21.6.2005 PARIŽANKA V DEBELI PEČI
Fantastična plezarija v fenomenalni skali

Bil je lep ponedeljek, ravno sem pospravil opremo, ki je ostala v ruzaku od nedelje, ko me kliče Ščuka, da kaj da delam v torek. ˝Nič˝, mu odvrnem, on pa, da če grem plezat. Ja itak da grem! Zmenim se za škrinjo, zvečer se slišiva s Pjepetom Minerjem ter se zmeniva za Parižanko v Debeli peči. V torkovem jutru drviva proti Krmi, kjer ob sedmih zjutraj parkirava pred Kovinarsko bajto. Zlahka se naštimava, družbo nama delajo krave in še posebej en teliček, ki si želi iti z nama pod steno. Hiti za nama, dokler mu pes v živalskem jeziku ne dopove, da ne more z nama. Magari nisem zastopu kaj je povedal, ma se mi zdi, da nič lepega. Zelo počasi se vzpenjava pod steno vsak v družbi svojih misli. Nekako v uri in pol sva na vstopu v smer. Naveževa se, nekaj pojeva. Vstopim v smer. Po lažjih prvih metrih me za dobro jutro pozdravi šestica. Plezanje je idealno. Strmo, fajn skala, lepi prijemi. Prvi previs me malo zadiha ampak od uživanja skoraj ne čutiš težav. Hitro sem na štantu, ki je viseč. Ščuka je rekel, da je neudoben, ma jebački, haha. Skuzi korak gledam Pjepeta, kako prihaja za mano. Tudi njemu se smeje. Oba veva zakaj. Nadaljuje po poči navzgor mimo strehe in čez drugo streho na štant. Tudi drugi raztežaj je prekrasen. Sedaj me čaka en cug V+, ki spet postreže s previsom. Ko ga premagam zagledam visoko nad mano klin z vponko, ki me zavede, tako da prilezem previsoko in malo ven iz smeri. Ko prileze Ščuka za mano opazi mojo zmoto, tako da on nadaljuje levo, jaz pa prilezem spet nižje dol in za njim čez najtežji del smeri. Nek previs VI+, ki pa se ga da zelo lepo premagati z oporno tehniko po nekih poklinah. Super plezarija! Človek bi kar vriskal. Na udobnem stojišču si malo odpočijem noge, ki so od neudobnih stojišč nižje spodaj vse razbolele. Kako paše dat plezalke malo dol. O dijo šanto, kako je to fajn. Sedaj me čaka raztežaj petice čez plošče, ki je zaradi kvalitete skale naravnost fantastičen. Prehode si iščeš sam, možnosti je veliko, vendar zopet prideš na neudobno stojišče. Zabijem dva klina in štantam, ker imam premalo štrika da bi potegnil še mimo previsa pod zajedico, kjer je po skici štant. Prišla sva iz lepih težav v odurne težave. Sedaj se namreč smer priključi smeri po SZ razu, ki je krušljiv. Pleža po teh skalah terja veliko mero previdnosti in me bolj zmatra, kot težka plezarija spodaj. Kot balerina se prestopam iz stopa na stop, poskušam biti čim lažji, vse gibe izvajam umirjeno, počasi, elegantno. Plezam in motam, kot ta bolan, ki se pripravlja srat. Ura pa laufa. Končno prilezeva na vrh Zoba. Do roba stene sta še dva raztežaja. Prvega začne Ščuka. Pleza počasi in to je znak, da je krušljivo. Končno mi zakriči da varuje. Poženem se za njim, ma tudi mene krušljiva skala hitro ustavi. Počasi se kvaliteta kamnine izboljšuje, vendar ni tisto česar sem bil vajen v Parižanki. Začnem zadnji raztežaj, kjer pa se skala izboljša, tako da hitro napredujem. Zadnje krušljivo mesto me čaka tik pod vrhom, kjer moram prečit malo levo in se čez navpične naložene sklade po slabih petih urah plezarije potegnem na rob stene. Juhu! Jebeš to, da je treba najprej zavarovat sebe. Tokrat najprej sezujem plezalke, nato pa vse ostalo. Oh kako paše. Prsti so mi hvaležni. Varujem in Ščuka je hitro pri meni. Spet pade ročka, slikava se. Med malico pospraviva opremo, zvijeva štrike, se pripraviva za sestop. Najprej je treba na vrh Debele peči, nato pa po poti dol čez Brdo v Krmo. Mozgava kje je tisti sestop o katerem je pravil Šorn, toda danes imava premalo časa, da bi ga iskala. Sej veste kako gre tista, ˝Prečacem preči, naokolo bliže˝. Imava premalo časa za bližnjice, tako da jo ureževa po dobro znanem sestopu v dolino. Drživa kar tempo, švic teče v potokih, srečen sem, da sem v steni spil le dva deci vode, ker jo sedaj krvavo potrebujem. Sestop mine hitro, v Kovinarski koči se še malo ofrišava z vodo, spijeva šveps in malo podebatirava z oskrbnico, ki pravi da jo je zjutraj obiskal mladi gamsek. Stal je v koči in se čudil, ko ga je zalotila pa se je od strahu podelal. Je rekla, da je bilo kar zabavno, haha. Na poti domov je Ščuka urezal par kitic, jaz pa sem dirkal kot Juan Pablo Montoya po autoštradi, tako da sem nekaj minut čez šesto že metal Ščuketa ven iz avta pred njegovo bajto. Malo zmatran se še sam zapeljem domov, vržem ruzak v kot in grem čopat. Pol pa pod tuš. In spat. Opremo bom že jutri pospravil. In sem jo. Da veste. Lično sem jo zložil v omaro, kjer vsa nestrpna, tako kot jaz, čaka novih plezalskih prigod in nezgod.