Ko sem bil pješak đak aka nadebudni tečajec sva s Polikarpusom šla plezat Zahodni raz v Mali Mojstrovki in sem na poti gledal v NŠG gor pod previse neke pike in se čudval kaj (kje) ljudje lezejo, Poli pa ja to je Madona. In ko mi je Bošt že teden dni pred Dolimiti poslal ideje, se mi  zdelo vredno poskusit, sama smer pa ne tako silna kot izgleda od spodaj. Načeloma zelo lepa, z luknjami kot v Dolomitih, le z eno malo sitno prečko, kaj češ, nekaj mora začinit zadevo. Opis v golnarjevem Vršiču je kar pravi (le da je vmes kao ena šestica, ki pa je nisva našla), ocena tudi verjento kar prava, le štanti niso prav vrisani, pa sva si sama postregla. It was wunderschon ja.

Bošte si je za izpitno turo izbral Desno v Ojstrici (V+/V, 550m). Dan D je bil v nedeljo, 1.8. 2010. Stena je bila zjutraj videti zelo mokra, a to plezarije začuda ni kaj dosti motilo, tudi tam, kjer je bilo mokro, je skala groba in plezalniki lepo primejo tudi na mokrem.

Sicer gre za smer samih prečk, ki turo podaljšajo vsaj za polovico glede na višinsko razliko, a tam, kjer gre smer navzgor, so raztežaji zelo lepi in skala odlična. Je pa treba priznati, da smer v zelo strmi in na videz težko prehodni steni najde lepe prehode. Izrazito grda sta le dva raztežaja, ki sta skupna z Modec-Režek in potekata po ozki, mestoma blatni in krušljivi rampi pod črnimi previsi, je pa izhod iz te rampe zelo lep. Malo nebodigatreba je tudi pristop na spodnjo gredino, ki je precej trentarski.

Smer ni opremljena, mestoma se najde kak klin za orientacijo, težji raztežaji sicer imajo par klinov, a so večinoma bolj slabi. Dobro opremljen je le drugi (in najlepši) raztežaj V+. Zelo prav pridejo metulji in tudi jebice, od klinov pa jesenkoti, univerzalci in profilci. Nekaj varovališč je bilo narejenih, večinoma pa jih delaš sam. Zanimivo je, da lahko kar nekaj vmesnih varovanj narediš na skalna ušesa, kar ni ravno značilnost naše skale.

Splošni vtis je, da je smer vredna ponovitve, Bošte pa je izpit suvereno opravil .

Večji del ekipe, ki je šla raziskovat v Ailefroide, se je vrnila domov. Prvi dan smo se navajali na granit v plezališču, naslednje dni pa smo lezli daljše opremljene smeri in osvojili Dome de neige des Ecrins (4015m). Maja in Luka sta nas zapustila v petek in do našega odhoda iz Francije osvojila še Mont Blanc (4810m). Vmes smo se šli še malo navadne turiste z ogledovanjem kulturne dediščine v Brianconu.