Dežurni kronik Metek sporoča: Za vikend sva se s Polijem odpravila na planino Zapotok, z namenom da bi v tamkajšnjih okoliških hribih potegnila dve novi smeri. Polno opremljena sva se iz Ljubljane odpravila v soboto ob 6ih zjutraj in bila ob 10ih že pod vstopom v novo smer v Zapotoškem vrhu. Smer ponuja dobro skalo, z lepimi prehodi med strehami in previsi. Ko najdeš vstop, je praktično ne moreš zgrešiti ker gre potem samo še naravnost navzgor. Na planino sva se vrnila okoli 4ih, nekaj pomalicala, si pripravila opremo za naslednji dan ter pametovala, kje naj bi potekala nova smer v Srebrnjaku. Noč je bila takšna kot so vse noči ki jih prespiš zunaj - neprespana, vendar sva imela vsaj družbo dobrih mišk . Naslednji dan sva po zgodnjem zajtrku začela z dostopom in in nekaj čez 9.00 začela s plezanjem. Plezanje je bilo tekoče in skala super kompaktna, tako da sva po štirih urah in pol priplezala na rob stene. Vsa zadovoljna po lepo izkoriščenem vikendu sva se počasi opravila proti domu, vmes potamanila še zasluženo pivo...in zaključila odličen vikend .

V soboto smo z Miho in Zalo plezali Severni raz naveze Krobath-Metzger v Trbiški Krniški Špici. V isto goro me je pred tremi leti peljal Robi plezat smer Crozzoli-Zaccaria, ki je bila zame prva hribovska smer in se mi je takrat zdela popolnoma podrta in neskončno dolga. Kljub temu, da je Krobath-Metzger njena soseda, je skala skozi celo smer zelo dobra. Nas je pa Miss Julijcev vseeno kar namatrala.

Dostopali smo od koče Pellerini, kjer smo spali iz petka na soboto. Moja prva skrb je bil kamin, ki naj bi bil vedno moker in zoprn. Kamin je bil začuda precej suh - le v spodnjem delu je bil malo sluzast in brez ruzaka je kar šlo. Po težavnosti bi ga primerjal s tistim v smeri Jesih-Potočnik, le da je malo daljši. Zali in Mihu sem dol spustil pol cvilinga in gor potegnil vse tri ruzake, tako da sta se lažje basala tudi onadva. Bolj kot kamin so mi bili psihično naporni ostali deli smeri, saj klinov ni veliko, v najtežjem delu, ki je sicer zelo lep pa poleg tega tudi ni veliko možnosti za nameščanje svojega varovanja. Vseeno se lahko v njem z nekoliko truda sprostiš, saj je skala res odlična, prav tako oprimki in stopi. Nad tem delom sta sledila še dva težja raztežaja (težave mi je zaradi napačnega branja skice uspelo združiti v en raztežaj - za kazen spet malo psihiranja in viseč štant na razku), potem pa izstopiš v lažji svet. Raz se v zgornjem delu položi vse do stolpa ob vrhu (tam lahko zaviješ tudi na Kugyjeve police). Stolp smo obšli daleč po levi strani (kot svetuje Mihelič) in po grapi med stolpom in vrhom prišli do škrbine, kjer smo naredili štant še pod zadnjim težjim delom (v nasprotni steni smo pustili en klin).

Ker smo plezali prepočasi, smo kljub zgodnemu štartu bili na vrhu šele ob mraku. Zato smo se odločili za sestop po normalki proti koči Corsi in ne proti Trbiški škrbinici (že z Robijem sva takrat sestopila na napačno stran in potem štopala v Valbrunno). Kljub temu je bilo zaradi teme iskanje poti na trenutke kar sitno, ampak je šlo. Malo nad kočo Corsi smo se odločili, da preverimo kako bi bilo, če bi res morali bivakirati. Našli smo mehko travico med ruševjem. Kmalu nas je sicer začelo zebsti, ampak ni bilo prehudo. Če bi nas preveč zeblo, bi še vedno lahko šli do koče. Naslednji dan smo šli v kočo na zajtrk in po markirani poti nazaj do Pellerinija. Oskrbnica nas ni nič čudno gledala, ker nas eno noč ni bilo - očitno ni to v teh koncih nič čudnega (podobno zgodbo iz avgusta sem našel na AO Črnuče).

Nekaj slik je še na

https://picasaweb.google.com/116126943843564832200/KrobathMetzger#

Včeraj, tretjega kimavca, sta Anže (d'original) in Dalenjc (tudi d'original) lezla Spominsko smer v NŠG. Skala v smeri je večinoma kompaktna, le nad drugim kaminom in nad zadnjim detajlom je nekaj krušljivih naložb . V kaminih pridejo prav metulji, sem ter tja se najde kakšen sumljiv klin, tudi jebice sa da ponucat,...
Težavnost smeri ne popušča do vrha, njima jo je dodatno začinila mestoma mokra stena . V celi steni sva bila sama, tako da ni bilo motenj komunikacije .

Včeraj sva z Edvinom plezala Madono v NŠG-ju. Skala je super, kompaktna, dobra za plezanje na trenje. Le začetek drugega cuga je nekoliko krušljiv. 

Prečka je zanimiva, z manjšimi stopi, je sicer nekaj manj opremljena s klini, pač kjer je možno varovanje.

Po koncu prečke, ko gre smer nazaj vertikalno, v skali najdeš polno lukenj, kjer zopet ni možnega varovanja, a se po teh luknjah podajaš kakor po lestvi. Vmes je še en kratek previs, kjer se je treba nekoliko povleči. Smer je res lepa