Le kam, če ne na prvi letošnji obisk stene našega očaka. Tako zaželeni zimski vzpon po eni najbolj obleganih smeri. In ker so dnevne temperature že visoke smo se odpravili že zelo zgodaj, z namenom vstopiti v smer ob svitu.

Ob vsej komoditeti, ki ti jo nudijo Ameriški avti smo se s Slavcem in Grego ob pol dveh pripeljali v Vrata. Na parkirišču, ki je že bolj spominjalo na drsališče, smo izbrali opremo in nastavili lavinske žolne. Vsake toliko pa se je pogled ustavil na neskončno lepem nebu polnem bleščečih zvezd, ki so nam delale družbo po zasneženi poti po dolini. Potem pa se je začelo. Vsi dobro vemo, da je pokrajina pozimi drugačna kot poleti in sem bil nemalo presenečen, ko sem spoznal, da ne vem kje čez strugo, ki je do roba in čez zalita s snegom. Temu podobno pa je bilo tudi nočno iskanje markirane poti, ki te popelje do vstopa. V temi, s svetilkami nismo nasli nič. Kaj zdaj?? Počakati bo potrebno do svita in ob dnevni svetlobi nadaljevati. Hopla, pa smo bili vsak v svoji bivak vreči. Pozdrav zvezdnemu nebu in že smo drnjohali, vsak na svoji polički skopani v snežno pobočje. Odprem oči in.. jutro! Objame nas prekrasna zimska pokrajina. Grega še dvakrat zazaha in že so nahrbtniki nared in kri hitreje kroži po telesu. Kline zagledamo malo nad "spalnico" in se zapodimo. Ko stojim na razcepu Slovenske in Nemške smeri, samo slutim prvi raztežaj, ki leži pod mano globoko pod snegom. Na to vsekakor opozorim tudi soplezalca / sogazača! In smo začeli z vzpenjanjem po strmini. Do macesnov pa kak meter skale in malo dol v Bele plati, pa v grapo. Kaj bi našteval, saj jo poznamo (nekateri jo še bodo). Vse pa zalito z globokim snegom. Tudi gaz / stopnice je bila že narejena, tako, da res nismo imeli težkega dela. Po stirih urah plezanja smo izstopili po Prevčevem izstopu, ki tudi ni skoparil z razmerami. Na izstopu nas je pričakovala se nedolžna vehta, ki se je nič kaj sramežljivo nastavljala trem prišlekom. Prvi jo je "naskočil" Slavc, za njim sem jo zajahal še jaz in skupaj sva počakala se Gregorja, ki je trmasto prisopihal do vrha. Po kratkem premoru in izmenjavi nekaj besed z Jeseniškima alpinistoma, pa smo jo po isti poti ucvrli v dolino. Še enkrat smo užili čudovite razglede, obilico snega, pa tudi nekaj snežink, ki nam jih je namenilo oblačno nebo.
Sklep: čudovita tura, ki jo ob dobrih razmerah priporočam vsakomur z željo po zimskih radostih in lepih razgledih na stene ometane s snegom!!