Leto je naokrog, prazniki so bili dolgi, zato smo se zopet odločili za plezanje v južni Španiji.

Najprej smo se ustavili v Mussari. Kraj je oddaljen od Tarragone približno 25 km proti severu. V kraju je koča, kjer nudijo prenočišča in kampiranje. V koči smo za 4,8 € kupili plezalni vodniček, saj se je brez njega zaradi obsežnosti plezališča kar težko znajti. Plezališče obsega 10 sektorjev z okoli 500 smermi vseh težavnosti. Mi smo v treh dneh obdelali le enega od sektorjev, potem pa smo se zaradi stalnega močnega vetra in mraza (cca. 1000 m nad morjem) odpeljali proti jugu, kjer je bilo precej topleje, a vetru se vseeno nismo mogli izogniti. Kot kaže, se je potrebno sprijazniti, da v tem delu Španije vsaj v času okoli novega leta stalno piha močan veter s celine.
Po 350 km smo se ob nasadih pomaranč pozno ponoči pripeljali v Gandio. To je obmorsko turistično mesto, ki je od Valencije oddaljeno 70 km. Plezališče je bilo vse dni obsijano s soncem in tudi pihalo ni več, zato so bili kratki rokavi obvezni. Plezališče obsega približno 140 smeri težavnosti od 6a do 7b in dolžine 5 do 25m.

Po dveh dneh plezanja v Gandiji smo se odpeljali v bližnji (27km) Salem. Tu je plezališče s 125 smermi težavnosti od 5 do 7b. Precejšen del sektorjev je v senci. Ker smo imeli že kar oguljene prste, smo bolj malo plezali in malo več viseli v strehah. Tudi primernega prostora za spanje nismo našli, zato smo se kar odpravili v naslednje plezališče.
Aventador je hrib z lepo gladko steno v bližini Genovesa in Xative. Plezališče smo kar težko našli, saj se zaradi nove ceste opis dostopa do izhodišča ne ujema z Rockfaxovim vodničkom. Kljub temu, da stena izgleda gladka, je v njej veliko smeri z luknjicami, ki so nam poenostavile plezanje. Posebno lepe so nam bile smeri, ki se zaključijo z lepim previsom. V steni je 75 smeri težavnosti od 5 do 6b. Stena je obrnjena proti soncu, ki pa zaradi hriba na nasprotni strani okoli četrte ure zaide. Stena je izpostavljena vetru, ki piha skozi sotesko. Soteska ni prevozna za osebna vozila, zato je prav prijetna za sprehode in kolesarjenje, kar s pridom izkoriščajo okoliški prebivalci. Tudi prenočevanje v prostornem borovem gozdičku je bilo zelo prijetno.

Ker ima plezališče bolj malo smeri in smo v treh dneh obdelali večji del le tega, smo se odpravili v bližnji Bellus, ki se nahaja na drugi strani soteske. A ker soteska ni prevozna, smo se morali odpeljati okoli nje skozi Xativo, kjer smo se oskrbeli z novimi zalogami hrane in vina. Plezališče ima dva sektorja. Eden je viden s stene Aventadorja in je cel dan v senci, drugi pa je cel dan na soncu in je kolikortoliko zaščiten pred vetrom. Slednji sektor je precej večji. Plezališče obsega skupaj 111 smeri težavnosti od 5 do 7a. Smeri so krajše (do 10m). Okolica ni tako atraktivna kot v Aventadorju, zato pa plezališče ponuja odlično plezarijo po gladkih ploščah. Čas počitnic se je kar prehitro iztekal in ker smo imeli v načrtu obiskati še eno plezališče, smo morali po dveh dneh plezanja v Bellusu odpotovati naprej.

Še pred mrakom smo prispeli v Monteso. To je nekoliko večja vas na manjši vzpetini z obnovljenimi ruševinami gradu. Vas je zelo lepo urejena in prav tako tudi plezališče, ki se nahaja v bližini gradu. Smeri so opremljene v do 20m visokih stolpih. Skala je po mojih dosedanjih izkušnjah edinstvena. Je kompaktna, atraktivno zaobljenih oblik in ravno prav groba za odličen oprijem plezalnikov. Ko smo prišli v plezališče, smo bili presenečeni nad lepoto in številom smeri, saj je v Rockfaxovem vodničku opisanih le približno polovica smeri. Popolnejši vodniček se da kupiti v lokalnem baru Camil's rock.
Do konca novoletnih počitnic je pred nami ostal samo še vikend, ki smo ga morali žrtvovati za povratek v svoj vsakdanjik. Na poti proti domu smo si bili vsi enotnega mnenja:"Še se bomo vrnili!".

Še nekaj informacij za tiste, ki se nameravajo odpraviti na podobno avanturo.

 

 

Za pot tja in nazaj smo prevozili približno 4400km. Skozi Italijo in Francijo smo se peljali po avtocestah, za katere smo porabili 155 €. V Španiji smo se vozili po magistralnih cestah, ki so dobro urejene, ravne in v tem času malo prometne, tako da smo kar hitro napredovali, pa še pogled na pokrajino je lepši kot z avtoceste (pa še nekaj evrov smo prihranili).
Spali smo na prostem ob plezališčih. Kampov in koč je ob plezališčih zelo malo, zato se bo moral tisti, ki je vajen več udobja, v glavnem zadovoljiti s hoteli in podobnimi prenočitvenimi zmogljivostmi, ki pa so od plezališč kar oddaljena.
Plezalne vodničke pa si je bolje priskrbeti že pred potovanjem, saj jih je na kraju samem težko ali pa nemogoče dobiti, še posebno, če je stiska s časom. Zelo dobra plezalna vodnička s preglednim opisom je izdala založba Rockfax. En vodniček pokriva Costa Daurado, ki zajema plezališča La Mussara, Arboli, Siurana, Prades.., drugi pa Costa Blanco, Mallorco in El Chorro s plezališči Gandia, Salem, Montesa, Aventador, Bellus, Jalon valley, Sella, Echo valley, Siera de Toixi.. Več informacij lahko dobite na naslovu www.rockfax.com , kjer si lahko snamete tudi dopolnitve in popravke vodnička.
Tudi trgovin s plezalno opremo ni. Kot je opisano v vodničku za področje Costa Blanca, je edina na tem področju v mestu Calpe. V večjih mestih so trgovine, kot na primer Decathlon, a so žal takšne trgovine s plezalno opremo slabo založene.
Klima je precej podobna kot v Slovenskem primorju. No ja, mogoče je v povprečju vseeno malo topleje. Temperatura redko pade pod 0?C. Obvezno se je potrebno pripraviti na veter, ki zna biti zelo močan, ni pa tako hladen kot naša burja.