Saša Požun

Saša Požun

Člani odprave: Željo, David, Borat, Saša, Jaka in Mia

Datum: 26. 4. - 30. 4. 2019

Cilj: Uvajanje tečajnikov v strmine Pakleniške doline

26. 4. 2019: Na dolgo pot do baze nas poslovijo nekateri člani, po poti nas spremlja dež in spremenljivo vreme. Skrbi za visoko motivacijo ob postavljanju baze. Zaradi hitre postavitve ostane čas za hidracijo in kovanje načrtov za naslednji dan.

27. 4. 2019: Zbudi nas sonce in pospremi v pakleniško dolino. Suvereno opravimo z aklimatizacijskema vzponoma oz. plezanjem smeri Oliver Dragojevič in Snoopy. Za hlajenje si zamislimo morje in pivo. Ob močnem vetru ostane samo pivo. Kuhar nas razvaja z makaronflajšom, zvečer vadimo za koncert Pozdrav Poletju in sklepamo prijateljstva z rusko bazo poleg nas.

28. 4. 2019: Sončno vreme, pojavijo se znaki višinske bolezni: utrujenost, vrtoglavica in slabost. Vseeno čas za preverjanje znanja in moči tečajnikov. Borat in Jaka v smeri Barba Antim, mene v navezi nadzorujeta Željo in David. Sledijo čestitke in obvezen tepež; da si bolje zapomniš. Menjava kuharjev v bazi pripelje testenine s piščancem in karijem. Ker je za naslednji dan napovedano slabo vreme, si vzamemo čas za razkuževanje in dodatne vaje za Pozdrav Poletju.

29. 4. 2019: Vreme spremenljivo oblačno. Znaki višinske bolezni vztrajajo. Na nebu oblaki grozijo z dežjem. Opustimo zadnje želje in pregovarjanja po plezanju. Iz baze se odpravimo proti nižinskim delom in si ogledamo mesto. Odpravo predčasno zaključi član Jaka in se odpravi proti domovini na tlako. V bazi se najdejo še trije tečajniki. Ostali člani odprave si, utrujeni od napornih dni in plezanja, kosilo oz. večerjo naročimo pri šefu baze. Razvaja nas z ribami in krompirjem - redkimi dobrinami na takih višinah. Večer se zavleče z pitnim rdečim vinom in rakijo.

30. 4. 2019:Močnejši znaki višinske bolezni nas opomnijo da je zadnji dan odprave; zgodnejša kava, sortiranje opreme in čas za zadnje vzpone. Naveza Borat in Nika suvereno v smeri Centralni kamin, drugi dve navezi David-jaz in Željo-Tim-Katja opravimo z Zubatcom. Po uspešnem sestopu se člani originalne odprave vrnemo v bazo, kjer pospravimo bazo in se počasi odpravimo v domovino. Odpravo uspešno zaključimo s pico v Kudri.

Odprava upešna, vsi člani so se vrnili živi in zdravi. Bo pa še treba vežbat...

12 Marec 2019, 22: 45

7. Skupna tura - Hagener hutte

Tečaj tur se hitro polni in obrača, tako da je konec tedna prišlo na vrsto turno smučanje pod Robijevo taktirko.

Zaradi tedna bolniške sem bila sicer v dvomih ali bi se jo sploh udeležila, pa tudi vremenska napoved ni obetala… ampak "zluftat" se je treba in zadnji dan se je tabelica čudežno napolnila iz 5 na 11 tečajnikov.

Na dolgem mostu smo se zbrali ob dokaj humani uri 6.30, se gorenjsko požokali po avtih in se odpeljali proti Avstriji… Ker valda, tunel je treba plačat v obe smeri, pa se vinjeta.. računica mora bit ;-). Na poti je izgledalo zelo klavrno; v Sloveniji je še deževalo, temperature so bile v povprečju nad 10 stopinj in o snegu ni bilo sledu do zadnjih 500 metrov, preden smo zavili v dolino Mallnitz; sneženi raj.

Na izhodišču oziroma parkirišču smo opazovali domačine, ki so brez obotavljanja plačali 4€ in se zapeljali čez rampo. Robi se opogumi in njegov avto preveri razmere na cesti in do kam se pride. 400 višincev pa 400 višincev. Po potrditvi smo izpraznili parkirišče in odpeljali višje. Eni čisto do parkirišča, drugim so do tja pomagale ketne, tretji pa smo si zaželeli ogrevanja in smo parkirali malo nižje.

Po preverbi opreme in delovanju žoln smo v račjem redu oddrsali za Robijem. Kakor je bilo v začetku vreme oblačno in sramežljivo, se je z vsakem korakom ozračje segrevalo. In segrevalo. Potem se je pokazalo še sonce in postalo je pasje vroče. Približno tako kot na turnem smučanju maja, na sončen dan. Proti vrhu smo se ustavili in naredili še ponovitev znanja prejšnje zimske ture s prerezom snežne odeje, norveške in kanadske metode. Za dopolnitev znanja turnega smučanja nam je Jelenko potegnil izvenserijsko cikcak špuro. Prva smučka levo, mal poteptaš da zih prime, na huruk prenos noge in če si imel srečo, se je smučka sama prekucnila da si jo samo pristavil. Drugače pa si imel še trening akrobatike. Vrh oziroma kočo Hagener hutte smo dosegli brez težav. Tovariši so se podkrepili s sendviči (omenjala se je tudi majoneza) in če bi si drznila sklepati po obrazih, bi rekla da so izgledali zadovoljni. Mi pa tudi: super vreme, družba in čakal nas je še legendaren spust po deviških flankah. Širina pobočja je omogočala vsakemu svoj podpis v sneg, ki je bil ravno prav omehčan. Smučanje je bila ena sama uživancija, tudi za tiste ki so bili na smučkah po xy letih. V zadovoljnem pogledu na presmučano flanko nazaj je Željotu ušlo : Prav posilili smo jo. Ja, o deviškosti res ni bilo ne sluha ne duha, ampak dokler smo jo mi, nas ni motilo :-). In če me je v zgornjem delu presenetila suverenost in tehnika smučanja, smo bili proti koncu vseeno priča nekaj padcev, obratov, salt in skoraj ulovljenih zajcev.

Analizo smo opravili v piceriji Gala v Lescah. Najpomembnejša lekcija: sončna krema ni farmacevtski nateg, v kolikor jo uporabiš in ne brišeš iz obraza skupaj s švicem. Se je pa vsaj na daleč videlo, da smo se imeli fajn.

Hidrirani, siti in žarečih obrazev smo se poslovili in porazgubili proti Ljubljani. Robi, še enkrat hvala za organizacijo ture in vremena, vsem za družbo… še več takih tur.

Najbolj bi rekla, da povzame izjava Jaka v avtu, ko smo se pelal nazaj domov: "Fajn žou bi mi blo, če ne bi šou".

Zdej mu bo pa lahko žal, ko bo kupoval vso opremo ;-).

© 2019 Alpinistični odsek Železničar