Zaradi velike splošne nevarnosti proženja plazov smo si za turno smuko izbrali bolj varen teren. Klabči, Neli, Nejc in jaz smo se odpravili na Malo Babo z dobrimi 1700m nadmorske. Štartali smo v bližini Karavanškega predora na Avstrijski strani. Kljub nizkemu hribu nas je vseeno čakalo 1200 višinskih metrov hoje. Dolgo časa smo hodili po položni gozdni cesti, ki pelje po dolini. Skoraj na koncu doline je pot postala strmejša. Ko smo končno prišli ven iz gozda se je v lepem vremenu odprli lep razgled na greben Karavank. Smuk v dolino pa je bil poglavje zase. Tako akrobatskega zmuka že dolgo nisem doživel. Ker bi bila smuka po smeri vzpona preveč dolgočasna smo jo ubrali po bljižnicah skozi gozd. Gosto posejane smreke, grmovje, hlodi, štori... Super je bilo.

Še ena ekipa je včeraj dala kontro Maltatalovcem in sicer v Mlačci (res da je umeten, je pa naš). S Polono sva prvič občutila ledne užitke slapov in bila sva navdušena. Bil je mraz, malo je posijalo tudi sonce, precej nas je navijalo, plezarija nam je pa kar uspevala - mene je samo enkrat odneslo:). Hvala naši pripravni pripravnici Mateji in alpinistu Robiju za učne ure in varno izvedbo.

Danes smo v ledeno mrzlem Tamarju razbijali led, šklepetali z zobmi in trpeli ob prijetnem nohtanju :). Glede na oster mraz je bil led prav super, plezarija pa tudi. Iz praktično vseh slapov se je slišalo komandiranje podiranja varovanja in podobno, še največ obiska je bil deležen Centralni slap. Dan pa čisto kičast :). Sonce, modrina, led in sneg :). Sijajno je bilo. Tako smo se vsaj malo oddolžili ferajnovskim srečkovičem v Maltatalu :).

Včeraj smo se Žitnik, Žitnikova in jst zapeljali v Zasavje. Itak smo spet pristali za Savo in itak smo se spet navijali v istih smereh in itak spet ni bilo nobenega drugega in itak smo se imeli fajn. Meni je uspel vzpon v Jeklenih prstih (D7), takisto je bil uspešen Žitnik, ki je dodobra navil tudi v eni izmed osmic. Žitnikova je tudi dobila svojo porcijo navitja :). Na poti domov je sledil obvezen postanek, saj veste kje :).