|
Ob šestih zjutraj smo se dobili na Grudi. Z načelnikom sva bila zmenjena, da za mojo izpitno turo za starejšo pripravnico splezava Debelakovo v Veliki Mojstrovki. Ker eden ni nobeden in sta dva premalo za žur, pa ker se je obetal lep dan in je treba izkoristiti priložnosti poletja, sta šla zraven še Mare in Poli, ki sta jo mahnila v Malo Mojstrovko. Dostop je sicer res nekoliko daljši, vendar ne posebno zahteven, če le udeneš pravi prehod, ki te pripelje na gruščnato gredo pod steno. Žreb je določil, da je Robi dobil prvi raztežaj in s tem tudi večino šodrastih in orientacijsko bolj zahtevnih raztežajev v odprti steni, meni pa so pripadli plezalsko lepši, vključno s crux-om, ki upravičuje svojo oceno. Ker sva krajše raztežaje združevala, je Robi nabijal kline, kot že dolgo ne, meni pa je začuda uspelo najti vsa sidrišča. Smer je dovolj dobro opremljena, tudi skica in opis v Miheliču sta korektna, velja pa pobrskati še za kakšno skico na internetu. Sem in tja te preseneti kaka večja skala, ki jo sila gravitacije vabi v dolino, vendar se z višino kompaktnost le izboljšuje, čudoviti so zlasti zadnji raztežaji, kjer o krušljivosti ni ne duha ne sluha. Presenetilo naju je, da sva bila v steni sama, spremljala naju je le slovenska domača glasba, ki ji ni bilo moč uiti vse do vrha smeri. Po slabih šestih urah plezanja naju je na vrhu pozdravilo sonce, Robi mi je dal roko, in rekel, da je bilo dobro, kar pomeni, da je izpit položen. Na Vršiču sta naju fanta pričakala s picami, turo pa smo zaključili na Jesenicah z radlerji in kapučinom. Lepa smer in lep dan, upam, da Robiju na koncu le ni bilo žal, da je moral (spet) zgodaj vstati.
|
Čestitam. 
