Zgodaj zjutraj smo se Robi, Mare in moja malenkost odpravili na Korošico, kjer smo imeli v načrtu prvi dan se povzpeti na Dedca in z njega smučati in bordati, nato prespati na Korošici, naslednji dan pa iti še na Ojstrico in se odpeljati prek Šraj peskov v dolino.

Dan je bil lep in sončen, samo mraz in pa velike količine novega snega so opozarjale na previdnist pred plazovi in napihanim snegom. Do skoka pod Šraj peski je bilo celo opaziti staro gaz, ki pa se je pod skokom končala. Skok je bil precej zaliti z novim snegom in vsem se je porodila misel, da če bi bilo malo več snega in če bi imel velika ja..., bi pa mogoče lahko to še nekdo odpeljal.

Pod Vežico se je začelo naporno gaženje globokega snega, ki pa je obljubljal sanjsko smuko za naslednji dan.
Na vrh Dedca smo prišli že kar pošteno zmahani in začel se je posvet kam naj se odpeljemo. Nazaj na sedlo med Dedcem in Vršiči ali pa v območju poti na desno in nato po dolini do Korošice. Nobena varianta nam ni ravno dišala, ker nas je na koncu zmeraj čakalo še naporno gaženje snega. Po ogledu SV stene Dedca smo se odločili za sestop po Lukovi grapi, midva z Maretom sva sestopala brez smuči, Robi pa je suvereno odsmučal do podna. Po kasnejšem preverjanju podatkov se mi zdi, da je kombinacja Lukove smeri in Grape dolgočasja, ki jo je Robi presmučal celo prvenstvena.

Naslednji dan smo se polni optimizma odpravili proti vrhu Ojstrice. Po kaki uri ali dveh napornega gaženja smo se odločili, da dan ni pravi za vrh. Plazovi, megla, pa sneg naletava, utrujenost... in podobni izgovori. Pripeli smo si smuči in bord in sledil je uživaški spust do Korošice in čez uživaške Šraj peske vse do skoka pod njim, kar je v zadnjih zelenih zimah velika redkost.