16.10.2006 do 17.10.2006 LEDENIŠKA TURA 2006

Skupna tura AO Železničar - tečaj gibanja po ledeniku - prečenje zgornje Pasterce in osvojitev Johannisberga (3453 m)
12 udeležencev: Robi, Zvone, Stevo, Borut, Boštjan, Slavc, Poli, Borja, Mojca, Izabel, Aleš, Luka in Tine

Tokratna ledeniška skupna tura AO Železničar bo šla v anale in arhive kot ena najuspešnejših v novejši zgodovini ferajna, Slovenije, Evrope, človeštva, zemlje ter ožjega in širšega vesolja nasploh. Kljub neobetavnemu začetku se je vse izšlo na najboljši možni način . i ispunjeni su bili svi zadatki.

DOSTOP
Vse se je začelo zelo, zelo (zelo!) zgodaj zjutraj, ko so se težko otovorjene postave železničarjev z vseh strani stekale proti zbornemu mestu pred ferajnom. Okoli nas so se majali izžeti in upadli najstniki, vračajoči se z divjih nočnih omamljanj, mi pa smo se natrpali v avte in oddrveli proti Visokim Turam. Skozi tunele ter deževno meglo brezmadežne Koroške smo se po nenačrtovani daljšnjici prebili mimo Lienza in skozi Heiligenblut do mitnice turske ceste. N a serpentinah se je že zdanilo, tako da so bili pogledi kljub v sive oblake zavitim vrhovom čudovito jesensko oranžni. V garažah Franz-Josef hutte, kjer smo se opremljali, smo bili praktično edini gorn iki, orjaški reklamni pano s fotografijo s soncem obsijanega Grosglocknerja pa nas je navdal z optimizmom. Po burnem razdeljevanju in razporejanju težjih delov opreme smo si nadeli prasice ter precej upognjeni, strumno odkorakali skozi tunele po markirani poti nad neugledno zasvinjano ter vidno izginjajočo spodnjo Pasterco. Po slabi uri zelo zložnega vzpenjanja po široki poti smo stopili na zaobljene in zbrušene granitne skale ter se mimo prvih zaplat snega (že letošnjega) na višini okoli 2700 m znašli v oblakih. Mimo bizarnega ratraka parkiranega sredi niča smo prišli do spodnjega roba ledenika, kjer se je pričelo zares. Opremili in navezali smo se ter stopili na hrskljajoči led. Preko ledenika ter po strmem skalno gruščnatem pobočju smo prisopihali do koče Oberwalderhutte ter nadaljevali mimo nje in spet na ledenik. V megli je bila orientacija dokaj težavna, zato smo se kmalu odločili za postavitev tabora na primerno ravnem in varnem snežnem platoju blizu skalnega roba, na višini okoli 2950 m. Popolno brezvetrje in temperatura le malo pod ničlo sta omogočala mirno postavitev šotorov ter kratko pavzo in malicanje.

VAJA
Popoldne je sledil intenzivni tečaj reševanja padlega v razpoko ledenika. Zaradi megle primerne prave razpoke sicer nismo našli, zato smo vadili kar na zmerno nagnjenem ledeniku malo naprej od tabora. Vaja je bila zanimiva, razlaga konsistentna kljub delnemu razhajanju načinov in metod med posameznimi inštruktorji. Na prvi vtis blazno kompliciran vrstni red ukrepov in vozlanja vrvic se je v glavah bolj ali manj bistrih tečajnikov in nekoliko osivelih pripravnikov počasi razčiščeval. Uspešnost posameznikov je sicer močno nihala, končni rezultat znanja in razsvetljenosti pa je bil vsekakor zadovoljiv. Izabel je po nekaj začetnih napakah in izpuščenih vozlanjih hitro dojela celoten postopek, medtem ko je Klabči pretežni del volje in energije potrošil že pri drugem zavrtavanju trapastega (in pretankega) lednega vijaka, vozli pa mu povzročajo probleme že vse od vrtca naprej (zavezovanje čevljev itd.). Luka je bil videti zelo zagrizen, vadil je do konca in še tudi potem ko so nekateri že malicali. Mojca in Borja sta obvladali brez težav itd. Kljub težavam so vsi predelali celoten postopek kot namišljena žrtev in kot namišljeni reševalec vsaj dvakrat in bili zadovoljni. Kakšno je objektivno mnenje inštruktorjev pa lahko izveste le pri njih samih.
Pozno popoldne pa nas je vse navdušilo še nenadno razpiranje oblakov in čudovita razjasnitev. Skozi vrzeli v oblakih smo sprva zagledali posamezne dele gora in ledenikov, ki so se nazadnje zlili v katarzični prizor monumentalnega pogorja Grossglocknerja in sosednjih tritisočakov, z žarečim večernim nebom nad njimi in razbitimi seraki, razpokami ter gladkimi platoji Zgornje in Spodnje Pasterce. Enkratno, čudovito. Masivno!

NOČ
Prijetno utrujeni, naphani z znanjem ter dokaj lačni smo se vrnili v tabor, povečerjali ter se zavlekli v šotore, razen Luke, ki je jeklenil svoje telesce kar v bivak vreči. Noč je bila za nekatere mirna - ne pretirani mraz (okoli -5°C), skoraj popolno brezveterje, občasno drobno sneženje iz megle - za nekatere druge pa je bila dokaj mučna. Spopadati so se namreč morali z neprebojno steno večglasnega, huronskega smrčanja iz čisto vseh registrov in iz vseh strani. Najbrž je še najbolj trpel Klabči, ki mu je Bošt brezmejno sproščeno žagal in hropel v levo uho z razdalje 5 centimetrov, brez prekinitve do samega cika zore. A ko se je Klabči zjutraj prvi izkopal iz spalke in šotora na plano ter zagledal z jutranjim soncem obsijane, žareče oranžne vrhove tritisočakov v briljantnem jutru, je bilo vse hudo pozabljeno. Kmalu so na plano prilezli tudi drugi in pričel se je drugi dan nadvse uspešne skupne ture.

OSVOJITEV JOHANISBERGA
Po obilnem zajtrku in navešanju opreme (tokrat le lahki nahrbtniki!) smo se razporejeni v 4 naveze odpravili preko neskončne beline zgornje Pasterce. V daljavi smo videli pikice zgodnejših navez, ki so že naskakovale strmejša pobočja vrha. Zelo zložno prečenje ledenika je trajalo precej dlje kot je sprva izgledalo (optična prevara?!). Hoja v navezah se je hitro izkazala za upravičeno ko smo prestopali ali preskakovali ledeniške razpoke, ki so bile sicer tanke a ponekod zahrbtno prekrite z nekaj decimetri svežega (letošnjega) snega. Seveda pa so nas obkrožali impozantni razgledi na Grossglockner in Romariswandkopf na zahodu, Johannisberg in Barrenkopf na severu ter špice Spielmana in Fuscherkarkopfa na jugu. Briljantno jasen dan je zahteval obvezna sončna očala ter mazanje ustnic in nosu, postajalo pa je vse bolj vroče in bleščeče. Izkušeni Zvonko v prvi navezi nas je vodil po najvarnejši ruti (menda bi nekateri drugi znalci šli raje nekoliko drugače?) tako da smo se vrhu približevali z vzhodne strani. Zavili smo proti grebenu ter se zagrizli v pobočje - strmina je na nekaj mestih dosegla cca 55°, svežega snega pa je bilo že kar precej. Vrh smo dosegli po severnem grebenuv nekoliko močnejših sunkih vetra. Občutki po uspešnem vzponu v fantastičnih razmerah ob enkratnih razgledih so se očitno kazali na obrazih vseh udeležencev . Tako rekoč 100% vidljivost okrog in okrog je omogočala videti prav vse kar se da vključno s skromnim ščepcem naših Alp na jugovzhodu. Na grebenu Grossglocknerja pa smo večkrat (potrjeno!) videli strumno postavo Tomaža T., ki je ravno v tistem času tam polagal neke (z)vodniške izpite ali kaj .

SESTOP
Sestopili smo po nekoliko položnejšem južnem pobočju, zavili pod vzhodnim grebenom (cokle na derezah!), se spustili na ledenik in priključili na našo dostopno gaz. Povratek do tabora je bil precej hitrejši, tam pa je sledilo malicanje, sušenje in pospravljanje šotorov ter pokanje nahrbtnikov.
Prijetno utrujeni, siti in zadovoljni smo se razgledovali naokoli ter nenadoma zagledali dve starejši planinki-mamki sestopajoči od kdovekje po gazi preko ledenika in to v popolni opremi sprehajalcev na jesenskem Toškem Čelu! Ja, Zvone in ostali znalci, a nas vi mal zajebavate al kaj!, smo se tečajniki spogledali med seboj. In kje so tu strašne nevarnosti fatalnih padcev v špaltne, nepovratni zdrsi v temo ledu, zmleti Utziji, ki mezijo izpod ledenika itd. A se je Zvonko hitro znašel in z obvladanim glasom pokroviteljsko razložil češ: poglejte kako nekateri loji podcenjujejo ledenike ter se brez prave opreme sprehajajo in bla, bla, itd.itd.
Pomirjeni smo se nekoliko manj upognjeni pod nekoliko lažjimi prasicami odpravili nazaj proti izhodišču oz. koči Franza-Jozefa. V popoldanskem soncu so bili pogledi fantastični in spet smo nekajkrat videli strumno silhueto Tomaža T. na ostrem grebenu v sončnem zahodu. Na ploščadi pred garažami je bilo tokrat nekoliko več turistov. Zvone in Klabči sta v suvenir shopu pokupila še čisto zadnje piksne pira letošnje sezone, ki se je prav prilegel. Tudi večerna vožnja v dolino je bila čudovita, saj so bili macesni na teh višinah že vrhunsko oranžni, vrhovi pa žareči do onemoglosti. Oh in sploh.