26.6.2005 KRANJSKA POČ V NAD ŠITOM GLAVI
LEPA PLEZARIJA V OBLAČNEM VREMENU

Oblačna nedelje je bila, ko sva z Mojco spet kolovratila po Vršiču. Cilj je bila smer Debelakove v Veliki Mojstrovki, toda oblaki na nebu so imeli drugačne načrte. Sprememba plana. Greva v Kranjsko poč. Opisa nisem imel, skice še manj. Vse kar sem imel je bila glava. In noter je bla spravljena ena slikca na kateri je bil viden vstop v Kranjsko poč. Takoj za enim robom na vrhu melišča se smer požene v skale. Skočim še do dveh pup iz AO Črnuče, ki mi povesta kje približno gre smer. Hvala lepa. Sedaj bo vse lažje. Mojca drvi pod steno, tako da ji komaj sledim. Dijoporko in tej napaljeni tečajniki. Jst sm že prestar za take hece. Jst tu delam vse bl počas, bi se reklo. No, stojiva pod steno in iščeva prehode. Ne morem rečt da jih najdeva, ma bova že kako. Vstop najdeva, se naveževa, začnem plezat. Glih zlezem pol cuga, se pod steno znajde Šorn s tečajniki. Tudi on gre plezat taisto smer. Vpraša me, da kaj čaram. Pravim da pač nekako iščem Kranjsko poč in da če jo je kje videl. Vse mi razloži in spet praša, če redno hodim brez opisov in skic plezat. Enkrat sem ga namreč že klical če mi posodi skico od Zajede. Hvala bogu da je na Jesenicah doma. Mojca pripleza do mene. Potipam, če bi šla rada naprej. ˝Ja valda˝, reče in se odpravi naprej. Super. Povem ji, kje mora bit štant in to je to. Lepo napreduje, pride na polico in malo išče in kdor išče ta najde, tako tudi ona najde štant. Varuje me, medtem pa mi Šorn razlaga kje gre smer naprej. Prilezem do štanta in se odpravim v dolgo prečko na levo, dokler me naravni prehod ne odpelje spet gor na novo polico. Ko se bližam tej polici je že tako trenje, da komaj vlečem ta jebeni štrik. Ko sem na štantu se oddahnem. Kmalu se mi pridruži tudi Mojca. Do vrha sta še dva cuga kamina in en lažji žlebek. Prvi cug kamina je super in lepo plezljiv, tako da ga hitro premagam. Malo težji pa je za Mojco in njen še ne čisto zaceljen komolec. Drugi cug kamina je pa moker, zato se mu umikam v desno, kjer se tudi jaz matram. Ni težko, samo grifi in stopi so tako čudno razporejeni, da kar čukasto gledam. Nekako se le zbašem čez in pridem v škrbino. Do vrha in roba stene je le še en cugec, ki ga bo šla Mojca naprej. Na vrhu kamina mi prizna, da se je mogla malo povlečt čez kamin. Nič hudega. Sej smo klasiki. Začne lezt zadnji raztežaj, midva s Šornom pa na štantu modrujeva in debatirava. Tako sploh ne opazim, da se Mojca že pol ure dere, da me varuje. Grem za njo, takoj za mano pa Šorn, tako da nadaljujeva debato do vrha stene. Tam se malo oddahnemo, jemo čokolado in te reči. Z Mojco sva naštimana za sestop, Šorn bo pa počakal še drugo navezo, tako da bodo potem skupaj sestopili. Zmenimo se, da če bo volja se dobimo pri Firerju. Sestop je udoben in hitro sva na melišču in še hitreje na vršiški cesti. Pri avtu pojeva sendvič, spijeva nekaj vode in že drviva proti beli Ljubljani. Dež in nevihte so komaj pri Kranju, tako da mogoče bi le lahko šla lezt Debelakovo. Pa drugič. Sej hribi bodo še vedno tam. Mi pa upam da tudi.