Turo sva z Jiržijem planirala že nekaj časa, ampak naju je presenetil sneg v začetku septembra. Očitno se bo treba navaditi na to, da se prav nič ne da več načrtovati, ne samo stabilnih lednih razmer. Konec septembra sem videl objavo kolega, ki je kolesaril čez Vršič in slikal proti Trenti – kopno! Ja, tudi družabna omrežja so koristna! In your face, hejterji! :) Hitro je stekel dogovor za nedeljo, 22. 9. 2024 (vem, pišem z zamudo in se posipavam s pepelom, bo pa časovna distanca prispevala k objektivnejšemu poročanju).
Cilj je bil Srebrnjak. Zaradi nižjih temperatur sva se odločila, da raje štartava bolj zgodaj in namesto spanja na planini Zapotok turo opraviva v enem dnevu. Ob 6h sva parkirala pred zapornico v Zadnji Trenti in se odpravila najprej proti planini, kjer sva pojedla pozen zajtrk, potem pa pod steno Srebrnjaka (za ponavljalce, med slikami je fotografija možica, ki označuje odcep s poti proti Bavškemu Grintavcu). Pod steno sva bila malo čez 8. uro. Sledila sva skici, ki jo pripenjam med fotografije in se je izkazala za najbolj natančno – bolj natančno, kot je tista v Miheličevi znani knjigi. Označil sem cug, ki je daljši od ostalih - ta naju je skupaj z obilico klinov v okolici malo zavedel.
V Srebrnjaku preseneti odlična skala (sploh, če je bila pred tem na sporedu Velika Mojstrovka). Čeprav sem pridno trkal in tolkel po grifih, sem sčasoma moral ugotoviti, da gre za dolomitsko kvaliteto – vriskanje-worthy. Klinov je kar nekaj, zabil sem še kakšnega dodatnega in enega pustil v smeri. Najdejo se tudi poke za jebe in frende. Plezanje je bilo tekoče, je pa zaradi "pokaži kaj znaš" principa zahtevalo pikico več časa. Jirži je sprva oskarjevsko igral nevednega tečajnika, nato pa pokazal jagodni izbor preteklih izkušenj in se prav igrivo pognal čez nekatere detajle. Na vrhu Srebrnjaka, kjer stoji velik možic, sva si ogledala še okolišnje vršace, potem pa se podala na sestop.
Ta je pregovorno zahteven, zato si pisec tega prispevka domišlja, da lahko z daljšim opisom komu pomaga pri bodočih dilemah. Sestop se začne se s štirimi spusti ob vrvi do sedla. Prvi abseil štant je na rušju, spuščaš se po rampi. Naslednji je na skalnem ušesu sredi rampe, tretji na dva klina. S temi tremi spusti prideš do konca rampe, nato se usmeriš nekaj korakov dalje proti rušju, ki se nadaljuje do roba stene tik nad sedlom. Na začetku rušja najdeš abseil štant (prusik na rušje), s združenimi 60m štriki prideš do sedla. Nadaljevanje je po potki skozi rušje v smeri Bavškega Grintavca (nikakor ne po travah navzdol, tu smo izgubili Grega), nato pa najdeš kozjo stezico, ki ji slediš. Včasih je bila menda zelo slabo vidna in zahtevala veliko domišljije. No, nedavno se je je lotil nek navdušenec nad motornimi žagami (na misel pridejo vse možne grozljivke) in zdaj je precej bolj jasna in tudi lažje prehodna. Večna čast in slava žagajočemu/žagajočim. Sledi enourni sestop, ki zahteva veliko previdnosti, saj napak ne odpušča. Za zadnjih zelo izpostavljenih 25m, do katerih sva prispela v mraku, sem naredil abseil na rušje rahlo levo s poti (fotografija priložena) – z eno vrvjo prideš do vznožja v gozdu in se vrneš na potko in naprej proti planini Zapotok.
Zakaj se sestopi po isti poti bolj vlečejo kot dostopi? Večno vprašanje in misterij, midva lahko samo potrdiva, da je temu res tako. Pri avtu sva bila po temi, srečna, zadovoljna in z opravljeno kljukico zame.
Končno sončen vikend! V dolini kar malo preveč, veliko se je jamralo o vročini. V hribih je bilo nekoliko bolj hladno, za razliko od plavanja v oblakih teden pred tem pa se je obetalo tudi plezanje brez strahu pred kapljami.
Tilen Kreft je bil takoj za, sicer z nekaj obveznostmi prejšnji večer, zato sva iskala smer s krajšim dostopom in sestopom. Za ideje sem potipal Vesno in predlagala je Grande finale v NŠG (VI+/V, 250m). Glede na močnejšega soplezalca se nisem ustrašil višje ocene. In sva šla.
Dostop je znan in prijetno kratek. Sledila je študija krajne zevi, v katero sva se na koncu spustila ob desnem robu in jo obšla po notranji strani do vstopa v smer, ki je jasno markiran s svedrovcem (edinim, enega srečaš še čisto na vrhu). Prvi cug sva razdelila na pol, malo zaradi orientacije, malo zato, ker sva se izogibala tušu kamenja iz višav. Na tem mestu velja opozoriti, da je bilo ta vikend v NŠG veliko navez in da so mnoge poročale o padajočem kamenju. Stena je po zimi očitno še zelo naložena, zato previdno! Nadaljevala sva tako, kot je na skici. Štanti so narejeni s klini, vmesno varovanje pa je bolj skopo, še največ ga najdeš na kratkem odseku, ki poteka skupaj z Ribo in v zgornjem, zadnjem raztežaju. Večinoma sva se varovala na metulje, v spodnjem delu kamina (3. raztežaj) sva zanamcem pustila en klin.
Skala je razen dveh naloženih polic večinoma dobra, čeprav potrkavanje ni odveč.
Lepa alpinistična smer, kjer ne moreš samo slediti klinom! Hvala Tilnu za odlično družbo in Komandosu za idejo!
Z Andrejem Pečjakom (AO Domžale) sva se odpravila na Vršič s čisto drugim namenom. Ko sva dostopala pod JV steno NŠG, je Andrej pokazal na steno na levi strani melišča in rekel: "Ti, tu bi se pa verjetno dalo narediti eno lažjo smer, teh manjka tukaj". Do stene sva se nad idejo že tako navdušila, da sva opustila prvotni plan in zarinila v neznano. Ker s sabo nisva imela dovolj opreme za celo smer, sva se vrnila par dni kasneje in dokončala delo. Rodil se je Pikaču, kot lik iz igrice, kratek in nabrit. Izkazalo se je namreč, da v tem ostenju očitno ne moreš speljati štirice, ker se povsod postavi bolj pokonci, števec ocen se je ustavil pri 5b (sprejemava predloge popravka ocen, če se bo ponavljalcem tako zazdelo). Kljub temu, da je smerca kratka in meri v višino le cca 70m (po štriku pa malo več), bo mogoče komu dopolnila preostanek časa v sosednjih smereh ali pa ponudila samostojni izziv kljub temu, da ne dosega meril za vpis v tabelco. Vabljeni k ponavljanju!
Člani Alpinističnega odseka Železničar smo letos za tradicionalni poletni tabor v Dolomitih izbrali novo lokacijo, Val di Fassa, dobre štiri ure vožnje iz Ljubljane. Tabor smo postavili v kampu v Pozza di Fassa, od koder smo se namenili napadati Rosengarten, pa tudi skupino Sella. Družinski kamp v omenjenem kraju nam je namenil večjo parcelo z nekaj drevesi in šotori so pričeli rasti kot gobe po dežju (izraz, ki sem ga v nadaljevanju tabora obžaloval).
Takoj po prihodu smo doživeli razočaranje, da bo vremensko stabilna nedelja zaznamovana z zaporami prelazov zaradi kolesarske dirke. Kljub temu smo dan izkoristili, večinoma v skupini Sella, tudi za plezanje nekaterih daljših smeri. V nadaljevanju tabora nas je na realna tla postavilo bolj deževno vreme, kot se za Dolomite spodobi. V ponedeljek je dve navezi na sestopu ujela sodra, dan kasneje pa je imelo kljub primerno izbranim krajšim smerem tovrstne težave več navez. Izrazito premočena se je v kamp vrnila naveza izkušenega starejšega pripravnika in letošnjega tečajnika, ki sta vedrila v steni in se potem v dežju spuščala ob vrvi. Nekoliko neudobno, ampak bogato z izkušnjami. Na srečo se stene v Dolomitih relativno hitro sušijo in vsakodnevne grožnje »jutri grem raje v toplice« so ostale bolj pri besedah. Mokri so bili večinoma kamini, zato smo se jih izogibali. Šalce do zapestij v lepih in izpostavljenih štiricah pa so izvabljale kisle grimase na obraze tistih, ki so jih z navdušenjem grabili – v njih se je namreč nahajala kremna župca blata in vode, pri kateri je bilo mokanje v magnezij brezpredmetno.
V preostanku tedna smo plezali praktično vsak dan razen v četrtek, ko je bilo vreme preveč nestabilno in so pametni čas namenili počitku, malo manj pametni pa kolesarjenju, ki je mišicam namenilo nekoliko neprijetne količine mlečne kisline. Pragmatično smo izbirali smeri s krajšim dostopom in sestopom in ob tem vzdihljaje pogledovali proti skupini Rosengarten. Večeri so minevali v kampu pod improviziranimi strehami ob kovanju plezalnih načrtov, igranju kitare in tradicionalnih palačinkah. Zadnji vikend se je vreme odločilo sodelovati in padle so lepe, daljše smeri, žal pa je padel in se lažje poškodoval tudi naš član. Vse se je sicer dobro izšlo, smo se pa ponovno spomnili reka našega izkušenega člana in alpinističnega inštruktorja Robija, da »alpinizem ni turizem«.
Na taboru so se nam pridružili tudi prijatelji drugih alpinističnih kolektivov, ki so druženje in kombinatoriko navez popestrili, stkale pa so se tudi vezi za prihodnje vzpone.
Tabor je sicer dosegel namen razvoja kadrov in spodbujanja napredovanja po alpinističnih nazivih. Lokacija je ponudila pestrost, ki je starejšim članom manjkala in verjamem, da se bomo v te konce še vrnili.
Za prvomajske se je tudi letos nabrala pestra družbica Železničarjev in se odločila okrepiti gužvo v Paklenici. Če se mi sprva ideja o mini komuni v obliki velikega apartmaja s tremi kopalnicami ni zdela najbolj privlačna, so se dvomi zmanjšali, ko sva s Timom v petek zvečer prišla na prevzeto prenočišče, skuhano večerjo in ohlajeno pivo, dokončno pa razblinili naslednje jutro, ko sem z mrkim pogledom srebal čisto prezgodnjo kavo in so se pred mano kar naenkrat znašla pečena jajčka. Job perk, pravi Željo …
V kanjonu smo z zgodnjim vstajanjem večinoma pregnali gnečo, zaspana nedelja pa se nam je maščevala s hojo od Dinkota. Tečajniki so uživali v prvih dotikih pakleniške skale, sam pa sem se navduševal nad njihovo radovednostjo, vedno bolj očitno suverenostjo in nasmehi na vrhu preplezanih smeri. Čeljust so mi dokončno povesili s samostojno preplezanimi 5a-jkami … ja, Žličko je proud.
Večeri na balkonu naše mini komune niso razočarali. Piva je bilo dovolj, smeha tudi, razpoloženje na vrhuncu, pripovedi častnih gostov z AO Domžale pa je naš podmladek spremljal z odprtimi usti.
Splezali smo kar nekaj klasik, vzdušje v smereh je bilo odlično in že gre slutiti zametke nekaterih bodočih navez. Super smo se ujeli tudi novi in stari. Nekateri so tudi kolesarili v prijetnem ambientu morja. Zaključili smo na deževni torek, ko se nam je na kavi pridružila ekipa, ki je v Pakli uživala pred prazničnim koncem tedna, nato pa odkrivala nove vertikale na Bjokovem.
Plezali smo:
Šaleški + Brid za veliki čekić (P. Urh, M. Jeretina)
Centralni kamin z izstopom po Zimskem cvijetu (P. Urh, M. Jeretina)
D. Brahm (M. Žličar, J. Blatnik, V. Fister)
Pozabljeni raz (M. Žličar, J. Blatnik, V. Fister)
Oprosti mi pape (T. Pavšek, G. Igličar)
Zubatac (T. Pavšek, G. Igličar)
Tinin smjer (V. Fister, J. Blatnik)
Danaja (M. Žličar, A. Petrič, Š. Kranjc)
Sjeverno rebro (J. Blatnik/V. Fister in Š. Kranjc/A. Petrič/M. Žličar)
D. Brahm (P. Urh, G. Igličar, M. Jeretina)
Kanjonski (K. Kadivec, A. Petrič)
Flex & Rex (V. Fister, J. Blatnik)
Pixi Diksi (J. Blatnik, V. Fister)
Sjeverno rebro (P. Urh, M. Jeretina)
Doktor Frankenstiin (M. Žličar, J. Berčič)
Pripravniški steber (J. Berčič, M. Žličar)
Domžalski (M. Žličar, A. Pečjak – AO Domžale)
Watersong (P. Urh, F. Šaina)
Velebitaška (P. Urh, F. Šaina)
Kamasutra (P. Urh, F. Šaina, Manuel)
Doktor Frankenstiin (P. Urh, F. Šaina, Manuel)
Z Janom Škorjancem (Šaleški AO) sva za nedeljo, 12. 3. 2023 izbrala Belo piramido z izstopom po Tschadovi smeri v Turski gori. Ob 7h sva se dobila pri Domu planincev v Logarski dolini, od tam je cesta zaprta in je treba peš do Logarskega kota, od tam pa tudi splužena ni. Dostop do zatrepa nama je vzel dobre pol urce, še slabo urco pa vzpon po pomrznjenem snegu do Okrešlja in naprej do vstopa v smer. Vstop je dobro narejen, začetni skok je dobro zalit s trdim snegom, ki je v sredini sicer počen, ampak omogoča dobro in varno plezanje. Nadaljevanje pa je bilo manj navdušujoče. Že prečenje pod Belo piramido postreže z nepredelanim snegom pod tanko pomrznjeno skorjo, ki mestoma skoraj ustavi napredovanje. Mletje na mestu se je sicer obrestovalo, splezala sva do vrha smeri Bela piramida in od tam nadaljevala rahlo v levo, da se priključiva Tschadovi smeri. Spet sva se srečala z nepredelanim snegom pod pomrznjeno skorjo, nekoliko lažje je bilo, če sva del teže prenašala na cepine, čeprav so zato bolj trpele roke. Prehod na osojno pobočje je postregel z južnim snegom, vendar sva uspela napredovati do slavne prečke Tschadove smeri. Tam pa je bil sneg ponovno nepredelan, zato je bilo napredovanje težavno, umik pa nemogoč, saj je bilo strmo in brez možnosti izdelave sidrišča za spust ob vrvi. Uspela sva priti do detajla prečke, kjer sem naredil sidrišče na rušje, ki sem ga nekoliko odkopal. Navezala sva se in povaroval sem Jana preko detajla, kjer dva klina s prusikom omogočata varovanje. Nadaljevanje je lažje, v levo na snežišče, kjer je Jan v snegu uspel izdelati sidrišče in me varovati do njega. Nadaljevala sva nenavezana, rahlo po levi, ne desno ob steni, nad katero visijo opasti. Po nekaj minutah gaženja sva se priključila potki na grebenu Turske gore in po njej stopila na vrh. Za vzpon sva potrebovala 4 ure. Sestopila sva po Turskem žlebu, kjer je v zgornjem delu zbit, spodaj pa se vgreza do kolen.
Lep, sončen dan v dobri družbi in testiranje kondicije in sestavljanja volje. Hvala Jan za družbo in dober vzpon!
Od 13. do 19. februarja 2023 se je deset Železničarjev mudilo v Colfoscu in okolici in napadalo dolomitski led. Slapovi so bili večinoma dobro narejeni, saj se je odjuga šele začenjala, čeprav se je zadnje dni že poznalo, da so jim štete ure. Plezali smo v različnih navezah, večinoma ledne slapove od ocene WI3 do WI5+ - nekatere večkrat, ker so bili tako zelo fajn (Demoklejev meč WI4+/WI5 140m, Lujanta WI4+ 100m, Onda su Onda WI3 100m, Pisciadu WI4 105m, Solo per Pochi WI4+ 110m, La Piovra WI5+ 130m, Cascata del Tunnel WI4 250m). Led je bil večinoma za vriskat, mestoma pa tudi trd, krhek, tanek – drugače bi bilo že prelepo. Ko nam je bilo ledu dovolj (ali pa je bil predaleč) pa smo se podali tudi v mikse (npr. Via senza nome IV/4 M4/5 250m). Kratke dostope do nekaterih slapov v Colfoscu je popestrilo prečkanje smučarskih prog s švigajočimi smučarji in deskarji, ki jim ob pogledih na čudne ljudi v gojzarjih s štriki in cepini na nahrbtnikih ni bilo nič kaj jasno. Ko so močni in pogumni splezali že vse na dosegu roke, so se lotili miksov in daljših dostopov, pri katerih je prišlo tudi do spraševanja, če je sploh še kaj ledu. Na koncu smo ga vedno našli. Vreme je fantastično sodelovalo, sonce je razvajalo smučarje na progah, mi pa smo se, kot je običajno pri lednem plezanju, mudili v senci – zeblo kljub temu ni, saj so bile temperature okoli ničle in tudi kar nad njo. Zvečer smo se obiskovali s hriba na hrib, se spotikali ob tihožitja sušeče se opreme, tradicionalno pekli palačinke in kovali načrte za naslednje dni. Kljub kratki ledni sezoni lahko rečemo, da smo jo konkretno izkoristili. Invazija Alpinist/-ke na Dolomite je bila uspešna.
V Dolomitih smo plezali: Matic Dolinšek – Doli, Gašper Kurež, Matej Pivar, Vesna Meden – Komandos, Matej Gorenšek – Metek, Miha Kavčič, Toni Kavčič, Saša Požun – Liza in Marko Žličar – Žličko.
Posebna zahvala gre poškodovani članici Nini Durini, ki je v zadnjem momentu z izjemnim angažmajem izvohala dva vrhunska apartmaja z razgledom!
Kruha sem nažical, da bi z mano splezal turo za starejšega pripravnika. In ker je spodobne smeri, ki sem jih imel nagledane, v preteklosti že plezal, je predlagal Skalaško z Ladjo (V+/IV, 1000m) v severni triglavski steni. Presenečenja mi sicer ni uspelo skriti, ker pa me je smer po tihem že nekaj časa mikala, sem predlog sprejel.
3.7. sva se ob 5h pripeljala v Vrata, kjer je bilo že živahno kot sredi dneva. Napokala sva nahrbtnike in v Kruhovem prijetnem tempu tipa »blitzkrieg« dostopila do Stene. Na najino srečo se je večina pohodnikov podala po markiranih poteh, nekaj alpinističnih navez pa v Kratko nemško, visoko nad nama v Skalaški je bila le trojna naveza, ki je po Gorenjskem turncu napadla Čopov steber.
Ko sva se približevala vstopu, sem si ogledoval smer, videl sem vse pomembne točke: začetek, oba turnca, prečko, Ladjo… Ko pa prideš pod smer, se ti odpre široka skala in spomniš se, zakaj si Stena zasluži veliko začetnico in zakaj so o njej pisali knjige.
Začetni raztežaj ali dva dvojk sva splezala nenavezana do prvega raztežaja štirice, ki sem ga dobil jaz. Ob relativno zgodnji uri sem bil v njem nekam lesen, na koncu sem štantal v lažjem svetu trojke malo prej, kot bi bilo treba, je pa Kruh to nadoknadil z dolgim cugom, vključujoč prvo petico. Nato je plezarija stekla in po približno dveh urah izmeničnega plezanja sva prispela pod Hlebec, od koder sva prečko potegnila na »štajerca« do Skalaškega turnca. Še dva raztežaja plezanja, nato pa sva se razvezala in po treh urah in pol od vstopa v smer na hitro pomalicala na Gorenjskem turncu. Sledil je kamin z oceno IV, ki sem ga spet dobil jaz. Včasih se je očitno plezalo bolj znotraj kamina, o čemer pričajo stari klini z rinkami, jaz pa sem se raztežaja lotil malo po desni, kjer tudi najdeš kline, nato pa prestopil čez kamin v izstopne plošče na levi. Še dva dolga raztežaja do konca vrvi in stala sva pod detajlom Ladje. Tega je dobil Kruh in mojstrsko poplezal čez res lepo skalo z dobrimi oprimki in majhnimi stopi. Možnosti varovanja v detajlu so odlične, klinov je veliko. Nato pa še raztežaj trojke, v katerem me je iz neposredne bližine preganjal izgubljeni gams. Za zaključno dvojko sva se razvezala in po sedmih urah in pol izplezala na vrh smeri.
Sestopila sva po Kugyjevi polici in čez Prag. Sestop so zaznamovali pripekajoče sonce, vročina in obilica Čehov. Zvečer so mediji objavili, da je bil Triglav ta dan še posebej oblegan. No, v smeri sva bila tako rekoč sama, kar je dalo izkušnji še poseben čar.
Pri avtu mi je Domen čestital za opravljeno izpitno turo. Dogodek sva zapila z obilico brezalkoholne pijače ob pici, kar pa ledvic še ni prepričalo, da bi dale kaj od sebe.
Z Andrejem Pečjakom (AO Domžale) in Mitjo Prešernom (AO Radovljica) smo se danes podali v Mladinsko smer v Storžič. Na spletu nisem našel veliko opisov kopnega skalnega plezanja v tej smeri, ki je najbolj obiskana pozimi. Zato je bila Andrejeva ideja še posebej privlačna.
Ob 6.30 smo parkirali pri Domu pod Storžičem in se podali do vstopa v Kramarjevo smer, jasno in očitno vidno že od daleč. Po njej smo se vzpeli do bivaka - na tem delu srečaš približno 30m ocene III, ki ponudi lepo, zelo kompaktno skalo in ni poceni, zato se je pametno varovati. Tik pod bivakom pa je se je pred časom v kaminu zgodil podor, zato je zdaj obvoz po strmi skali na desni strani kamina, kjer so vrli Tržičani nabili dva klina in navrtali dva svedrovca (IV). Tik pod bivakom je treba zaviti ostro v desno, čeprav te intuicija sili naravnost.
Nato smo se po desni strani bivaka podali v Mladinsko smer, z izjemo 60m z oceno IV smo plezali nenavezani. Izplezali smo na potko na zahodnem grebenu Storžiča in sestopili po poti skozi Žrelo.
Tip smeri je podoben Kratki nemški v Steni, skala v trojkah in štiricah pa je presenetljivo kompaktna in ponuja uživaško plezanje.
Za dostop do smeri smo potrebovali slabo urco, za sam vzpon pa tri ure s krajšo pavzo pri bivaku vred.
Hvala Andreju in Mitji za super družbo!
V soboto, 26. marca 2022 je v Domžalah ponovno potekalo Odprto državno prvenstvo v imitaciji lednega plezanja oz. orodnem plezanju. Ker ima AOŽ tradicijo v drytoolingu po prezgodaj preminulem Sašu Žitniku - Žiletu, se nas je nekaj odločilo, da nabrusimo cepine in dereze in se dogodka udeležimo. Dino, Tilen, Rok M., Lucija in jaz smo tekmovali, Nika pa je dan konkretno ovekovečila za vnuke (in pravnuke in prapravnuke – 500 fotk).
Za tekmovalce s precej omejenimi izkušnjami v orodnem plezanju in brez tekmovalnih izkušenj smo se kar dobro odrezali in Tilen je celo za las zgrešil finale v močni moški konkurenci.
Dan je bil perfekten, sonce nas je opeklo, vzdušje je bilo vrhunsko, štirice v finalu pa paša za oči. Pred podelitvijo smo se s tišino spomnili tudi slovenskih prvakov v lednem plezanju, Žileta in Janeza Svoljška.
Prvenstvo v lednem plezanju je dogodek, ki se ga je vredno udeležiti vsaj kot gledalec, izjemna izkušnja pa je na njem tudi tekmovati.