|
25.12.2005 do 1.1.2006 NA HVARU POZIMI SNEŽI
Novoletna ekspedicija AO Železničar na Hvar
-
Udeležencev 14:
1. Reči kombi: The Požgaj family + Gita + Robi;
2. Modri kombi: The Klabči family;
3. Rdeči Kangoo: The Tišler&wife + naj dolejnski par
leta = Luka + Barbara;
4. Pridružena šele 29.12.2005 - Zelena in precej zarjavela
Škoda: Janko + Irena;
POTOVANJE
 Ekspedicija se je v nedeljo,
po burnih božičnih požrtijah, rahlo rigajoč, v dolgi koloni
dveh kombijev, odpeljala čez plundrasto Dolenjsko ter prekoračila
mejo in Kolpo pri Vinici. Nadaljevali smo po izstradani avtostradi
skozi divjezahodno Liko ter se skozi napol priprte tunele
prebili v večerni, božični, izumrli Split, polepljen s posterji
Gotovine. Čakajoč na trajekt smo si ogledovali Dioklecijanove
ruševine ter se komaj ubranili nune v belem, ki nas je hotno
vabila v mašni objem katedrale s fušajočim župnikom. Zbežali
smo na kalamare in trlje v eno redkih delujočih konob, spotoma
pa naleteli še na tretjo skupino ekspedicije (ki se je klatila
med Paklenico in Splitom že dva dni).
Končno smo se vtrajektili, bili skoraj edini potniki ter
v zavetju nekadilskega salona otvorili serijo kartanja Enke,
ki je bila v naslednjih dneh takorekoč ena glavnih aktivnosti
(če ne štejemo spanja in krmljenja). Po slabih dveh urah
burnega kartanja smo skoraj ob 22:00 pristali na Hvaru ter
se v mračni temoti noči, v rahlem dežku, po vijugavi cesti
in skozi gardalandovski tunel, pripeljali v vas Sveta Nedelja,
kjer smo planirali bazni tabor.
Po krajšem iskanju pravega Slovaka smo v izumrlem naselju
apartmajskih hiš našli pomožnega Slovaka, ki nas je odpeljal
do nam namenjenih apartmajev. Po razporejanju in razpokavanju
smo nekateri legli v prašne postelje v pretežno hladnih sobah
ter zaspali, drugi pa so prej snedli še sarmice, ki jih je
ponudil prijazni, a kot se je kasneje izkazalo le pretežno
nemarni in pohlepni gazda. Noč je bila temna in za nekatere
tudi zelo hladna.
BAZNI TABOR
 Kljub dokaj visoki ceni
za zimsko sezono (8 evrov na osebo) so se apartmaji izkazali
za bedno opremljene, slabo ogrevane in tesnobne, vsekakor
pa stalni vir zabave in nerganja. Pri Tišlerjevih je puščala
skretna školjka (tako da so brodili v lastni scalini), vrata
kuhinjskih omaric so grozila mimoidočim, štekar je bil nevarno
blizu pomivalnemu kortu, ogrevanje pa je nudila le nenehno
in globoko brneča klima. Pri Klabčijevih je grel sicer dokaj
soliden električni radiator, zato pa je bil apartma svinjski
in astmo vzpodbujevalni, na jogijih fleki izcedkov prelepljeni
z obiljem prahu, na tleh speštani grozdi podobni ščurkom
ali obratno itd.. Pri Zvonetih je ogrevala (?) grgrajoča
klima, plina za štedilnik ni bilo (čez dva dni so prinesli
prazno bombo), najudobnejši leseni stol se je razrušil že
prve dni, v >zimski< sobi Gite in Robija pa je bila začetna
temperatura 10°, kasneje pa vse manj. Dolenjca se nista upala
v tuš kabino zaradi preperelega iztoka, v kasnejših dneh
pa se je Luka zastrupil z neznano klico, jo izdatno opijanjal
ter zapadel v cikel peristaltičnih izbruhov driske, ki je
trajala dokler ga zadnji dan niso odložili pri mami v domači
vasi.
Najzanimivejši je bil apartma namenjen Janku in Ireni, saj
ni imel šip na terasnih vratih ampak le mrežo za komarje.
Problem sta rešila z zaprtimi režami polken ter deko, grela
pa ju je infrapečka ter ljubav. Kakega uporabnejšega prostora
za druženje pač ni bilo, zato smo se besno basali v tankih
kuhinjah ter se po komolčarskih skupnih večerjah brž razkropili
po apartmajih ter v manjših skupinicah prakticirali Enko
ali druge socialne igrice. Klabči je otrokom in redkim oboževalkam
občasno odbrenkal himno Hvara z naslovom >Stupido L'amor<.
Mučile so nas tudi mačke - prvi dan je bila pred vrati ena,
drugi dan tri, četrti dan pa že sedem, od katerih je bila
ena >nevarno< bolna (morda je bila vir neznane Lukatove klice
?). Zvečer je bilo zunaj precej nevarno, saj so domorodni
mladci z razpadajočimi avti (s preslabo kompresijo in brez
registracij) pogosto prdeli po drsečih klancih med hišami.
Nismo jim pretirano zamerili.
VREME
 V
naslednjih dneh so se odvijale številne dnevne aktivnosti,
ki pa bi bile v prijaznejšem vremenu lahko plezalno precej
obilnejše. Večino časa je namreč pihal južni veter, ki je
oblačil nebo, sonce pa se je pokazalo le nekajkrat za po
eno uro. Bilo je sicer dokaj toplo (več kot 10°), vendar precej vlažno ali celo deževno (medtem je
v Sloveniji skoraj neprestano snežilo). Proti koncu odprave
se je za dva dni veter obrnil v nekakšen zahodnik, ki pa
je bil močnejši in občutno hladnejši. Takrat je sonce sijalo
skoraj cel (en) dan, vmes pa sta nas posuli dve kratki snežni
plohi (snežni stiropor ?), zelo bizaren pojav v teh krajih.
Na Hvaru torej tudi sneži. Ekstremno adrenalinsko doživetje
pa so bili ogromni valovi 30.12. zvečer. Do 4 metrski orjaki
so hrumeče zalivali obalo do neslutenih daljav ter špricali
iz teme obilno, nepredvidljivo in daleč preko Robija, Lukata
in Barbare, katerih mokre cunje smo v naslednjih dneh skoraj
uporabljali za soljenje makaronov.
GLAVNE AKTIVNOSTI (to je nekoliko
resnejše poglavje !)
 Kot se za AO spodobi, naj bi to bilo
predvsem plezanje in hribolazenje, kar pa smo uresničili
le delno. Najbolj zagrizeni so plezali 4 krat (ostali pa
2 do 3 krat), izvedli pa smo še eno dolgo in eno kratko
(družinsko) hribolazenje. Planirali smo tudi osvojitev
kakšne enostavnejše prvenstvene smeri v velikih stenah
nad Sveto nedeljo ali nad zalivom Lučišče, pa sta to delno
uresničila le Tišler & wife.a o tem kasneje.
Najprej o plezališču pri Sveti Nedelji imenovanemu >Šuplja
stina<, ki je seveda poglavje zase. Odkril, kupil, vpeljal,
navrtal in internetiziral (clifbase.com) ga je Slovak Miroslav
Stec, nekako v zadnjih treh letih. Suhcan in majhen bradonja
z volneno kapico je zanimiva pojava in simpatičen sogovornik.
Sicer lastnik dveh picerij in internetne ponudbe v domačem
Slovaškem mestecu, se je odklopil in s familijo preselil
na Hvar. Navrtava nove in nove  smeri (za opremo pobira prispevke
2 evra na osebo na dan), pomaga domačinom pri raznih delih,
jim dobavlja naivne (tudi izvensezonske) uporabnike apartmajev
ter se prevaža naokoli v svojem rdečem daktari Landroverju.
Lahko bi rekli, da praktično živi sanje marsikoga izmed nas.tak
je vsaj prvi vtis.
Plezališče je med najbolj atraktivnimi na tem koncu Evrope.
Že dostop je vznemirljiv: po slikoviti obalni poti (kjer
te ponekod škrofijo visoki valovi) ali pa skozi borov gozd
nad klifi ter po strmem, drsečem spustu. Prizor, ki se odpre
na koncu je unikaten, še zlasti če se morje peni med orjaškimi
balvani ali pa v večernem soncu. Stena je visoka in dolga
ter se nadaljuje še kot klif neposredno nad morjem (kjer
se poleti lahko pleza Deep Water Solo). Skala je pretežno
beloroza-rjavosiv-rdečeoranžen apnenec, z raznoliko in neobičajno
razčlenjenostjo. Oprimki so ponekod zaobljeno zasigani (kapnikasti),
ponekod oglati, mestoma (zaenkrat) še izredno ostri (robovi
in jamice), veliko je lukenj, duplin, razpok itd. Smeri so
večinoma po zelo navpičnih ploščah, najtežje pa tudi po nekoliko
previsnih. K slikovitosti največ prispeva velik samostojno
stoječ skalni stolp pod katerim se peni morje in ki izgleda
kot da je prislonjen na steno z veliko, odlomljeno in zagozdeno
skalo na vrhu - tudi nanj vodijo atraktivne a zračne smeri.
Trenutno je opremljenih 120 (tako trdi Slovak) smeri z ocenami
od 5b naprej, z dolžino 15 do 40 m, nekaj tudi višjih - fotokopiran
vodniček aktualnega stanja prodaja Slovak za 2 evra. Opremljenost
je solidna, čeprav so razdalje med svedri nekoliko daljše
kot smo vajeni, zlasti ponekod v zgornjih  raztežajih. Lepljeni
svedri in pujsi na štantih se bodo marsikomu zdeli nekoliko
nenavadni (slovaška verzija?), vendar se je treba z njimi
pač sprijazniti. Zaradi dolžine in ponekod (še) mankajočih
vmesnih štantov, je najprimerneje imeti čim daljšo vrv (vsaj
70 m, najbolje pa kar 80 m). Zaradi vsega naštetega, pa tudi
zaradi drugih okoliščin (bučanje in bližina morja, špricanje
valov, sunki vetra itd.) je plezanje dokaj psihološko, hkrati
pa toliko bolj adrenalinsko in nevsakdanje. Z nivojem znanja
vsaj do 6b (s čimer se sicer naša odprava ne more ravno pohvaliti)
je dovolj smeri za cel teden ali več.
Poleg klifov tik ob morju pa je cel niz skalnih sten tudi
nad vasjo Sveta Nedelja. Gre za hribovje, katerega vrh Sveti
Nikola (628 m) je tudi najvišja točka Hvara, ki poteka vzdolž
otoka in na več mestih prehaja v strme stene. Najvišje, najslikovitejše
in najprivlačnejše se nizajo prav nad Sveto Nedeljo in zahodno
do zaliva Vele Lučišće. Po nam znanih podatkih se tu še ni
kaj dosti plezalo, morda nekaj (neevidentiranih ?) smeri.
(OP.UR. V veliki steni nad Sveto Nedeljo je l.1995 plezal
Peter Podgornik in preplezal 4 nove smeri, ki so vse težke
okoli VII, dolge pa od 120 m do 200 m). Možnosti je vsekakor
ogromno, čeprav je kvaliteta skale še velika uganka. Problem
bi lahko bili zlasti lega in debelina skalnih skladov. Ti
so namreč dokaj tanki in hkrati skoraj navpični, na prvi
pogled pa tudi precej razlomljeni.
Do sten nad vasjo je okoli 30 minut dostopa po markirani
planinski poti, ki vodi mimo dveh špilj oz. jam. Druga je
večja (globlja) in izredno slikovita, saj so v njej ostanki
samostana. Okoli obeh špilj so vabljive stene visoke tudi
do 200 m - večinoma skoraj navpične plošče med njimi pa razi,
rampe, kamini, mestoma previsi itd. Možnosti je ogromno,
nekaj pa planira tudi Slovak, ki je pod cerkvico Gospa od
zdravlja (zahodno od jame) že opremil manjši  sektor (6 smeri
v škrapljasti, monolitni plošči). Nižje stene z izrazitimi
razi se vrstijo tudi pod vrhom Sveti Nikola. Najvišje in
najbolj divje pa so stene nad zalivom Vele Lučišće, do katerega
vodi slikovita pot (cca 30 minut) od Svete Nedelje proti
zahodu. O njih največ pove fotografija. Kaj in kako se da
tu preplezati bodo najbrž kmalu povedali bolj smeli plezalci
- Stevo kje si ?
Kot je bilo že omenjeno sta v velikih stenah nekaj poskusila
le Tišler & wife. Preplezala sta južni raz na vrh Sveti
Nikola, tako da sta se izognila težjim ploščam in prehodom,
poskušala pa sta tudi v eni od sten nad zalivom Lučišče,
kjer pa ju je preganjala tista bizarna snežna ploha. Več
podatkov in dobre fotke sten dobite pri Tišlarju.
Tudi glede hribolazenja so možnosti dokaj obilne. Opravili
pa smo le eno daljšo turo po markirani poti mimo obeh špilj
ter cerkvice Gospa od Zdravlja na vrh Sv. Nikole (kjer so
cerkvica, požarna opazovalnica ter orjaški križ). Z vrha
so nas pregnale megle in ploha, razgledi pa so bili vseeno
solidni - tudi na zasneženo Biokovo. Nekoliko bolj klavrno
podobo pokrajini pa dajejo planjave štrcljev požganih borovih
gozdov.
Za zaključek tega poglavja lahko rečem le to, da je za plezanje
na tem koncu Hvara (pa tudi na drugih koncih, saj je sten
obilo) res obilo možnosti - upajmo, da se obeta še pestra
prihodnost.
SILVESTROVO
Ker se je ta dan pričel z dežjem, smo
šli na izlet v mesto Hvar, kjer pa je bila zimska predžurkasta
scena dokaj bleda in prazna. Zatekli smo se v eno od restavracij
in si privoščili ribe. Pred povratkom je sledila mučna scena
s podivjano rampo na izhodu iz plačljivega parkirišča, ki
je tepla streho Zvonetovega kombija. Zadevo, ki se bojda
često dogadža, bodo sigurno sredili . ali pa tudi ne. Nazaj
smo se zapeljali po stari cesti po vrhu otoka in si mimogrede
ogledali še eno hvarsko plezališče >Stračine< nad vasjo Selca.
Solidna, našim podobnejša stena, premore trenutno 16 zelo
vabljivih smeri, potenciala pa je še veliko. Ker je obrnjena
proti severu si jo velja zapomniti za plezanje v vročih poletnih
dneh. Po cmeravem (Anži je spet zarovaril) postanku na kavi
v Starigradu smo se vrnili v bazni tabor, da bi pričakali
novo leto.
Ker smo se >razbrzdano zabavali< takorekoč vse večere smo
silvesterskega komaj razločili. Zimsko sobo smo preuredili
v jedilnico, kamor se je končno lahko nagnetla celotna odprava.
Sprva so nam dih jemale novoletne toalete - Mojca je prifrlela
v črnem, s čipkasto razgaljenimi rameni, Tišler wife je bila
roza, Gita se je (če se prav spomnim) kazala v čudovitem
flisu a la >Casual< itd. - trajalo pa je le nekaj minut,
saj je bila zimska soba še vedno preveč zimska. Izkazala
se je Irena, ki je pripravila vegi in karni verzijo musake,
sledila ji je smetanasta impro sladica, bilo je tudi sladkega
in kislega vinca. Po večerji smo naphani obsedeli in nekaj
časa nismo vedeli kaj bi. Pa sta se od nekod primajala Miha
Kajzel in še en Vertikalec (?) in iskala moko za palačinke.
Napojili smo ju z vinom ter poučili kako se reče moka po
Hrvaško - namreč >brašno< - in odtavala sta v noč. Do polnoči
se potem ni dogajalo bogvekaj. >Stari in izkušeni< Železničarji
so obujali spomine na stotine preteklih silvestrovanj, na
katerih pa so najbrž počeli isto - obujali spomine na preteklo
obujanje spominov o besnih žurkah obujanja spominov... Nihče
se ni zares napil, tako da ni bilo nikogar, ki bi lahko trdil,
da jebiltoparesenmeeegažur. Tik pred polnočjo jih je večina
odšla na obalo, kjer naj bi Miha Kajzelj nag zaplaval med
plankton, iz tega pa baje ni bilo nič, čeprav je imel brisačko.
Ostali smo čuvali spečo otročad ter >veliki dogodek< doživeli
na terasi s pogledom v popolno noč. Res izjemno pa je bilo
to, da praktično ni bilo slišati nobene prave petarde, videlo
se je le oddaljene, medle bliske nad mestom Hvar in na otoku
Vis - enkratno doživetje . pa srečno  novo leto 2006!
OSTALI IZJEMNI DOGODKI
V 8 dneh odprave je bilo tudi nekaj izjemnih
dogodkov, ki bodo zapisani v globoke anale ferajna. Legendaren
je že postal Gitin filmsko glasni, nočnomorni krik v zimski
sobi Požgaj apartmaja, ki je na drobno scefral Robijeve živce,
Mateja pa je v sosednji sobi panično trznila ter v blodnem
prekopicu delno speštala Anžijevo nogico.Zvone je baje le
mirno hropljal dalje. Drugi dogodljaj pa se je začel s skrivnostnim,
takorekoč nadnaravnim fenomenom, ki najbrž nikoli ne bo čisto
razjasnjen, končal pa se je srečno. Veter (ki pa sploh ni
bil močan) je namreč del Zvonetove začasno zapuščene plezalne
vrvi, ki je visela v eni od smeri plezališča, zvabil v morje,
to pa se je z njo pohotno poigralo ter jo skrajno nenavadno,
nekajkrat ovilo okoli podvodne skale. Reševanje tega zapleta
je terjalo popolno ogolitev ter delno omočitev že tako precej
premrlih telesc Mateje, Gite, Robija in Zvoneta, v viharnem
decemberskem morju. Fenomenalna požrtvovalnost le teh bo
ostalim ferajnovcem za zgled vsekakor še desetletja. Štrik
pa je rešen, cel in nekoliko slan.
POVRATEK
Ker smo se 1.1.2006 spet
predbudili v mlačno južnem dežju je po zajtrku padla klena
odločitev, da oddidemo s prvim trajektom - ob 12h (= izjemen
silvesterski termin). Pôkanje je bilo bliskovito, s pospravljanjem
pa se nismo trudili. Mačkam smo zapustili otrobe in izbruhke,
gazdi pa predhodno plačan en dan. Nismo se preveč sekirali...kar
naj se utopi v nezasluženem denarju. Zapustili pa smo tudi
Janka in Ireno, ki sta bivanje podaljšala, upajoč na lepše
vreme.
Trajektna vožnja je bila v znamenju Enke pa tudi rahlo bruhalnega
jugovalovanja. Razgledi so bili deževno pobešeni, sneg pa
je belil tudi vrhove Brača. Skozi zapoznele detonacije postsilvesterskega
Splita smo se prebili na še bolj izstradano avtostrado in
se skozi zavese dežnih polivk, skozi predolge tunele ter
megleno in nočno Liko prebili do meje. Klabčijev kombi je
carinik sumničavo pretrkal ter obrcal gume, na srečo pa šopka
narabutanega rožmarina ni odkril. Sledila je še mučna vožnja
do domačih brlogov.
Ostali so le spomini in digitalne fotke.
|
