Nika Smole

Nika Smole

28 avgust 2019, 11: 26

Kaj bi mi brez vode

3.45 je zazvonila budilka v jasno noč, ki je bila prav zares še vedno noč in ne jutro, na kar sta me opominjali trda tema in (hvalabogu) prazna cesta, ki vijuga od Kobarida do Bovca. Tokrat sem se zaradi zgodnje ure nad cesto namesto domačinov izživljala jaz in rahlo sekala ovinke na najbolj nepreglednih mestih. Nekje pri slapu Boka sem ob cesti pobrala Kajo (AO LJ Matica), ki je nase opozarjala z lučko, s katero je nekje nad pobočji Bovca pol ure prej strašila italijanskega soseda. Ker sva bili obe ravno v teh koncih, sva se odločili da na poti v Ljubljano narediva rahel obvoz in se namesto v prestolnico odpeljeva na italijansko stran potipat njihove stene. Z rahlimi težavami zaradi zarosevanja šipe sva le prispeli čez Predel in naprej do Rabeljskega jezera, kjer sva v meglicah, ki so ležale v dolini, nekaj časa neuspešno iskali stezo 625, ki naj bi naju pripeljala do koče Brunner. Dobro sem lahko povadila obračanje avta v megli in ovinkih, preden sva končno našli pot in parkirali najino mašinco. Ko sva začeli korakati po stezi, se je že dovolj zjasnilo, da sva videle pod noge, na žalost pa še nisva videli v kaj se podajava, ker so bili vrhovi še vedno oviti v gosto meglo. S počasnim jutranjim tempom sva po slabi uri hoje prispeli do koče Brunner, od koder so se nama odprli čudoviti pogledi na prebujajoče se vrhove, ki so jih sedaj že obsipavali prvi jutranji žarki. Tudi meglice so se večinoma razkadile- obetal se je lep, vroč dan. Pri koči sva v roke vzeli Miheličev vodniček in kmalu nama je bilo jasno, da je najin cilj, Visoka polica, ravno tisti vrh na desni, ki zgleda zelo oddaljen.

© 2019 Alpinistični odsek Železničar