Nika Smole

Nika Smole

29 avgust 2020, 21: 30

Joška naloška v Planjavi

V petek pred vikendom, ko naj bi Slovenijo zajel ur nebes in naj bi nebo izlilo svojo žalost na zemljo, smo se Klara, Tilen in jaz odpravili plezat v južno steno Planjave. Tilen je predlagal smer Joško naloško (V/III-IV, 350m) in jaz sem bila takoj za, Klara pa potem sploh ni imela več kaj dosti izbire. Tako smo ne ravno zelo zgodaj zjutraj korakali skozi Repov kot, prepričani, da nas čaka največ 4-5 ur plezarije. Oblaki na nebu so poskrbeli da nam ni bilo prevroče, hkrati pa so nas tudi čisto malo skrbeli. Oblak je pa le oblak. Kmalu po tem, ko se je pot izravnala in smo na levi zagledali našo steno, smo s poti zavili na opazno shojeno potko, ki je vodila med rušjem. Do pod stene smo prišli po lažjem poplezavanju po platkah in nato po dobro uhojeni stezici. Linija smeri se nam je zdela nekako logična, le skala je bila na pogled še malo mokra. Podala sem se v prvi cug in ugotovila, da je za trojko nenavadno pokončen, kvaliteta skale pa me ni niti malo navdušila. Šele na majhni polički 60m višje sem naletela na zarjavel klin in dovolj dobro pokico, da sem lahko uredila sidrišče. Šele takrat sem se zavedla da so tele moje akrobacije v "ta lažjih" cugih trajale kar precej dolgo in takoj mi je bilo jasno, da je pred nami še dolg dan. V naslednjem cugu smo naleteli celo na dva klina, tik pod previsom, ki je eden težjih mest v smeri. Predvsem skala je vprašljive kakovosti, kar psihi seveda ne da miru. Po previsu sem nadaljevala po navpični zajedi, po vrisu v vodničku Repov kot pa bi morala prečiti bolj v levo. Tudi zajeda nam je dala vetra, predvsem ker so možnosti varovanja le na frende. Po zajedi smo v majhni votlinici pod streho naleteli na klin, kar nam je vlilo poguma da smo na pravi poti in kjer sem tudi uredila sidrišče. Ko sta se mi pridružila še Klara in Tilen, je majhna votlinica postala še manjša, zato sem se zapodila v naslednji raztežaj, ki vodi v levo ven iz votline in preči po platah pod streho. Pleza se večinoma po ostri, nagrbančeni skali, ki pa se v luskah lomi s stene. Prečka se mi je zdela precej težka, najverjetneje tudi zato, ker so bile možnosti varovanja zelo slabe, klinov plezalcev pred nami pa tudi ni bilo. Sidrišče sem zabila na polici pod zajedo na skrajnem levem robu strehe. Na tem mestu sva s Tilnom ugotovila, da ne plezamo po liniji, ki je vrisana v že prej omenjenem vodničku. Tilen je našel še nek drug vris iste smeri, ki je bolj ustrezal liniji, ki smo jo plezali mi. Katera linija je prava - nevem. Smo bili pa na tej točki "ven iz hudega" in nas je čakal še lažji zgornji del smeri. Po krušljivi zajedi (kjer smo celo našli en klin) smo prispeli na travnato gredino, kjer je vodstvo naveze prevzel Tilen. Po vrisu se nam je zdelo da smo že bližje smeri Stolp kot pa Joška, zato smo malce prečili v levo in nato zavili navzgor v "trojko" ki je bila bolj konkretna štirica. Na naslednjem štantu, ki ga je Tilen zabil tako dobro, da sem, poražena v boju z njim, tam pustila en klin, smo se končno sprijaznili s tem, da ne vemo več točno kje plezamo. Tako sva se s Klaro predali Tilnovemu vodstvu, midve pa sva se seveda poglobili resnim debatam, dokler se nisva tako razgovorili, da sva se ustrašili morebitnega dežja. Vreme pa je kar držalo, kljub temu da je bila ura že precej pozna. Kmalu smo priplezali do velike votline, kjer smo ubrali nekako takole taktiko- "Tilen pejt pogledat mal gor pa na levo, če pa ne bo nič, pa prit nazaj pa boš šel tlele čist v desno pogledat". No in je šel, najprej v levo, potem pa nazaj in čisto v desno, kamor se je v prečko dobesedno sprehodil. S Klaro sva zadrževali dih in Tilnov olajšan "oo jes" nama je sporočil, da smo končno na robu stene. Še dva travnata cuga in po osmih urah smo izstopili iz stene. Megla in naša negotovost ter nepoznavanje lovskih prehodov sta nas vodila še uro hoje do markirane poti pod Planjavo, sestopili pa smo proti Kamniškemu sedlu. K avtu smo prispeli v temi in suhi. 

Smer nam je postregla s pravo alpinistično turo, ki nam je v vseh pogledih dala vetra in nas, zelence, ponovno postavila na realna tla. Tokrat smo se prav zagotovo dobro urili v zabijanju (in izbijanju) klinov in seveda v iskanju primernih mest zanje. Pa tudi naplezali smo se, saj spodnji raztežaji ponujajo konstantno težavnost in ne le kakšnega "bolder" detajla. Skala predvsem v spodnjem delu ni bila najboljša, se je pa z višino izboljševala. V celi smeri smo naleteli na 5 klinov, sidrišča niso opremljena. Je pa smer (vsaj mislimo da je bila smer) bogatejša za en klin. Bi pa samo še omenila, da smeri ne priporočam po dežju, ker se težji raztežaji nahajajo pod streho, s katere očitno ves čas kaplja in je zato dober del smeri lahko precej moker.

 

Kot verjetno vsakega plezalca, je tudi mene široko obličje naše triglavske Stene pritegnilo vsakič, ko sem se potepala mimo in zrla tja gor, v navidez nedostopne kotičke. Pa sem si vedno rekla, da bo treba - po domače povedano - še nekaj žgancev pojesti, preden bom upala vstopiti v eno najmogočnejših sten v Alpah. Žgancev sicer nisem jedla, je pa v meni vseeno vzniknila ideja, da bi se družinsko podali v kakšno lažjo smer in v četrtek sem idejo predstavila sestri in očetu, ki sta bila takoj za - Dora si je namreč že dolgo želela hribovske plezalske izkušnje. Sama sem sicer predlagala Slovensko smer, ker sem vedela da jo je glava naše družine že večkrat plezal in bi jo lahko, po njegovo, spet in to "v polnoči pa v gatah, če čš". Ravno zaradi tega "večkrat plezal"  pa smo se raje namenili v Kratko nemško smer z izstopom Zimmer-Jahn (IV/II-III, 800m), da bi vsi lahko doživeli nekaj novega. Tako smo na sobotno jutro navsezgodaj prispeli v Vrata, kjer je že mrgolelo ljudi, kar smo zaradi lepega vremena (in avgusta) tudi pričakovali. Še pri avtomobilu smo gledali v vrh Triglava, ki se je kopal v prvih zlatih sončnih žarkih. Doro je zanimalo, če bomo imeli v Steni kaj sonca, pa smo se pošalili, da bo sonce le na vrhu, če ga ne bomo zamudili...no, šala ni bila prav nič kaj dosti daleč od resnice. V lahkotnem tempu smo opravili sorazmerno kratek dostop do Stene, se povarovali čez prvi skok, nato pa se peš sprehodili do vstopa v smer. Seveda bi bilo prelepo, če bi bili na vstopu prvi - pred nami sta se na vzpon pripravljali že dve navezi. Skrb je bila sicer odveč, ker sta jo obe navezi kaj kmalu pobrisali naprej in nas pustili daleč za sabo. Dogovor je bil, da plezam kot prva, dokler se ne naveličam in že vnaprej sem zagrozila, da bom tega dne zabijala kline, ker hočem vaditi. Želja se mi je več kot uresničila, saj sem, ponesreči ali pa nalašč, izpustila (spregledala) večino štantov in plezala, dokler je pač šlo. Smeri smo najprej sledili po stolpiču - večinoma se pleza po razu oziroma nekje okoli njega. Skala je mestoma precej krušljiva in naveza pred nami nam je s proženjem kamenja povzročala sive lase. Se pa v nekaterih odsekih najdejo tudi presenetljivo kompaktne plošče. Smer je dobro nabita, je pa res, da vsak verjetno "užge" malo po svoje. Tik pod Nemškim turncom si lahko plezanje popestriš tako, da se namesto po levi po šodru, podaš v dva lepa kamina, ki ponujata vsaj nekaj uživaške plezarije. Po omenjenem turncu je sledil sprehod po grapi, kjer še vedno leno poležava sneg in kjer smo si lahko privoščili štajerca. Pred plazenjem po krajni zevi smo si privoščili še malico in wc, saj je bila ura zaradi mojega navdiha nad zabijanjem klinov in Dorine nevajenosti gibanja v steni, že precej pozna. Čakalo nas je še prečenje v desno, do markantnih črnih plat in do Nemške grape, od tam pa iskanje prehoda po policah v levo. Od malice naprej je vodstvo prevzel najstarejši član naše ekipe, ki nas je suvereno pripeljal do zadnjega dejansko plezalskega cuga, ocenjenega s štirico, ki se je meni osebno zdel malenkost težji od podane ocene, se ga pa da (preverjeno) vseeno preplezati v čevljih. Od tam naprej smo prečili preveč levo in se morali nato po polici višje spustiti nazaj dol ter tako ob šestih končno prispeli do izstopa. Zavedel nas je velik možic na koncu gredine, ki pa je najverjetneje namenjen plezalcem, ki prihajajo iz druge strani. Še slabih 100m vzpona nas je ločilo do vrha stene, kjer so nas oblili večerni sončni žarki. Noge smo le še bolj vlačili za sabo, ko smo iskali prehod do planinske poti, ki se spušča čez prag. Z zavistjo smo opazovali ljudi, ki so se gnetli pred Staničevo kočo in se pripravljali na nočni počitek saj nas je čakal še triurni sestop v dolino. Smo bili pa nagrajeni z veličastnih pogledom na okoliške vrhove, ki so se kopali v poslednjih žarkih in se tiho poslavljali od dneva. Prav ta prizor nas je navdal z notranjim mirom in tako je bil sestop v soju čelnih svetilk veliko lažji. Do avta smo prispeli ob pol polnoči, Dora je bila le še bled duhec, ki je avtomatsko korakal za nama, midva pa tudi nisva bila daleč od tega. Pri avtu je oznanila, da je bilo sicer fino, ampak da v hribih pa da ne bo več plezala! Kdo bi ji zameril, tale prva izkušnja res ni bila od muh. Ampak Stena, k tebi in tvojim neskončnim travnatim gredinam se pa še vrnemo! 

03 avgust 2020, 19: 56

Plezanje v Gesauseju, Avstrija

V zadnjem tednu julija sem se udeležila plezalskega tabora AO Lj Matica, ki se je odvijal v narodnem parku Gesause v Avstriji, do koder je celo manj vožnje kot do Paklenice. Utaborili smo se v kempu Forstgarten pod mogočnimi severnimi ostenji gora Planspitze in Peternschartenkopf. V omenjene stene lahko dostopaš iz kempa (brez dodatnih voženj), do prve trgovine je približno 15 minut vožnje, do najbližjega frikališča slabih 10 minut, le 5 minut hoje pa je potrebne da se ohladiš v reki, ki teče skozi dolino.

Prvi dan smo že precej zgodaj štartali iz Ljubljane, kjer smo morali najprej 2x zložiti vso prtljago in se šele nato odpeljali proti našemu cilju. Turobnemu vremenu navkljub smo se podali v južno steno gore Kalbling, do katere nas je čakal kratek enourni dostop. Naslednje pol ure smo porabili za poplezavanje (II-III) do začetka smeri Waidhofnerwerg (V+, 200m). Kaja se je zapodila v prvi raztežaj, ki naju je presenetil s svojo težavnostjo. Tudi skala se nama sprva ni zdela pretirano kvalitetnejša od slovenske. Takoj se je v nama prebudilo prav posebno spoštovanje do stene in naju postavilo na realna tla glede najinih plezalskih načrtov za prihajajoči teden. Smer je bila sicer precej dobro opremljena, le na nekaterih delih, kjer si človek ne bi želel pasti, ni bilo možno niti zabiti klina niti nastaviti kakšnega drugega varovanja. Plezanje je bilo večinoma precej zračno in izpostavljeno, gneče v steni pa ta dan na srečo ni bilo. Na grebenu sva pospravili opremo in se v suhem vremenu najprej po grebenu povzpeli na vrh, nato pa po prijazni planinski poti sestopili do avtomobila. Med potjo sva molče zrli v okoliške hribe, ki so nama dajali občutek domačnosti s svojimi zelenimi gozdovi in sivimi stenami.

Naslednji dan sem v navezi z Nušo vstopila v smer Steyrerweg (IV+, 300m) v steni Festkogla. Do izhodišča v Johnsbachu (mi smo kraj krstili za Janezov potok) smo se že zgodaj zjutraj zapeljali z avtom (20 minut vožnje iz kempa) in pričeli s triurnim dostopom. Mi smo hodili mimo visokogorskih pašnikov, slapu, mimo gozdnih jagod in plezalcev, ki so prespali v gozdu, mimo nas pa so hitrih korakov hodili vsi ostali plezalci, ki so se podajali v okoliške stene. Dostop je bil ves čas lepo označen, tako da orientacijskih težav nismo imeli, sicer pa po približno 40 minutah hoje zagledaš steno in dileme, kam je treba, ni več. Dobre pol ure pod steno smo si nadeli čelade in začeli z zadnjim delom dostopa – poplezavanjem po strmih travah in šodru, ki pa je vsaj kompaktnejši kot pri nas. Kmalu se je od sten zaslišal odmev pesmi Veseli pastir in kaj kmalu smo ugotovili da nas je dohitela še ena naveza našega klape, ki je iz kempa sicer štartala precej kasneje kot mi. Jah, v formi pač še nismo bili. Tako smo bili na koncu kompletni, vsaka naveza se je podala pod svoj delček stene in si ogledovala nekam vlažne prve raztežaje. Sonce so kmalu zakrili koprenasti oblaki, tako da nam med plezanjem ni bilo vroče. Smer v kateri sem plezala, je ponujala odlično plezanje po kompaktnih luskah in platah. Tu in tam se je našel kakšen klin, celo kakšen sveder, večinoma pa sva uporabljali frende, za katere se nama je zdelo, da držijo precej bolje kot v domačih pokah. Težav z orientacijo nisva imeli, saj je bila linija precej logična, zato nama ni preostalo drugega kot da blazno uživava v konstantnih štiricah.  V zadnjih raztežajih so naju oplazile prve dežne kaplje. Pri izstopu smeri sva naleteli na Kajo, Katjo in Žigo in skupaj smo v megli in dežju pričeli s sestopom. Najprej smo se po grebenu med lahkim poplezavanjem povzpeli na vrh gore, nato pa sestopali po nenavadno pustem svetu škrapelj in žlebičev. Sestop je bil sicer sprva lepo označen z velikimi rdečimi markacijami, ki pa so se kmalu izgubile in po občutku ter s pomočjo možicov smo se počasi spuščali. Na trenutke se je zdelo, kot bi hodili po drugem planetu. Vse okoli nas je tihoma klokotalo, saj se je dež pretakal po žlebičkih, ki jih je izklesal v skalo, po kateri smo hodili. Po dobri uri pazljivega spuščanja smo končno naleteli na planinsko pot, ki nas je nato po blatnih kravjih stopinjah pripeljala do avta. Popoldne se je v kempu ponovno pokazalo sonce in vsi zadovoljni smo po trati razvlekli premočeno opremo – jasno je bilo, da bo sledeči dan namenjen predvsem sušenju mokre opreme.

Rečeno storjeno – tretji dan smo posvetili sušenju opreme, hrani, kopanju, nekaj pa tudi frikanju v bližnjem plezališču. Zvečer smo seveda ponovno kovali načrte. S Kajo so naju popolnoma navdušile slike plezalcev v vodničku, ki so pozirali v platah s škrapljami. Samo en pogled je bil dovolj in takoj sva vedeli kaj hočeva. V hipu sva se odločili, da kljub vroči napovedi napadeva južno steno gore Kleine Odstein. Žiga naju je deset minut kasneje, kolikor sva jih porabili za pakiranje, ob desetih zvečer prijazno odpeljal do izhodišča, saj »siroti mili jeri« nimava avta, s katerim bi se naslednji dan lahko odpeljali do tja. Nenavadno lahkega koraka sva do enajstih zvečer, ko so nad nama že sijale zvezde, grizli v klanec in si tako prihranili uro dostopa. Postlali sva si na mehki travi – Kaja se je pozni uri navkljub požrtvovalno lotila pletja kopriv in nama tako ustvarila prav prijetno zaplato trate, kjer sva prespali noč. Pred spanjem še en Očenaš, da naju do jutra ne bi poteptale krave, nato pa v gate in v spalko. Naslednje jutro sva ob petih že pridno načenjali tisto nekaj malo hrane in vode, ki sva jo uspeli spraviti v že tako prepolne nahrbtnike in hajd pod steno. Tokrat kolena niso tako hudo grizla v klanec in v dobri uri sva že iskali vstop v smer. Bolj slabo poznavanje nemščine naju je stalo nepotrebnega »šetkanja« po zoprnem melišču a sva prvi štant kmalu le našli. Vstopili sva v smer (spet) Waidhofnerweg (V, 500m). Ko sva pričeli s plezanjem, je bila ura pol osmih, nama pa je bilo že grozno vroče. Smer ima navrtana sidrišča in kar nekaj svedrov. Plezanje poteka po platah in čudovitih škrapljah, kjer so možnosti varovanja tako rekoč ničelne, zato se moraš večinoma zadovoljiti z enim ali dvema svedroma na cug. Vendar človek v tej smeri res nima časa, da bi se preveč sekiral, saj je plezanje čudovito uživaško. Nekje v zgornjem delu stene sva doživeli tudi selitev celega roja nekakšnih gorskih čebel, ki so nama vsaj za trenutek zakrile pripekajoče sonce. Usta so bila večino časa suha, noge pa so pekle kot hudič. Zadnjih nekaj raztežajev sva noge le še vlekli za sabo – plate nama res niso ostale dolžne! Zadnji raztežaj me je pripeljal v prvo senco po 6 urah plezanja po žgočem soncu in tokrat je pel klin – štant naj bo v senci pa pika. Sprva sva se posenčili, nato pa v ovinku sestopili do prejšnjega, zadnjega navrtanega sidrišča. Precej avtomatizirano sva potem abzajlali po smeri vzpona in ob grmenju prispeli na melišče pod steno. Vode nama je že zmanjkalo in obupano sva lizali zadnje kaplje s Kajinega meha. Hitrih korakov sva odbrzeli še po spalno opremo in se nato s prvimi dežnimi kapljami vrnili v dolino. Zvečer je bil v kempu cel ur nebes – tisto noč smo spali na luksuznih vodnih posteljah in se celo noč bali utopitve. Midve s Kajo pa sva sklenili, da se je kljub nemogoči vročini tura definitivno splačala, saj je bilo plezanje po nenavadno oblikovani skali res nadvse prijetna izkušnja.

Dan po tem je sledilo počivanje, še naslednji dan pa je bil za nekatere izmed nas ponesreči spet restič, ki pa je pravzaprav zelo prijal in smo ga lepo izkoristili v plezališču.

Vreme je obetalo še dva dni čudovitega vremena in tako smo se v petek zjutraj Mirjam, Erko in jaz ter naveza Nuša-Denis podali pod severno steno Peternschartenkopf v smer Nordwand (V+, AO, 450m). Denis se je v zanosu, da bi pobral čim manj klopov, zapodil čez gmajno, zato je naša naveza kmalu ostala zadaj. Dobri dve uri smo spet grizli v klanec in sopihali, malo že utrujeni od preteklih dogodivščin. Do začetka smeri je potrebno lažje poplezavanje po kompaktnem svetu. Prvi raztežaji so bili sicer še rahlo mokri, a so nas vseeno navdušili z lepim plezanjem. V prvih treh cugih smo se podružili z dvema mladima Avstrijcema, ki sem ju jaz polna zaupanja vanju prijazno spustila naprej, misleč da sta hitra in bosta kot bi mignil odbrzela naprej. Mirjam me je streljala z očmi in kmalu sem tudi sama sebe v mislih preklinjala, saj nista bila fanta kljub mladostniški zagnanosti nič kaj hitrejša od nas. S prvo tretjino smeri sem opravila jaz, z drugo Nejc, zadnje raztežaje pa je potegnila Mirjam. Smer nekaj časa preči v desno, nato pa zavije naravnost navzgor. Tudi tokrat je bila celotna smer zelo lepo opremljena in je ponujala čudovito plezanje v kompaktni skali, z mogočnimi razgledi in tokrat ravno pravšnjimi temperaturami. Kot v vseh smereh do sedaj, smo bili v smeri sami in je bilo zato plezanje tekoče in brez zastojev. Z vrha je sledil več kot tri ure dolg sestop okoli hriba nazaj v kemp. Psihično najtežji del sestopa je hoja po ravnem po makadamski poti nazaj do kempa. Žiga in Kaja sta dan prej podrla rekord in s tem delom poti opravila v 29 minutah. Seveda se je v nas prižgala tekmovalna žilica – za tempo smo si nastavili Kekčevo pesem in zavrteli štoparico. Popolnoma premočeni in s skoraj izpahnjenimi kolki smo do šotora prispeli z novim rekordom. Nekako se je pač treba zamotiti.

Sobota je bila zadnji dan, namenjen plezanju. Dve babji navezi, Mirjam-Nuša in Kaja-jaz smo se podale v zahodno steno Kalblinga. Četudi je bila smer, ki smo jo preplezale (Pelikan-Riebe, IV+, 200m) kratka, prav tako pa dostop do nje, smo si za turo vzele cel dan in uživale v druženju, plezanju in predvsem zadnjem dnevu v objemu teh čudovitih gora, ki so nam en teden dovolile, da odkrivamo njihove najlepše in najbolj čarobne kotičke. Ta dan je bil tudi prvi z neprijetno izkušnjo vodičev in njihovih klientov v steni. Ker smo se v celem tednu plezanja navadile, da smo bile v smeri same, nam je bilo čakanje v smeri, ki smo si jo sprva izbrale, popolnoma odveč, zato smo na koncu opravile »podgrebensko prečenje«, kot smo kasneje poimenovale zgoraj omenjeno smer saj smer prečka večino smeri v steni in izstopi na nasprotni strani stene kot vstopi. Sledilo je še grebensko prečenje po lahkem svetu do vrha in prijeten, razgleden sestop v dolino, ki ni minil brez petja.  

V nedeljo smo se polni lepih vtisov in prijetno izmučeni spakirali in odpravili proti domu. Verjamem da je bil marsikdo v kempu našega odhoda vesel, saj smo bili precej glasna druščina. Zjutraj so sicer še padale ideje o nedeljskem plezanju v Kotečniku, realen izid teh blazno optimističnih načrtov pa so bili polni želodci v gostilni Štajerski hram in za nekatere še dodatno polni trebuhi trojanskih krofov.

Na kratko povzeto o plezanju v Gesauseju – dostopi do sten so večinoma daljši, velikokrat je potrebno poplezavanje že samo da prideš do pod smeri. Smeri so se mi na splošno zdele malenkost težje kot so bile ocenjene, so bile pa smeri, ki sem jih plezala jaz, dobro opremljene (svedri, klini). Za tiste bolj resne pa se seveda najdejo tudi bolj resne alpinistične smeri, kjer smeri niso opremljene s svedri in kladivo poje pogosteje. Vid in Denis sta se na primer podala v eno tako smer v severni steni Planspitze, imenovano Rote Rinne (V, 600m) in jo zelo pohvalila. Predvsem poseben užitek nudi prijazna, nenavadno kompaktna skala. Če se podate v te konce, ne smete izpustiti plezanja po škrapljah, ki so mene vsekakor najbolj navdušile. Skratka, naj zaključim že tako predolg zapis - hvala goram in predvsem dobri družbi za še en prekrasen teden in nova doživetja! Naj živi plezarija, naj živijo plezalski tabori!

26 januar 2020, 22: 50

Smučanje v Nockbergu in okolici

Dneve, ko na trenutke v Sloveniji že sumljivo prevečkrat zadiši po pomladi, smo Neža E., Tim P., Vesna I., Brett (Mr. Kenguru) in jaz preživeli v zimski pravljični deželi na pobočjih zaobljenih vrhov Nockberga in okolice. Seveda (večina)  na smučeh.

Nockberge je najvišje gorovje Krških Alp in se razgrinja po treh avstrijskih deželah – Koroški, Salzburški in Štajerski. Zimskemu času navkljub smo morali svoje cilje prilagoditi dokaj visokemu začetku snežne odeje, kar nam je odlično uspelo, saj smo se na pot vedno podali s smučmi na nogah že kar od avtomobila.

 Naša prva tura se je pričela v četrtek zgodaj zjutraj, ko nas je naš Timi aka 'ta glavni'  Taksist pobiral od vrat do vrat po naših domovih. Naši strahovi o preveliki količini prtljage so bili neupravičeni – prtljažnik se je izkazal za zelo prijaznega in nam je dovolil da smo ga zapolnili do zadnje luknje. No, pa še kaj bi spravili noter. Po prijetni in dolgi vožnji smo prispeli v dolino Bundschuh, kjer parkirali nedaleč stran od rudarskega muzeja. Naš cilj je bil Teuerlnock (2145m), ki naj bi bil za prvi dan 'čist u izi turca'. Naš 'u izi' se je spremenil v orientacijski problemček, ko smo sledili smučini ob potoku, ki je vodila skozi podrt, pretežno smrekov gozd. To da je bil podrt vemo zato, ker smo se na poti soočali z raznimi specialnimi turno-smučarskimi disciplinami, kot je npr. kdo se bo najbolj elegantno splazil pod smreko/se prekobalil čez smreko/skočil s hloda itd…Preizkušali smo tudi debelino in potrpežljivost ledu, ko smo v iskanju najboljše poti nekajkrat prečkali potok. Presneta gozdnata dolina se kar ni in ni končala, ura pa je vztrajno tekla naprej. Končno smo naleteli na gozdno cesto, ki nas je nato popeljala do koče Neue Bonner Hutte, kjer smo si privoščili martinčkanje na soncu in malico. Nekje v daljavi smo so ogledovali vrh, za katerega smo slutili, da je naš cilj. Sončni žarki so imeli že pridih popoldneva, ko smo se od koče najprej rahlo spustili navzdol skozi simpatičen zaselek lesenih koč, nato pa pričeli z vzpenjanjem skozi redek macesnov gozd. Dokaj položen teren nas je pripeljal do pomrznjenega grebena, po katerem smo se povzpeli na vrh. Vsepovsod naokoli so vrhovi žareli v poznih sončnih žarkih, mi pa smo za to 'čist u izi turco' porabili precej več časa kot smo mislili da ga bomo. Smuka je vse do gozda potekala po zmrznjeni podlagi, po kateri pa je bilo prijetno smučati. V gozdu je bil sneg mehek in uživaški, strmino pa je Vesna v tem delu označila kot idealno. Pri vzponu nazaj do koče smo uporabili še tehniko teka na turnih smučeh, nato pa smo smuči sneli in jih odnesli do koče. Pri koči smo se ločili, saj je Brett, ki je pešačil, porabil precej več časa. Spremljala ga je Vesna, ostali trije pa smo se po gozdni poti spustili do avta. Tukaj naj omenim da nismo prepričani o pravilnosti izbire spusta, saj smo morali z gozdne poti, ki se je nepričakovano končala sredi gozda, ponovno slediti preljubemu potoku in izvajati razne akrobacije. Šele po prvem križišču z novo gozdno potjo nas je le-ta pripeljala do avta, kamor smo prispeli skoraj že v mraku. Vsemu navkljub nam je bila tura vsem všeč, saj je bil za nami še en super dan v čudoviti naravi in super družbi.

Naslednji dan je bil naš cilj slavni Konigstuhl (2336m), do izhodišča pa smo imeli tokrat od našega apartmaja le dvajset minut vožnje. Izhodišče je koča Dr.-Josef-Mehrl Hutte. Pot se najprej zložno vzpenja po dolini, po kateri je urejena tudi tekaška proga, nato pa v zatrepu zavije proti desnim pobočjem. Nekje na poti naj bi naleteli tudi na jezero, vendar smo ga zaradi snega lahko le slutili. Pokrajina je zares prostrana in polna prijaznih zaobljenih kucljev, ki kar kličejo po obisku. Na kratkem odseku, ki se strmo vzpne na škrbino, smo imeli zaradi pomrznjenosti podlage nekaj težav, nato pa smo do vrha prispeli v prijetnem klepetu. Pogled na ostre domače hribe je bil zaradi zaobljenosti pokrajine, v kateri smo se gibali, prav dobrodošel. Z vrha smo se spustili po smeri pristopa do škrbine, od tam pa smo se Neža, Timi in jaz povzpeli še na vrh Seenock (2260m), medtem ko sta Vesna in Mr. Kenguru nadaljevala po smeri vzpona. Z vrha smo nato prečili bela pobočja daleč v levo. Sneg je bil večinoma trd in pomrznjen, nižje proti gozdu pa mehak in prijeten. Spust skozi redek gozd nas je pripeljal nazaj na tekaško stezo, po kateri smo nato v mešanici smuka in teka prispeli do izhodišča. Pivo in kava sta bila odličen zaključek ture tega dne!

Tretji dan našega pohajkovanja, ko so se stegenčka kljub vzornemu večernemu raztezanju že malo (ampak res malo) oglašala, smo se podali na Aignerhohe. Ko smo prispeli do izhodišča v zaselku Wald, smo bili šokirani zaradi ogromne količine parkiranega pleha. V prejšnjih dveh dneh smo se namreč navadili samote in smo tako pozabili, da to je pa le Avstrija, pa še sobota povrhu! Tokrat nebo ni bilo modro, je bilo pa zato veliko bolj toplo. Do planine Muhrealm nas je čakalo zložno vzpenjanje, od tam pa smo zavili v desna pobočja. Tukaj so bili okoliški vrhovi našpičeni in občutek, da smo v hribih je bil močnejši kot prejšnje dni. Nekje sredi sopihanja v klanec se je mimo nas elegantno odsmučal znan Robijev obraz. Kmalu za njim se je prikazala še Špela in razveselila sta nas z novico da je sneg višje na pobočju idealen za smuko. Pridružila sta se nam pri vzpenjanju na vrh, kjer smo srečali še nekaj nam znanih ljudi. No, očitno se je ta dan na tem vrhu sestala velika populacija Slovencev, tako da je bil vrh bolj slovenski kot avstrijski. Pobočje nam je postreglo z mehkim pršičem, kakršnega nihče od nas letos še ni izkusil. Stegna so pekla, kondicije še ni, smo pa neznansko uživali. Tolk', da smo se pod pobočjem Neža, Tim in jaz poslovili od ostale klape in ponovno zagrizli v klanec. Ko smo drugič dosegli vrh, je začelo snežiti in vtis zime je bil popoln. Tudi tokrat je bilo puhka prehitro konec. Nekje na pol poti navzdol smo dohiteli Vesno in Bretta, ki sta že pridno sestopala v dolino. Za opravljeno turo smo si privoščili pravo kulinarično razvajanje (trihodni meni) v našem prijetnem apartmaju, kar se je v poznih večernih urah odrazilo v pomanjkanju wc papirja…

Četrti in s tem zadnji dan pa smo si kot cilj izbrali Falkert (2308m), ki se je nekako nahajal na naši poti domov. Zjutraj smo v že utečeni rutini spakirali vso kramo, ki jo je bilo več kot na dan ko smo prispeli (jah, še premalo smo jedli), a se je očitno tudi Timijev avto čudežno razpotegnil. Izhodišče ture je v vasi St. Oswald. Turo pa bom opisala samo z besedami, ki povedo vse- kratka, sladka. Mr. Kenguru je bil bolj nasmejan kot ostale dni, saj ga je Vesna tokrat obula v dereze in ga s tem še bolj navdušila nad zimo. Pa tudi sonca ni manjkalo. Vožnja domov je minila hitro in ob dobri glasbi, zdaj pa se vsak pri sebi borimo s postdoputno depresijo, kot je naše občutke opisal Tim. Ja nič, čimprej bo treba nazaj!

Drugi septembrski teden sva s Kajo Kunaver (AO LJ Matica) izkoristili za potepanje po čudoviti dolini reke Sarce, kjer sva svoje plezalske veščine najprej urili v steni Parete Zebrata ('plate za brate' se baje reče po naše). Splezali sva tri smeri - Teresa (400m, 5c), Via Trento (180, 5a) in Gino Gianna (150m, 4c). Plezanje v omenjenih platah priporočam plezalcem, ki popolnoma zaupajo svojim nogam, ker je za prijeti bolj malo. Poleg tega je potrebno biti pazljiv pri izbiri smeri, ker so plezalci v tej dolini očitno zelo 'našpičeni', saj se nama je na primer varianta smeri Teresa, pri kateri sta prva dva cuga ocenjena s 5a, zdela neverjetno težka in bi jo midve ocenili z najmanj 6a. Smeri so seveda navrtane (razdalje med svedri so primerljive s Paklenico) in zato polne turistov in vodičev, ki jih vodijo čez steno. Kljub temu ponujajo uživaško, sproščujoče plezanje (ko se navadiš uporabljati noge seveda). Tudi sestop je popolnoma nezahteven, saj poteka po dobro uhojeni in označeni stezi, ki te hitro pripelje nazaj pod steno. Skratka, uživaška plezarija, kateri pa sledijo boleče mišice v nogah in opečena koža.
Ko sva dovolj utrudili svoje noge, sva se odločili da imava peklenske vročine in svedrov dovolj, zato sva krenili v gore nad dolino Val d'Ambiez (Dolomiti Brenta). Tri noči sva preživeli v koči Agostini na 2410m in v okoliških hribih prav tako splezali 3 smeri- Armani corner (Torre d'Ambiez, 270m, IV/V), Ci Piaccion tutte quante (Cima d'Ambiez, 120m + 50m varianta, V/V+) ter smer Anna (Torre d'Ambiez, 265m, IV/V). Vse tri smeri ponujajo večinoma izjemno dobro skalo. Strmina popusti šele na vrhu, plezanje pa je zelo zračno in odprto. Obe omenjeni smeri v Torre d'Ambiez sta čudoviti klasiki in zato zelo pogosto plezani, zato so stojišča večinoma navrtana, nekatera pa lahko narediš na skalna ušesa. Klinov v smeri ni zelo veliko, so pa možnosti nameščanja varovanja ves čas zelo dobre (skalna ušesa, frendi). Sestop sva opravili s tremi spusti po vrvi čez smer Anna, nato pa sestopili na severno stran gore, kjer te možici med lažjim poplezavanjem pripeljejo na markirano pot. Sledi še dobrih 10 minut sestopa do koče. Četudi se sliši enostavno, lahko postane zelo zakomplicirano. Recimo v primeru da si nesposoben pri vlečenju vrvi za sabo, ko končaš z abzajlom in se ti vrv vsakič zatakne za skalni rogelj. Recimo tudi, da se je to čisto slučajno nama primerilo vsakič, zato sva nekatere raztežaje smeri Anna splezali več kot le enkrat...Krajša smer v Cimi d'Ambiez, ki sva jo splezali sicer ni klasičnega tipa, ponuja pa psihozno in razburljivo, izpostavljeno plezanje po rahlo previsnih platah. Čeprav vodniček obljublja odlično skalo, je le-ta na nekaterih mestih vseeno rahlo sumljiva. Sidrišča v tej smeri so večinoma na skalnih ušesih, prav tako sprotno nameščanje varovanja. Klinov v smeri praktično ni (morda dva), so pa poke super za frende. Sestop poteka po smeri Via Normale, ki vodi na vrh Cime d'Ambiez (spusti po vrvi, lažje poplezavanje).
Najino potovanje se je zgodilo popolnoma spontano - vse kar sva vedeli, je bilo dejstvo, da imava karte za flixbus do Verone. Tako sva se v petek zjutraj pojavili na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se že na daleč režali druga drugi. Ena je imela večji ruzak kot druga. Meni se je že tedaj zdelo, da mi bodo odpadla ramena, Kajin trpeči obraz pa mi je sporočal natanko enake občutke. Po utrujajoči vožnji v deževno Verono sva prestopili na vlak za mesto Roveretto, od tam pa sva se z avtobusom odpeljali do znamenitega plezalnega mesta Arco. Dva kilometra hoje do kempa Zoo sta povzročala nepredstavljive napore in pred nama sem slutila zelo zanimiv teden. Vremenska napoved je bila čudovita za poležavanje v šotoru - dva dneva totalnega dežja. Na ogromnem camp placu sva postavili svoj mini zelen šotor. Ko sva noter vrgli še vse štiri ruzake, vsaka je napreč imela še majhen plezalski ruzak, prostora za naju pač ni več bilo. Za odlično rešitev so se izkazale vreče za smeti, kamor sva nametali opremo in jo postavili pred šotor. No, nekaj prostora sva s tem le pridobili, nog pa vseeno nisva mogli stegniti. Naslednji dan ni bilo o dežju ne duha ne sluha, midve pa sva si ogledali lepo, a zelo turistično urejeno mesto Arco, kjer so ulice nabite z raznovrstnimi športnimi trgovinami. Ponudba je izjemna, cene pa malo manj, čeprav so se mi vseeno zdele nižje kot pri nas. V knjigarni sva se opremili z vodničkom za Dolomite Brenta, ki sva ga uporabljali pri plezanju v dolini Val d'Ambiez (Brenta Dolomites, vol.1, Val d'Ambiez, Francesco Cappellari & Elio Orlandi, 165 classic and modern rock routes, Idea Montagna Editoria e Alpinismo). Pri plačilu sicer zelo simpatičnega kempa sva ugotovili, da bosta najini denarnici domov prišli še bolj shujšani od naju. Odločili sva se za selitev po dolini navzgor. Najprej sva poskusili s štopanjem, ki je bilo z nekega vidika kar precej uspešno. Čisto vsak avto je ustavil, a vsi so imeli takšne in drugačne izgovore, tako da sva na koncu do naselja Gaggiolo prispeli kar na nogah. Tam sva naleteli na izjemno simpatično, majhno plezališče (Boulder Massi di Gaggiolo), ki se nahaja pod mogočno steno Monte Brenta. Preostanek dneva sva frikali, zvečer pa sva se zavlekli kar pod previsen balvan, ki je ponujal odličen raven prostor za spanje. Naslednje jutro naju je iz spalnih vreč pregnal vztrajen dež, kateremu tudi previs ni bil več kos in ponovno so v akcijo stopili šotor in vreče za smeti. Nekako sva se prebili čez siv, deževen dan, ki je prinesel znatno ohladitev in čudovit jasen jesenski večer, ki nama je omogočal celo frikanje po hitro sušečih se platkah v plezališču. Plezališče toplo priporočam ljudem z majhnimi otroki, saj je pravzaprav namenjeno prav njim. Svedri so navrtani zeloooo na gosto, smeri pa so lahke in večinoma položne. Nadaljnje tri noči sva preživeli kar v plezališču, naslednja dva sončna dneva pa sva izkoristili za plezanje v uvodnem delu omenjenih smeri v Parete Zebrata. Po štirih nočeh spanja na istem mestu sva se že sami sebi zdeli močno sumljivi, saj sva po vodo ves čas hodili v bližnji bar, iz zraka pa so naju vsako jutro pri umivanju zob lahko kot na dlani opazovale leteče človeške veverice, ki so že navsezgodaj skakale iz znamenitega vrha Monte Brento. Poleg tega sva bili močno zdelani zaradi popolnoma drugačnega načina plezanja, kot sva ga navajeni, pa tudi od vseh logističnih problemov, ki sva jih ves čas reševali. Tako sva sredo izkoristili za selitev v kemp Daino v mestecu Pietramurata. Na poti do tja sva se do sitega najedli svežega grozdja, jabolk in fig, ki jih je v dolini ob tem času ogromno. V četrtek zjutraj sva se z avtobusom zapeljali do mesta Ponte Arche, kjer naju je klepetav Italijan, ki sicer s svojim kombijem prevaža kolesarje, zapeljal do izhodiščnega mesteca San Lorenzo in Banale. No, pravzaprav bi naju odpeljal še naprej, če ga ne bi Kaja odločno povlekla za rokav majice in mu s tem sporočila, da se nama zdi, da smo se že peljali mimo table s prečrtanim napisom ciljnega mesta. Poln opravičljivih besed je obrnil avto in naju odvrgel pred trgovino ter naju pospremil z besedami 'strong girls', ko je iz prtljažnika dvigoval najine ruzake. 'Strong girls' je nato postala najina mantra, ko sva z opremo za plezanje in hrano za tri dni grizli v klanec proti koči Agostini. Tako se je lepši del najinega potovanja šele začel.
Brenta Dolomiti so najzahodnejši del Dolomitov, dolina Val d'Ambiez pa najvzhodnejša dolina v njih. Ta del Dolomitov je znan po daljših dostopih in je posledično med plezalci redkeje obiskan. Izhodišče je že omenjeno mesto San Lorenzo in Banale, kjer so tudi trgovina in nekaj hotelov. Avto je možno pustiti na parkirišču pri gostilni Ristoro Dolomiti (če sem si prav zapomnila), od tam pa je potrebno nadaljevati peš. Do prve koče Cacciatore se je možno zapeljati celo s taksijem (10 evrov na osebo), sicer pa pot do koče opraviš v približno dveh urah in pol. Pot poteka najprej po ozki soteski po precej strmi cesti, nato po gozdni poti in na koncu po razgledni poti med pašniki in kravicami. Midve sva do koče potrebovali tri ure hoje, po poti pa sva se najedli malin ter se naužili razgledov, ki so bili vedno lepši. V koči me je sicer prijazna skrbnica razočarala z besedami, da še nikoli ni slišala za kislo mleko. Ko sem ji opisovala postopek izdelave, me je le začudeno gledala. Tako da boste vsi, ki si radi privoščite kislo mleko, tu ostali prikrajšani. Imajo pa seveda pivo ;) Od koče Cacciatore sva nadaljevali še dobro uro in pol do najine ciljne koče - Rifugio Agostini. Koča se nahaja v čudovitem ambientu. Leta 1957 se je eden od stolpov nad kočo podrl, balvani pa so počasi lezli v dolino. Največji med njimi se je ustavil ne več kot 50 metrov pred kočo in se preklal na pol. Nedaleč stran od koče stoji tudi prikupna kapelica. V nekaterih sektorjih v bližini koče in na omenjenem balvanu je možno tudi frikat. Oskrbnik koče je gorski vodnik, ki si vedno vzame čas za vsa vprašanja in ima zelo izčrpne podatke o večini smeri. Stene so tukaj kot na dlani in že dan pred načrtovano turo lahko naštudiraš dostop in smer. Koča je zelo dobro vzdrževana, oskrbniki so zelo prijazni, postelje so udobne, vsaka postelja ima svojo vtičnico, voda pa je čisto prava mrzla, okusna hribovska voda. Sicer piše, da ni pitna, a midve sva jo pridno konzumirali in sva bili prav tako živi in zdravi kot ostali. Pri izbiri smeri sva bili precej omejeni, saj je teden pred najinim prihodom na tem območju zapadel sneg. Zato so vse severne stene odpadle (zaradi zasneženega dostopa), odpadle so stene, kjer bi bilo potrebno sestopiti po snegu in stene, ki so bile zaradi talečega snega večino dneva mokre. Tudi naju je v krajši smer v Cima d 'Ambiez ujela voda. Name je le rahlo pršelo, ko pa je Kaja priplezala do mene, je bila popolnoma premočena. Ko sva kasneje pri sestopu gledali smer najinega vzpona, se je čez steno že valil pravi pravcati slap. Tako sva s Kajo obdelali le majhen delček teh biserov. Plezali sva precej plezane smeri, na splošno pa je možnosti ogromno in stene ponujajo tudi zahtevne alpinistične ture po smereh, ki so redkeje obiskane in manj opremljene. Presenečeni sva bili tudi nad številom plezalcev, predvsem za vikend so bila jutra pred kočo polna zvončklanja in zrenja v stene. Je bilo pa zato vzdušje v koči zelo prijetno in spoznali sva kopico čudovitih ljudi. Skupina starejših Bolzačanov naju je ob pogledu na najin klavrn kuhalnik oskrbovala s čokolado, oreščki, domačim vinom in štrudlom. Ob polni luni smo pred kočo zakurili ogenj, okoli njega pa je zadonel smeh in besede v kopici različnih jezikov. Čeprav se nismo vedno razumeli, smo se imeli prav fino. Zaradi vsega tega mi je ta konec Dolomitov prav posebej prirasel k srcu in toplo priporočam obisk tega zares posebnega delčka sveta. Možnosti niso samo plezalske, ogromno je tudi ferat in planinskih poti - za vsakega se kaj najde. V nedeljo je bil na žalost čas za slovo in po odplezani smeri je sledil še dolg sestop v dolino. Na parkirišču sva kot nalašč naleteli na najine prijatelje s koče, ki so naju nato zapeljali do mesta Molveno, kjer sva si privoščili še nočno kopanje in spanje na plaži pod milijoni zvezd. Naslednje jutro sva oropali trgovino v centru tega zelo prestižnega mesta in sončen dan zabili z lenobnim poležavanjem na plaži. Če to ni tapravi dopust! Še ena noč na plaži naju je ločila od vrnitve domov in seleče se žabe, ki so celo noč skakale čez naju, so poskrbele, da sva že ob petih zjutraj spakirali nahrbtnike in zapustili ta kraj. Cel torek sva se nato prevažali do Ljubljane, kjer sva utrujeni, a s čudovitimi spomini sklenili, da se takole spontano študentsko potovanje res izplača in da ga bova zagotovo še ponovili. 
28 avgust 2019, 11: 26

Kaj bi mi brez vode

3.45 je zazvonila budilka v jasno noč, ki je bila prav zares še vedno noč in ne jutro, na kar sta me opominjali trda tema in (hvalabogu) prazna cesta, ki vijuga od Kobarida do Bovca. Tokrat sem se zaradi zgodnje ure nad cesto namesto domačinov izživljala jaz in rahlo sekala ovinke na najbolj nepreglednih mestih. Nekje pri slapu Boka sem ob cesti pobrala Kajo (AO LJ Matica), ki je nase opozarjala z lučko, s katero je nekje nad pobočji Bovca pol ure prej strašila italijanskega soseda. Ker sva bili obe ravno v teh koncih, sva se odločili da na poti v Ljubljano narediva rahel obvoz in se namesto v prestolnico odpeljeva na italijansko stran potipat njihove stene. Z rahlimi težavami zaradi zarosevanja šipe sva le prispeli čez Predel in naprej do Rabeljskega jezera, kjer sva v meglicah, ki so ležale v dolini, nekaj časa neuspešno iskali stezo 625, ki naj bi naju pripeljala do koče Brunner. Dobro sem lahko povadila obračanje avta v megli in ovinkih, preden sva končno našli pot in parkirali najino mašinco. Ko sva začeli korakati po stezi, se je že dovolj zjasnilo, da sva videle pod noge, na žalost pa še nisva videli v kaj se podajava, ker so bili vrhovi še vedno oviti v gosto meglo. S počasnim jutranjim tempom sva po slabi uri hoje prispeli do koče Brunner, od koder so se nama odprli čudoviti pogledi na prebujajoče se vrhove, ki so jih sedaj že obsipavali prvi jutranji žarki. Tudi meglice so se večinoma razkadile- obetal se je lep, vroč dan. Pri koči sva v roke vzeli Miheličev vodniček in kmalu nama je bilo jasno, da je najin cilj, Visoka polica, ravno tisti vrh na desni, ki zgleda zelo oddaljen.

© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si