S pripravniškega stališča pa se je tura godila na slednji način. 

V soboto za rana zjutraj, ko ste nekateri še sladko spali, drugi žagali drva (Bošt) smo ta tretji že urno hiteli proti Logarski dolini. V zasedbi: Maja, Luka, Nina, Mathieu, Uroš in jst (Boštjan); smo se željni lednih užitkov zapodili v slap Palenk. Kaj hitro smo spoznali kvaliteto ledu, no z Lukom bi lahko kakšno rekla na to temo, ki pa roko na srce ni bila optimalna.

Hitro smo vrgli na plano še ostale ˝karte˝ in se napotili k Ivovcem. Presunila nas je njihova lepota, na razmeroma majhno količino ledu se nismo niti ozirali. Slabih sto metrov ledne uživancije nas je popolnoma zadovoljilo, želja po obisku teh lepotcev pa je še močnejša, saj imajo še kaj za ponudit. Pot do avtomobila nama je popestril Pravljični gozd, kjer sva srečala skulpture junakov od Martina Krpana, škrata Storžka, vse do Indijance v. Le Papija nisva zasledila.

Eni bolj drugi manj potešeni ledno-rudarskih užitkov ( včasih ni vsak meter ledu za preplezat, ker te potem pričaka neprijetno presenečenje v obliki šodra), smo se odpravili proti Okrešlju.

Kar spomnite se kako vas je teža zvrhanih ruzakov potiskala k tlom in se je pot od koče Na razpotju do slapu Rinka vlekla kot jara kača. Ob pogledu na slap, pa se nas je večina že videla v objemu Rink in pot na Okrešelj je minila kot bi mignil.

Na Okrešlju pa sami stari znanci, le kdo bi si mislil. Sproščeni pogovori, smeh in težko pričakovana večerja, za koga tudi dve. Po večerji pa…….žur, čaga, fešta, gavda….pa saj ostalo veste. Posebej bi pohvalil glav na moška vokala Anžeta in Jašo.

V nedeljsko jutro smo se zbudili bolj ali manj nenaspani, bele strmine obsijane s soncem pa so kar klicale na dogodivščine ( v bistvu bolj tiste v senci;). V dveh trojnih navezah, Nino je zamenjal Matej, smo se odpravili v steno Turske gore in sicer v smer Bela piramida s Tschadov o. Smer nam je postregla s kompaktnim ledom, trdim snegom, pa tudi kanček pršiča je bilo vmes. V spodnjem delu smo bili nenavezani in zato dokaj hitri, ko smo dohiteli skupino hrvaških plezalcev pa smo morali malce upočasniti, ker smo videli, da se varujejo smo se tudi mi, verjetno je bilo bolje tako. Večina štantov je bila kar na cepinih, debelina snežne in ledne odeje pa za vijake nezadostna. Zgornja prečka je bila eden lepših delov smeri, je bila pa zaradi sipkega snega najbolj siten del, kjer je prav prišla tudi vrvna ograja. Osebno so mi bili najbolj všeč strmejši odseki z zelo kompaktnim snegom. O nepospisnih užitkih priča tudi dejstvo, da sva na koncu zadnjega težjega raztežaja oba vodilna plezalca (Luka in jst) spregledala varovalni klin. Ko drži, pač drži. Ob treh popoldan ko je že ve čina sopihala v dolino smo izbranci uživali na vrhu Turske gore v dih jem ajočih (ne zaradi utrujenosti) razgledih in tišini vetra in ptic.

Sestop na Okrešelj je minil v speedy gonzalez stilu in povzročil, da sem še naslednji dan stresal sneg iz žepov. Med pakiranjem opreme je Bimbo (Uroš) med drugim pobral pol cvilinga, ki je verjetno od ferajna, ter si s tem zagotovil vsaj pivo od tistega ki ga ni odnesel v dolino. Do jeklenih konjičkov smo prispeli že globoko v obje mi teme, štopark pa predvsem na Majino žalost ta večer niso pobirali.

O presežki h in dosežkih Okrešeljskega vikenda boste poslušali še nekaj časa, za konec pa vsem še obilo snežnih užitkov in bog vas varji.

Poseb na zahvala gre Tinetu, ki mi je prodal res super dereze.

Foto: Bimbo

Besedilo: Bošte