19.6.2005 SEVERNI RAZ MALE MOJSTROVKE
Z mlajšo pripravnico čez prijazno smer na vrh Male Mojstrovke

Ker je bila nedelja mišljena kot počitek po sobotnem teku na Krim, se je Severni raz Male Mojstrovke sam od sebe ponujal kot odlična destinacija za pretegovanje mišic. Tako sva se z Mojco priključila Stevotu in Boštu na njunem popotovanju po stenah Vršiča. Slednja sta se osredotočila na S steno Nad Šitom Glave. V nedeljskem jutru smo tako odrinili proti Trzinu, kjer smo pobasali še lahkotno napravljenega Stevota in se podali na Vršič. Tam smo se hitro napravili ter začeli s kratkim dostopom pod stene. Tisti klanec je minil kot bi trenil in že smo se ločili. Stevo in Bošte sta odhlačala proti vstopu, midva pa še malo naprej proti Mojstrovki. Med hojo zasuvam ubogo tečajnico z informacijami o tem kje poteka kaka smer in te reči. Ko prideva pod vstop vidiva eno malo četico navez, kako se podijo po steni navzgor. Pogledam proti Zahodnemu razu, ki ima v dostopni grapi še veliko snega. Malo mozgam in zmozgam, da je najbolje za Mojco in njen še vedno poškodovani komolec, če se povlečeva čez Severni raz. Na vstopu se počasi naštimava, pričnem plezat in kmalu dohitim hrvaško navezo. Po lahkem svetu jo prehitim in potegnem 70m cug. Nabijem štant in varujem Mojco. Zdaj še ne vem, da bo trajalo da bo izbila štant. Nadaljujem s plezarijo, spet hitim, potegnem spet 70m in zabijem na štantu še en klin. Vidim Mojco kako se muči z izbijanjem klinov. Pravim ji, da naj jih pusti če ne gre ampak ona se ne da. Po nekaj minutah ima oba klina za pasom in pleza. Smer sedaj postreže z nekaj lepše in strmejše plezarije. Uživam v lepih prehodih. Preklinjam sonce, ki neusmiljeno tolče po plezačih in se sprašujem, kaka je ta severna stena, če vanjo nonstop sije sunce. Na zadnjem štantu pred izstopom spet zabijem dva klina, varujem. Mojci pomaga izbiti klin nič hudega sluteči plezač, ki je ravno prisopihal do nje. Hvala mu! Čeprav so klini potrošni material ti je škoda pustiti kakega v steni. Ne vem zakaj. Dobro, itak da zato, ker so dragi ko žafran, sam meni je bolj tehten razlog to, da sem z njimi doživel toliko stvari v hribih. Tako poleti kot pozimi. Imajo, kot bi se reklo, neko sentimentalno vrednost zame. Dobru, dosta romantike, gremo spet po smeri navzgor. V zadnji cug se podam trdno odločen, da pridem do Hanzove poti. Spet potegnem cug dolg cel štrik in čakam, da Mojca začne plezat. Vlečem štrik in nič. Čakam. Nič. Spet vlečem štrik. Nič. Si rečem, da še malo počakam, če jo čez pol ure ni, čez eno uro grem. Vlečem štrik. Nič. Kaj je narobe? Začnem bentit in ropotat, tako kot mi stari prostaki znamo, ma ne pomaga nič. Končno se zadeva premakne. Ko Mojca prileze do mene se poda naprej in potegne izstopno prečko do Hanzove poti, s katero, tako mimogrede povedano, opravi suvereno. Priskakljam do nje, se razveževa, podava roke in prepustiva uživanju ob sedenju na travnatih poličkah. Zvem, da se je na zadnjem varovališču mučila z izbijanjem klinov in da je spet prosila enega dečka, če ji lahko pomaga in da je celo on končal opravilo s potnimi sragami na čelu in navito ročko. Kaj bi šele ona mogla napravit, da bi ga dobila ven. Kaj nej rečem? Jebi ga, varnost vedno neki kušta. Al kaj? Z radostjo v srcu zvijem štrik, misleč, da me čaka le še udoben sestop po Hanzovi poti nazaj pod steno in še bolj udoben sprehod z rokami v žepu nazaj na Vršič, ko me Mojca preseneti z izjavo, da bi šla kot prava klasična Pavla Jesihova še na vrh Mojstrovke. Ojej. Ja nič, pa pejva:
˝In sva šla na pot,
tja kjer ni tisoč rož.
Namesto iz Ljubljane v Portorož,
sva pod žgočim soncem brisala svoj pot.˝
No, tudi te kalvarije je blo enkrat konc in glih se člouk vsede na vrhu, da odpočije svoje ude, me kliče Bošte, kje da sva. Povem da sva na vrhu on pa meni, da sta s Stevotom že na pol pijana na Erjavčevi in da nej prideva takoj dol.
˝In spet sva šla na pot,
tja kjer je 500 rož...˝
Ne vem kolko časa sva rabla da sva prikrevsala na Vršič. Z užitkom sem se preoblekel v kratkiče ter se zvalil v senco. Nekaj smo še pojedli in popili, nekaj rekli in se počasi zavlekli v avto in domov. Med potjo je blo še nekaj dobrih scen, omenim pa naj samo tisto, ko je Bošte Stevotu preščipnil prste z windousi. Glih smo se vključili na autoštrado, ko se Bošte odloči da bo zaprl windouse. Stevo je pa mel roko glih zunaj, tako da je nič hudega slutečega reveža okno stisnilo čez prste. Stevo se začne dret ˝Dol, dol, dol...˝, mi ga pa gledamo, kaj je z njim. Kako dol, če smo pa komaj prišli na autoštrado. No, potem je Stevo sam odprl okno in si rešil prste. Mi pa v smeh in skoraj v zid. Ampak ker skoraj še ni ujel zajca, razen enkrat, ko je bil en lovec, ki se je pisal Skoraj in klical Jernej ter je ustrelil zajca naravnost med ušesa. Sam tu je že druga štorija tako da...
No tako je minila nedelja. Spet lepa, spet u hribih, spet u dobri družbi, spet z nasmehom na obrazu. Kaj če človek sploh več od življenja?