PRIJATELJI, KI SO BILI...IN JIH POGREŠAMO

DRAGO BREGAR

Drago Bregar se je rodil 23. 8. 1952 v Višnji Gori. V Ljubljani je dokončal grafično srednjo šolo in se zaposlil kot tiskar v nekdanji Tiskarni Ljudske pravice. Kot alpinist-pripravnik si je znanje bogatil v stenah in grebenih, zimskih ter poletnih gora. Bil je vrhunski plezalec, z izjemnimi dosežki v domačih in tujih stenah (1972-1977). Postal je velik plezalski talent in kmalu je navezal stike z drugimi vodilnimi slovenskimi alpinisti. Preplezal je veliko zahtevnih smeri v Julijcih, Kamniških Alpah, Švici, Italiji, Franciji in na Kavkazu.
V juliju 1977 se je z mešano alpinistično odpravo iz Tržiča odpravil na 8086 m visoki Hidden Peak ali Gašerbrum I, ki leži v pakistanskemu Karakorumu. Na pot so se odpravili s kombijem. Težave so imeli z nosači, ker niso imeli dovolj denarja, da bi jih dobro plačali. Z vremenom so imeli srečo, saj je bilo kar petnajst dni lepo.
Na gori so se z velikimi težavami vzpenjali do tabora tri, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj pa do tabora štiri, ter v nemogočih razmerah, proti vrhu. V močnem vetru in sneženju sta osvojila vrh in nato s težavo sestopila v tabor štiri. Do njiju je priplezal tudi Drago, trdno odločen, da bo z ostalimi ali sam, prišel na vrh. Vsa prigovarjanja, naj sestopi, ker je nastala odjuga in z njo plazovi, so bila zaman. Drago se je odločil počakati ugodnejše vreme. Odločil se je za vzpon, kajti preveč je bilo garanja, gore pa prevelik magnet, da bi jim človek pokazal hrbet. Odjuga se je povečala. Zvečer se je Drago še javil v tabor, vsi naslednji klici pa so bili le nema tišina. V bazi so čakali šest dni, ves čas je nepretrgoma snežilo. Zaman. Drago je ostal na gori.
V knjigi Pot je Nejc Zaplotnik, v poglavju z naslovom Drago, opisal ta tragični podvig. Med ostalim na koncu piše: "Prav gotovo žrtev ni bila potrebna; noben vzpon ni vreden človeškega življenja. To vem sedaj, ko sedim v toplem šotoru, z grenko kepo v grlu. Na hribu bi pa ravnal prav tako kot Drago. Odpovedati se na cilju, je veliko teže, kakor doseči ga. Drago, v meni boš vedno ostal kot iskren tovariš, ki je veliko delal in za svoje delo žrtvoval življenje..."
V Ljubljani je bilo pred dvajsetimi leti ustanovljeno Planinsko društvo Drago Bregar, ki ima zavetišče z njegovim imenom na planini Viševnik (1620 m) nad Bohinjskim jezerom.

TOMAŽ UDOVČ 1961 - 30.4.1977
Tomaž je bil mlajši pripravnik AO Železničarja in se je za prvomajske praznike na svojo roko odpravil plezati v Paklenico. Z naključnim soplezalcem je plezal Kamasutro v Aniča Kuku. V drugem razstežaju se mu je odlomil oprimek in je padel 70m globoko v vznožje smeri.

LUKA LEVSTEK 1960 - 19.2.1983
Sina znanega alpinista (Igor Levstek-Zajeda Travnika) je našel Gruden na Rimskem zidu, ko je kot srednješolec z lahkoto preplezal tudi najtežje detajle na zidu. Bil je izjemno nadarjen plezalec (njegova prva smer je bila Velebitaška v Paklenici, ki je v tistem času ob nastanku veljala kot zelo zahtevna smer) in priljubljen tako na odseku, kot v širši plezalni sceni.
19. 2. Se je s soplezalko Ines Božič odpravil plezati Bobnarjev graben v Brani. V drugi četrtini smeri, ki je lažja sta se razvezala. 250m nad vstopom smeri ju je presenetil snežni plaz, ki je Levstka odnesel do dna in ga pokopal pod seboj..

IZTOK BARLE 1966 - 10.4.1988
Iztok je bil študent živilske tehnologije iz Ljubljane in alpinistični pripravnik.10. 4. 88 je plezal smer Medo v Ospu. Zaradi poslabšanja vremena se je z soplezalkama odločil za umik iz stene. Pri spustu z vrvjo se mu je izruval klin in je padel pod steno.

IGOR GRUDEN-Hippi 1954 - 19.6.1988

Igor je bil alpinistični inštruktor doma iz Goričan pri Medvodah. 19. 6. 88 je z ženo plezal Poševno zajedo v Draškem vrhu. 350m nad vstopom sta se v lažjem svetu razvezala in plezala nenavezana, dokler se Igorju ni odtrgal večji skalni blok in je padel 80m globoko, kjer je zaradi poškodb glave umrl.
Na odsek je prišel kot štirinajstletnik v družbi s svojim sošolcem Igorjem Gollijem, po tem, ko so ju tedanji železničarji odkrili na Turncu, kako plezata z konopljeno vrvjo. Po nekaj vzponih v Brani in Planjavi 1969, sta naslednjega leta kot petnajstletnika ponovila tudi Herlec-Kočeva v Šitah. 1971 se je ponesrečil v Centralni smeri v Planjavi, ko je padel 25 metrov globoko in ta nesreča je nanj vplivala vrsto let, kakor tudi nesreča Gollija, pozneje člana AAO v Andih.
V kasnejših letih je preplezal večino tedajšnih zahtevnejših klasik -Čop, Špik, Frdamane police, Stenar, Vežica, Centralne Alpe, Pirineji ipd.
Veliko se je ukvarjal z alpinistično vzgojo mladih. Rad je zahajal v Bele vode, Dolomite. Tudi pozimi je rad plezal zlasti pristope in grape. Bil je zelo čustven, gore so mu pomenile vse, zlasti v družbi prijateljev.
Končal je Pedagoško akademijo, vendar svojega poklica ni opravljal dolgo, raje se je ukvarjal s fizičnimi deli, tako je imel več časa za gore. Bil je nekakšen zaščitni znak ferajna-postmoderna duša v modernem svetu, ki ga je tudi narobe razumel, družba mu je v gorah pomenila več, kot pa zgolj hlastanje po šesticah.
Hippiju alpinizem vsekakor ni bilo le plezanje ampak način življenja.

PRIMOŽ FAJDIGA 1970 - 6.8.1992
Primož je bil študent kemije iz Notranjih Goric, planinski inštruktor, mladinski vodnik in alpinistični pripravnik. Veliko je delal na področju planinske vzgoje in izobraževanja mladih planincev, vendar pa mu je manjkalo alpinističnih izkušenj.
6. 8. 92 je kot prvi plezal krušljivi Vzhodni raz Debele peči. 200 metrov nad vstopom smeri se mu je odlomil večji oprimek in padel 30m globoko in si pri tem močno poškodoval glavo. Na žalost so bile poškodbe tako hude, da je po dveh urah umrl.

VANJA FURLAN 15.5.1966 - 15.8.1996

Izjemen alpinist, velik optimist, pojem vztrajnosti, alpinist leta, dobitnik zlatega cepina, so besede, s katerimi bi lahko samo na kratko opisali Vanjevo alpinistično pot.
V svoji, sorazmeroma kratki desetletni alpinistični karieri, je dosegel več kot je možno v tako kratkem obdobju. Sedemkrat je obiskal himalajo. Svoje sledove pa je pustil tudi na drugih kontinentih. V Kanadi, Združenih državah in Novi zelandiji je preplezal številne smeri, tudi prvenstvene. Doživljal je tako poraze kot zmage. Porazi so bili njegove drago plačane šole, kjer je vztrajno pridobival zaslužene izkušnje. Bil je tudi velik optimist in velike probleme reševal razumno, na umirjen način. Nekoč je dejal: "Alpinizem me je oblikoval. Naučil sem se boriti, prenašati uspehe ter predvsem poraze. Življenje se mi je, odkar plezam, obrnilo za tisoč odstotkov na bolje, čeprav mi tudi pred tem nikakor ni bilo slabo. Mogoče zaradi občasnega stika z mejo med življenjem in smrtjo toliko bolj cenim življenje. Pogosto se zavem, da je malo ljudi na tem svetu srečnih in da sem eden izmed njih. Optimist sem, verjamem, da se vse da, če se le hoče."
Vsa vztrajnostna prizadevanja pa so sčasoma obrodila sadove. S Počkarjem sta bila v drugo uspešna v vzhodni steni Jannuja. Po eni redkih ponovitev smeri na goro Siniolču in samostojnem solo prvenstvenemu vzponu na Lang Šišo Ri je leta 1994 postal alpinist leta.
Vrhunec kariere pa je Vanja dosegel dve leti kasneje. Skupaj s Tomažem Humarjem sta se leta 1996 podala v še nepreplezano severo-vzhodno steno Ama Dablam-Vanja že drugič. Gora velja za eno najlepših v Himalaji, zaradi tega so se osvajalci nekoristnega sveta toliko bolj interesirali zanjo. V tej steni so poizkušali že številni. Priznani vrhunski alpinisti so jo poimenovali za problem drugega tisočletja. Stena je predvsem strma. Najtežji je predvsem osrednji del, kjer popolnoma navpično ledeno rampo prereže previsen skalnat del. Steno sta premagala v petih dneh, za sestop pa sta porabila dva dni. Smer so posvetili legendarnemu slovenskemu alpinistu Stenetu Belaku-Šraufu.
Dosežek je bil v svetu zelo odmeven. Fracosko elitno gorsko združenje, ki vsako leto, med najboljšimi vzponi na svetu, podeljuje prestižno nagrado Zlati cepin, je prav ta vzpon razglasilo za najboljšega na svetu. Zlati blišč nagrade pa je na žalost hitro zbledel. Dva meseca po odpravi se je kot pripravnik za gorskega vodnika pri plezanju Kovinarske smeri v Mojstrovki smrtno ponesrečil. Za njim je ostala velika praznina.

ŽIGA PETRIČ 12.7.1971 - 4.10.1996

Žiga je bil absolven fakultete za šport. Plezati je pričel leta 1988 in po treh letih postal alpinist, dve leti kasneje pa pa še pripravnik GRS.
Po prvih stikih s skalo v Ospu in Črnem kalu jepreplezal večino velikih klasik v naših hribih, nato pa so prišle na vrsto prvenstvene smeri v naših manj obdelanih stenah.
Pogosto je obiskoval tudi Centralne Alpe, kjer je z Bojanom Počkarjem preplezal tudi prvenstvene smeri v Breithornu, Nadelhornu in Weisshornu.
Leta 1994 je prvič obiskal Himalajo, ko se je sam povzpel na Tarpuchuli. Leto kasneje pa je s Počkarjem preplezal novo smer v V še nepreplezani steni Singuchulija.
Njegov tretji obisk Himalaje se je tragično končal še preden se je pravzaprav pričel, saj je bil zanj in Bojana Počkarja usoden plaz na pobočjih Kabrujev med drugo aklimatizacijsko turo pred vzponom na Khumbhakarno.

BOJAN POČKAR 17.3.1963 - 4.10.1996

Bojan je bil doma s Prema. Po srednji gozdarski šoli je nadaljeval študij na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, kjer je za vzorni študij prejel Prešernovo nagrado. Leta 1992 je opravil magisterij in postal najmlajši magister gozdarskih ved v Sloveniji.
Po aktivnem ukvarjanju z atletiko in nogometom, se je s prihodom na študij v Ljubljano leta 1982 začel ukvarjati tudi s plezanjem. Njegova plezalna pot se je kmalu pričela strmo dvigati. V naših stenah je opravil več zahtevnih zimskih in letnih smeri in nekaj prvih prostih ponovitvah. Leta 1987 je v okviru prve odprave železničarja v Bolivijo preplezal še nepreplezani steni Murarate in Nevado Cotane. Leto kasneje je vodil odpravo v Kanado, kjer so preplezali prvenstveni smeri v Mount Templju in Yamnuski, dve leti kasneje pa še v Mt. Robsonu. Plezal je tudi v Centralnih Alpah, kjer so mu bile v izziv predvsem nove velike smeri v malo plezanih stenah. Breithorn, Nadelhorn, Weisshorn predvsem pa Monte Rosa, kjer je preplezal tri zahtevne smeri, eno celo pozimi.
S Himalajo se je prvič srečal leta 1989, ko se je odpravil v SZ steno Ama Dablama, nato pa je Himalajo obiskal še pet krat. Leta 1991 sta z Vanjo Furlanom preplezala težko smer v V steni Khumbakarne, vendar sta smer zaradi poslabšanja vremena zaključila na grebenu. Vršni najtežji del smeri pa je ostal še nepreplezan. Leta 1995 sta z Žigom Petričem preplezala novo smer po še nepreplezani V steni Singuchulija.
Bojan je vse stvari počel z veliko mero prizadevnosti. Skrajno resno je jemal tako študij, kot šport. Kot športnik, alpinist je bil popolnoma predan hribom. Želja po plezanju ga je gnala vedno novim podvigom naproti. Bojan za seboj ni želel puščati nedokončanih stvari. Tako tudi ne nedokončanih smeri. Leta 1996 sta se z Žigo vrnila pod Khumbakarno, da bi dokončala nekoč začeto. Med aklimatizacijskim vzponom v pobočjih Kabrujev se je vreme poslabšalo in dva dni je snežilo. Za njima se je izgubila vsaka sled. Bojan je tako ostal za vedno nekje pod ostenji mogočne Khumbakarne, gore, ki ni dovolila, da bi končal nekoč začeto.

MARKO VRVIŠČAR, 11.12.1973 - 14.12.2005
Mare je bil starejši alpinistični pripravnik, doma iz Ljubljane. 14. 12. 2005 se je sam odpravil skozi Kotliško grapo na bivak pod Skuto. Med plezanjem po slapu je najbrž omahnil v globino in se ponesrečil. Iz snežnega groba so ga reševalci izkopali šele 17. decembra in ga prepeljali v dolino.
Mare je prišel na odsek leta 2002 in se takoj navdušil nad alpinizmom. Bil je vsestranski športnik, vedno rad v naravi. Njegova energija ja bila neskončna. Hitro si je nabiral izkušnje in vzpone za pristop k opravljanju izpita za alpiniste. Mare je bil zaljubljen v hribe, še posebej v Kamniške Alpe. Ni mu bilo pomembno ali v hribih pleza ali pa le uživa v prelepih razgledih, jesenskih barvah, prvem snegu. Čeprav je bil zagrizen športnik so mu hribi in plezarija pomenili več, kot le hlastanje po težavnih smereh in dokazovanju pred drugimi. On je v hribih užival. Njegova nemirna duša je nenehno iskala nekaj več. Nekaj, kar bi v sivih zimskih dnevih vzdrževalo žar in iskre v očeh v pričakovanju novih plezalnih izletov.
Mare ni jemal alpinizma zgolj kot športno dejavnost ali hobi, pomenil mu je način življenja. Bil je večni optimist in vir pozitivne energije. Nobena težava ni bila tako velika, da se je ne bi dalo rešiti. Alpinizem ga je izoblikoval v človeka, ki smo ga imeli radi in ga bomo neizmerno pogrešali. Za njim ostaja praznina, ki ne bo nikoli zapolnjena in srca, katerih delčki so umrli tisti dan, ko je ugasnilo Maretovo življenje.