in Borjo, ki sta prijazno pomagali pri kmetovanju našim gostiteljem. Potem se odpravimo v stene, "despacito" je zdaj v trendu namigujem, ampak to odpade. Plezamo, osvojimo vrh pa se spet najdemo med poležavanjem na mehkih travah, med sestopom, med pohajanjem, a najkasneje na visokogorskem bazenu. Ležalniki so udobni, leseni medved primeren tudi kot obešalnik, voda hladna, zato pred večerjo še zaplavamo. V nedeljo nas, kljub mračnim vremenskim napovedim, poboža sonce. Kje je dež, ko so "mišaki" razboleni? Polovica bojevnic odide v smeri, druga polovica na "restič", na bazen seveda. Kako lepo je biti tu.

    Za statistiko takole...

    Plezale smo v Creta di Aip/Trogkofel in osvojile naslednje smeri:

    - Jana, Neža: Rissverschneidung 5a, Nordostkante ali Bicicletta 4a. Poleg osvajanja smeri se lahko ta naveza pohvali tudi z odličnim slogom, ki ga ni bilo moč zgrešiti - prvi dan prikaz modro-črne modne kombinacije oblačil, drugi dan roza-črno.

    - Petra, Vesna: Haha 5a
    - Sandra, Marjeta, Andreja: Nordostkante 4a
    - Vesna, Katarina: Nordostkante oz. Bicicletta 4a
    - Neža, Katarina: izstop iz Nordostkante oz. Biciclette
    - Neli, Marjeta in Sandra: neznani miks z neznano oceno, ampak glede na zasedbo je bil gotovo našpičen
    - Borja, Meta: iskaje Sudost-Kante 4a, naju je bolj navdušila njena različica, katero sva ocenili s 5a

    Pohajale smo okrog bivaka Lomasti:

    - Gita: izostren čut za najdbo borovnic in s tem izkazovanje veščin preživetja v naravi

    Plavale smo v bližnjem jezeru za zasneževanje ali bolj znanim pod imenom Bazen:

    - Eva: plavanje ob robu celotnega bazena v enem kosu in priprava kosila na plaži

    Po glavnih nedeljskih aktivnostih smo se vse zopet zbrale na kosilu, kjer so legende pomežiknile mlajšim članicam, jih pohvalile in dejale, da so zelo ponosne nanje pa da so špica punce. Pa Katarino in Katjo tudi takoj vpišemo in kako lepo, da sta se nam pridružili! Še zadnja bojevnica se je usedla v avto in tako je tudi padla prva debela kaplja dežja, kateri so se pridružile še mnoge na poti domov.

    Danes sedim tu, nad Ljubljano, in premišljujem o življenju, o vseh dogodkih, ki so me povezali v to skupino. O usodi in o naključjih. Kako različni smo si ljudje, hej. Kako pomembno je v življenju imeti skupino. Kako...

    "Gore žarijo v posebnem, čarobnem blesku in nam pojejo pesem o večni lepoti."

    Avtor prispevka: Meta

    S tovarišem Draganom sva se v torek, 8. 8., podala v stene Velike Mojstrovke in jo ubrala v Zaplotnikov Steber revežev (V-/IV+, 500 m). Na srečo prava izbira, saj se je v bližnji Smeri Debelakove že trlo nekaj navez, znanci med njimi, s katerimi smo izmenjali par besed, pa so se zato raje podali v Kovinarsko smer. No, midva sva ob ne preveč uglednem dostopu do najine stene visoko zgoraj ugledala le eno, ki pa je kmalu izginila z obzorja, ter olajšana in z nasmeškom zaplezala v vstopni kamin. Po par lažjih raztežajih je sledila razgibana in mestoma zračna smer; od plošč, ramp, zajed/kaminov dokaj pokončnih štiric, žlebov, gruščnatih prečk in polic do najtežjega dela smeri, lepe zajede, ki pa ni delala nobenih težav, saj je v njej dovolj nabitih klinov za vmesno varovanje ter čvrstih oprimkov in stopov. Uživantsko do konca v res dobri skali, izjema je le izstopni nemarno krušljiv in naložen raztežaj, sva naposled "srečna, zdrava in bogata" izplezala na Zadnjo Mojstrovko, kjer nama je malce zapihalo za vrat Sledil je še avanturistični spust do Vršiča. Skladno z dosedanjo kilometrino in izkušnjami sem plezala druga v navezi, Dragan pa je smer preplezal tretjič. Vmesno varovanje in sidrišča na kline in metulje, raztežaji dolžin približno 30 in 60 m. Lepo, se še vrnemo.

    Avtor prispevek: Andreja

    25 Avgust 2017, 09: 46

    Poletja ni v školjki

    Zdaj bom nadoknadila svoje nepisanje. Začelo se je z nepremagljivim taborom na Slovaškem in nadaljevalo s še enim v Val Masinu. Med tem sva z Mihcem (AO Kranj) v Šitah plezala Herlec-Kočevar. Sila fino! Navdušila sem se nad dostopom s kolesom, strmimi stenami in še čim.

    Z Boštom sva nato eno ležerno popoldne plezala Vodjak Želja na Vršiču. Kakšna lepa smer! V cugu, ki je skupen s trmastimi kamini, kjer je včasih tičala lesena kajla, se da A0 lepo izpeljat tudi s frendom trojko.

    Še isti teden, smo se po eni dolgi noči, z Ajdo in Rokcem spravili v jutranji Janc-Mali na Begunjščico. Rokc se je izkazal in praktično celotno smer preplezal v vodstvu. Dan, ki se tako začne, se ne more slabo končat in popoldne smo se že vozile na Žaož v Karnijce. Vikend z deklicami, lahko samo dobro dene. Tam je padel plan in to nedeljo sva šli z Vesno v Vzhodni steber Široke peči. Wawawiwa! Super sva se imeli. Večer kot se spodobi na bivaku, zjutraj pa zagrizeva. Šlo nama je kot po maslu, v amfiteatru pa mi je od navdušenja čeljust visela nekje pri kolenih.

    Naslednje popoldne pa sva z Borisom štartala proti Križevniku. Stari mački imajo avanturo v malem prstu, to zdaj vem. Ubrala sva dostop v temi, ki ga vodniček prijazno odsvetuje. Ne zastonj. Malo sva se iskala, ampak ob polnoči, po na novo izumljenem dostopu, našla bivak. In vodo. Kakšen bivak in kakšna stena! Plezala sva Resnikovo. Smer je napeta, ampak res lepa. Zajede <3 Opogumljena z dnevno svetlobo se samozavestno lotiva sestopa. No, v tem, da vidiš ni nujno rešitev. Svetlobo sva porabila, prišel je večer in po nekaj urah akrobacij v stilu prejšnjega večera nama je uspelo priti do piva. Haha, kakšna nepozabna dogodivščina.

    Upam, da mi to poletje glavo uspe potopiti tudi pod morsko vodo.

    Avtor prispevka: Neli Penič

    25 Avgust 2017, 09: 04

    Nova vzhodna v Triglavu

    V ponedeljek 14. avgusta sva se z Davidom Kozjekom že na vse zgodaj odpravila v osrčje Julijcev. Cilj je bil preživeti dva čudovita plezalna dneva v nepoznanih smereh.

    Prvi dan sva se podala v Novo vzhodno v Triglavu. Smer je iz leta 2013 in je sedaj verjetno doživela prvi obisk. Vse potrebne informacije o smeri so na spletni strani plezanje.net, zato me čudi da ni bolj obiskana. Vstopni del je lahko prehoden, tako da sva do velike grede šla nenavezana. Po skici sodeč sva se navezala v šestem raztežaju, za katerega sva kasneje ugotovila da predstavlja prvo izmed dveh petic po najini oceni. V tem raztežaju nisva šla po kaminu temveč po plošči in čez previs približno 5m levo od kamina. Težave segajo do zgornje pete stopnje, kar je podobno kot v kaminu. Ta variantica ponuja dobro skalo in čvrste prijeme, za varovanje pa pride prav kakšen metulj. V nadaljevanju se stena položi. Naslednja zapora, ki od plezalca terja nekaj preciznega stopanja je strma poč v desetem raztežaju. Tukaj bolj kot metulji prijemljejo klini. Na vrhu tega raztežaja sva se držala desno, zato sva prehod skozi okno obšla. Sledi lažje plezanje do velikega kamina, kjer pa v nasprotju z opisom nisva našla nobenega klina, se nama pa raztežaj ni zdel težji od štirice. Za tem kaminom se zopet odpre lažji svet vse do stika z Zlatorogovimi policami. Tod sva se še zadnjič navezala in preplezala še zadnje strme odstavke. Na vrh Vzhodne glave Triglava (2314m) sva izplezala po sedmih urah in pol. V smeri nisva pustila nobenih varoval. Skica in opis sta zelo natančna, tako da večjih orientacijskih težav ni.

    Smer me še najbolj spominja na Skalaško z Ladjo saj v obeh prevladujejo kratki plezalni odseki vmes pa veliko iskanja prehodov in lahkotnega poplezavanja. Pozitivno sem bil presenečen nad kvaliteto skale, ki je za Triglav vrhunska na splošno pa zelo dobra.

    Smer si vsekakor zasluži več obiska. Eden od argumentov je lahko tudi ta, da se plezalec v zgornjem delu lahko neizmerno zabava ob poslušanju planincev, ki te opazujejo in modrujejo s poti čez Prag.

    Novo vzhodno V+ /II-IV, 950m sva plezala: David Kozjek in Boštjan Tomplak (oba AO Železničar)

    Bil je prijeten dan v Steni. Nov dan pa je bil poglavje zase, ki sledi…

    Avtor prispevka: Bošt

     

    22 Avgust 2017, 21: 03

    Nepozabna presenečenja

    Teden pred Velikim Šmarnom je bil poln presenečenj. Prvo se je zgodilo v službi, ko mi je šef predlagal, da imam lahko v ponedeljek dopust. Drugo presenečenje pa je sledilo prvemu, ko mi je Bošt poslal vabilo za plezanje. Predlagal je Novo vzhodno v severni steni Triglava, kar se je v ponedeljek tudi zgodilo.

    Jaz pa sem še naprej planiral. Lansko leto mi je namreč v oko padla smer, o kateri se je kasneje veliko govorilo. Vzela je namreč življenje mladega plezalca. Vendar sem si že pred tem zaželel, da bi bila to smer za mojo izpitno turo za SP. Smer z imenom Milijarda se nahaja v severni steni Rjavine. In sledilo je novo presenečenje. Na mojo pobudo, si je Bošt zagotovil še prost torek.

    Tako sva v torek, v sončnem jutru, malo pred 7. uro, krenila iz Staničeve koče proti dolini Kot. Po slabi uri hoje po stezi, sva se usmerila pod severno steno Rjavine. Sledilo je še cca ¾ ure sopihanja v klanec in prispela sva pod smer te mogočne in strme stene. Začetek je bil dokaj lahek, po dveh raztežajih pa se je zadeva postavila pokonci in v takem slogu ostala do vrha smeri. Smer je slabo opremljena. Tako sva nabila kar nekaj štantov, za vmesno varovanje pa so poskrbeli frendi in jebice. Približno na polovici smeri, na srečo oba na štantu, sva doživela pravi kamniti dež. Kar dobro je žvižgalo okrog ušes. Pa vendar sva po dobrih 5. urah srečno in brez večjih težav prispela do vrha smeri.

    Kje sva pa zdaj? Daleč sva, daleč! Še eno uro poplezavanja po vzhodnem grebenu na vrh Rjavine. Pa še eno uro do Staničeve koče ter dobro uro in pol po melišču za Cmirom do avta v Vratih.

    Noge močno pekoče, srce veselo, glava pa polna raznoraznih vtisov. Lepo je bilo. Nad izborom smeri, je bil navdušen tudi Bošt, ki se je za razliko od Nove vzhodne v Milijardi celo nekoliko naplezal.

    Tako je izpitna tura za mano. Za naziv SP, pa bova z Boštom, v varnem okrilju ferajna, še malo predelala sidrišča.

    Hvala Boštu za nepozabna doživetja.

    Avtor prispevka: David Kozjek

    © 2017 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: update.si