11.6.2006 PRELAZ PLOCKENPASS

Vikend 10.-11. junij sva bila s tisto železničarsko Matejo, ki je tudi moja žena, spet skupaj v Sloveniji. Plan je bil, da se pridruživa železničarski skupni turi v Belih vodah. Plan se je podrl že kmalu, ko so mi za v soboto napovedali še predzadnji izpit za GV. Sobota dopoldne je padla v vodo. Potem je bil plan, da greva hitro gor in kaj splezava pozno popoldne. Ker se je izpit zavlekel, je tudi to padlo v vodo. Potem je bil plan, da zvečer prideva samo gor. Ker sva bila že zmatrana, se nama ni dalo hodit z vso robo gor in Mateja je z veseljem sprejela moj predlog, da prespiva nekje v dolini in se v nedeljo hitra in lahka povzpneva do bivaka in zbudiva mačkaste Železničarje. Tudi ta plan je padel v vodo. In to pred Kompas šopom v Ratečah, kjer je vode zelo zelo malo. Takrat sem se slučajno slišal z bivšim rašiškim načelnikom Debevcem, ki me je posvaril, da se je v Bele vode odpravila tudi večja rašiška ekspedicija, ki bo spala pri Brunerci. Zaradi estetskih in varnostnih razlogov se, kar se le da, izogibava gneči v stenah, zato sva se odločila, da tja pa ne greva. Imela sva sicer res pošten namen opraviti tistih 1000m dostopa, a usoda se je zarotila proti nama in tako sva se morala zadovoljiti le z enim 5 in enim 15 minutnim dostopom. Prava žalost.
Že kar nekaj časa se odpravljava plezat na Ploecken pass v Karnijskih Alpah na meji med Italijo in Avstrijo. Malo sva zaklela, ker sva sprintan vodniček pustila doma, sva pa upala, da bova kaj dobila vsaj v Trbižu. Bilo je ob pol sedmih. V Trbižu nisva dobila nič. Še zemljevida ne, čeprav so imeli ta pravega (Tabaco Nr. 09), saj se nama je ta lepo smehljal skozi šipo knjigarne, ki je bila zaprta zaradi dopustov. Odpeljala sva se naprej do Tolmezza in potem počasi nazaj proti severu.
Karnijske Alpe so zelo kompleksna stvar. En greben je naravni podaljšek Karavank, ki se od Trbiže vleče daleč proti zahodu, še večji del pa se skriva južno od tega grebena med Z. Julijci (Kanalska dolina) in Dolomiti (npr. Pieve di Cadore. Cadore. Cadore.). Midva sva šla seveda na tale severni greben, kjer je med zelo visoke hribe (cca 2500m) vrezana globoka in ozka vrzel, ki ji Avstrijci pravijo Ploecken pass, Italijani pa Passo di Monte Croce Carnico. Visok je le dobrih 1300m. Taka vrzel je seveda nujno povezana s strmimi pobočji in stenami. Res se dvigujejo tik nad bivšim mejnim prehodom. Preplezali so jih prvič konec sedemdesetih let.
V gostilni na sedlu sva kupila vodniček (3 €) in zemljevid (6,5 €). Prespala sva v avtu na sedlu.
Zjutraj sem ugotovil, da steno na vzhodni strani obsije sonce šele popoldne, zato sva se odločila začeti dan v manjši steni nekoliko stran od sedla. Spustila sva se po serpentinah skoraj do doline nato pa po slabi makadamski cesti zavila nazaj navzgor proti planini Placche Val di Collina. Ni šlo do konca in skupaj s parom s Trsta smo parkirali nekje v travi ob cesti. Onadva sta se odpravila precej dlje plezat v ta prave stene. Za naju je bila tudi 135 metrska 4b pravšnja za začetek. Kmalu sva bila pod steno. In kmalu so bili za nama 4 plezalci z Obale. Bil sem že živčen, zato sva hitro vstopila. Smer poteka po idealnem pakleniškem apnencu, le da ni tako ostra, temveč prijetno zaobljena. Svedrovcev je dovolj. Nič preveč. Najina smer je potekala po najlažjih prehodih, kasneje so navrtali še nekaj smeri, ki pa so v bistvu le vzporednice klasike. Sonce je prijetno grelo in kratki rokavi so bili dovolj. Stena je položna, na vrhu pa se zaključi s kupolo, ki pa jo večina (tudi zasledovalci) spusti, saj so čez smer urejeni tudi spusti. No midva sva se odločila za klasičen sestop okrog. Bilo je lepo, še lepše pa je postalo, ko sva videla gnečo na sidriščih, kjer so se srečevali gor plezajoči, dol spuščajoči se in še nekateri, ki so zgledali, kot da samo malo tam stojijo.
Po kosilu sva se odpeljala nazaj na prelaz. Kljub povečanemu prometu in gneči na parkirišču je bila stena popolnoma prazna in okrog pol dveh jo je sonce ravno začelo božati. Nisva prav dolgo čakala in čez 5 minut sva že plezala. Plezarija tukaj je drugačna - strma, grifozna in izpostavljena. Še vedno pa jo odlikuje nenaravno idealna in monolitna skala. Svedrovcev je spet ravno prav. Smer Spigolo De Infanti je popolnoma naravna, saj so druge smeri v steni nekaj stopenj težje. De Infanti je GV, ki je načel te stene konec sedemdesetih, zato mnoge smeri nosijo njegovo ime. Vrhunske užitke v smukanju po strmi pečini moti le rohnenje kretenskih motoristov na cesti. S pridobljeno višino in povečanim vetrom je tudi to potihnilo. Zadnji raztežaj se začne s široke gredine, ki je na skici ni in ob mnoštvu novih smeri, sva si tudi tukaj namesto trojke privoščila še eno uživaško štirico. Tako je bil v 200 metrih le en raztežaj lažji od IV. Pester je bil tudi sestop. Najprej sva se vrtoglavo vzpela sledeč shojeni poti čez ozke gredice ter strme pregove (zajle), nato pa se mimo bivših vojaških utrd spustila pod stenami proti desni nazaj na cesto. Vrnila sva se po Koroški strani po dolini Ziljice. Šla sva ob 18h, naredila ovinek čez Kompas šop pri Ratečah in bila doma na Zlatem polju točno ob 21h.
Bližnja okolica prelaza ponuja še mnogo podobne in težje plezarije. Ogromna vetrnica na sedlu priča o tem, da čez škrbino v grebenu rado vleče, vseeno pa je dosti sten, ki so zaščitene pred vetrom in uživaško obrnjene naravnost proti jugu. Precej je tudi krajših frikovskih smeri.

Izkupiček:
Via De Infanti Simonetti 4b 135m
Spigolo De Infanti 4b 200m