Ker so Dolomiti tako neslavno padli v vodo, sva z Mihatom rekla da izkoristiva vreme in v torek, 30.4 skočiva do bivaka Gorica. Po začetnem iskanju dežele Nije (beri: izhodišče) sva potem res skoraj skočila gor, ker je bil sneg le od koče naprej in se ni pretirano udiral. V bivaku naju je pričakal kup stvari, višek vsega je bila kitara. Njeno stanje ni brezhibno, vendar je to sploh ne ovira pri tem da te zabava :) Zjutraj sva se zbudila v fantastično jutro z nekaj dežja, ki se je hitro posušil. Po sicer ne prvotnih planih, ki so bili seveda v južni steni, sva na koncu splezala S raz v Visoki Beli špici. Nikar ne vprašujte zakaj je do tega prišlo, ampak dokazano so pripravljene tudi severne stene.

P.S.: Če koga naslednjič v bivaku pričaka lepa zelena kapa, je moja.

Cinkue komada

Makina de la strada

Livorno – Olbia 9 ora

Arampicata non posibola

Birra e pasta preparato

Welcome to camping Vietato

Ja najprej smo šli v Cala Ganone. Ker je bil prvi dan dež smo šli plezat pod nek previs zraven morja, a se je nakoncu izkazalo za popolnoma faleno izbiro, ker je bla skala tok mastna, da bi bla še ***** fouš. Naslednja dva dni smo plezal v sektorju La Poltrona, še kar v redu. Mene osebno območje Cala Ganone ni preveč navdušilo. Srečal smo tud kolege s ferajna, vendar se je za njimi potem zgubila sled.

Odrinil smo naprej proti Jerzu, kjer naj bi blo ful doro, pa je blo res. Dolomitska skala, bolj na celini, nobenega problema za postavt šotor kjerkol, še voda je zraven. Po dveh dneh nam je zmanjkal moči v obeh rokah, še posebej v levi in desni, in smo šli proti jugu na lagano sportski život. Zapelal smo se do Masue, rudarsko območje z odličnimi klifi. Od tu pa spet Olbia – Livorno 9 ora, pa tako naprej. Nazaj grede smo se šli pa še turiste in obiskali San Genomini.

Presenetljivo je Sardinija precej divja in tudi v plezališčih ni neke gužve. Najedli smo se pekorinota, napili domačega vina, zdrajsal blazince, Maja je reševala siromaško povprečje in zlezla 6c, Zarja pa je v povprečju spala 5 smeri.

Ko je Zala prišla pome v Pariz, sva najela avto, si izposodila crashpad in šla malo balvanirati. Prvi dan sva se zadrževala v območju Cul de Chien (pasja rit), drugi dan pa v okolici kraja Arbonne la Forêt. Najprej sva bila sicer malo skeptična, ampak sva kar hitro začela uživati. Če bo kdo šel v tiste konce, ima vse informacije in vodničke, ki jih balvaniranja željan človek potrebuje, na http://bleau.info/