Za prvomajske se je tudi letos nabrala pestra družbica Železničarjev in se odločila okrepiti gužvo v Paklenici. Če se mi sprva ideja o mini komuni v obliki velikega apartmaja s tremi kopalnicami ni zdela najbolj privlačna, so se dvomi zmanjšali, ko sva s Timom v petek zvečer prišla na prevzeto prenočišče, skuhano večerjo in ohlajeno pivo, dokončno pa razblinili naslednje jutro, ko sem z mrkim pogledom srebal čisto prezgodnjo kavo in so se pred mano kar naenkrat znašla pečena jajčka. Job perk, pravi Željo …

V kanjonu smo z zgodnjim vstajanjem večinoma pregnali gnečo, zaspana nedelja pa se nam je maščevala s hojo od Dinkota. Tečajniki so uživali v prvih dotikih pakleniške skale, sam pa sem se navduševal nad njihovo radovednostjo, vedno bolj očitno suverenostjo in nasmehi na vrhu preplezanih smeri. Čeljust so mi dokončno povesili s samostojno preplezanimi 5a-jkami … ja, Žličko je proud.

Večeri na balkonu naše mini komune niso razočarali. Piva je bilo dovolj, smeha tudi, razpoloženje na vrhuncu, pripovedi častnih gostov z AO Domžale pa je naš podmladek spremljal z odprtimi usti.

Splezali smo kar nekaj klasik, vzdušje v smereh je bilo odlično in že gre slutiti zametke nekaterih bodočih navez. Super smo se ujeli tudi novi in stari. Nekateri so tudi kolesarili v prijetnem ambientu morja. Zaključili smo na deževni torek, ko se nam je na kavi pridružila ekipa, ki je v Pakli uživala pred prazničnim koncem tedna, nato pa odkrivala nove vertikale na Bjokovem.

Plezali smo:
Šaleški + Brid za veliki čekić (P. Urh, M. Jeretina)
Centralni kamin z izstopom po Zimskem cvijetu (P. Urh, M. Jeretina)
D. Brahm (M. Žličar, J. Blatnik, V. Fister)
Pozabljeni raz (M. Žličar, J. Blatnik, V. Fister)
Oprosti mi pape (T. Pavšek, G. Igličar)
Zubatac (T. Pavšek, G. Igličar)
Tinin smjer (V. Fister, J. Blatnik)
Danaja (M. Žličar, A. Petrič, Š. Kranjc)
Sjeverno rebro (J. Blatnik/V. Fister in Š. Kranjc/A. Petrič/M. Žličar)
D. Brahm (P. Urh, G. Igličar, M. Jeretina)
Kanjonski (K. Kadivec, A. Petrič)
Flex & Rex (V. Fister, J. Blatnik)
Pixi Diksi (J. Blatnik, V. Fister)
Sjeverno rebro (P. Urh, M. Jeretina)
Doktor Frankenstiin (M. Žličar, J. Berčič)
Pripravniški steber (J. Berčič, M. Žličar)
Domžalski (M. Žličar, A. Pečjak – AO Domžale)
Watersong (P. Urh, F. Šaina)
Velebitaška (P. Urh, F. Šaina)
Kamasutra (P. Urh, F. Šaina, Manuel)
Doktor Frankenstiin (P. Urh, F. Šaina, Manuel)

Z Janom Škorjancem (Šaleški AO) sva za nedeljo, 12. 3. 2023 izbrala Belo piramido z izstopom po Tschadovi smeri v Turski gori. Ob 7h sva se dobila pri Domu planincev v Logarski dolini, od tam je cesta zaprta in je treba peš do Logarskega kota, od tam pa tudi splužena ni. Dostop do zatrepa nama je vzel dobre pol urce, še slabo urco pa vzpon po pomrznjenem snegu do Okrešlja in naprej do vstopa v smer. Vstop je dobro narejen, začetni skok je dobro zalit s trdim snegom, ki je v sredini sicer počen, ampak omogoča dobro in varno plezanje. Nadaljevanje pa je bilo manj navdušujoče. Že prečenje pod Belo piramido postreže z nepredelanim snegom pod tanko pomrznjeno skorjo, ki mestoma skoraj ustavi napredovanje. Mletje na mestu se je sicer obrestovalo, splezala sva do vrha smeri Bela piramida in od tam nadaljevala rahlo v levo, da se priključiva Tschadovi smeri. Spet sva se srečala z nepredelanim snegom pod pomrznjeno skorjo, nekoliko lažje je bilo, če sva del teže prenašala na cepine, čeprav so zato bolj trpele roke. Prehod na osojno pobočje je postregel z južnim snegom, vendar sva uspela napredovati do slavne prečke Tschadove smeri. Tam pa je bil sneg ponovno nepredelan, zato je bilo napredovanje težavno, umik pa nemogoč, saj je bilo strmo in brez možnosti izdelave sidrišča za spust ob vrvi. Uspela sva priti do detajla prečke, kjer sem naredil sidrišče na rušje, ki sem ga nekoliko odkopal. Navezala sva se in povaroval sem Jana preko detajla, kjer dva klina s prusikom omogočata varovanje. Nadaljevanje je lažje, v levo na snežišče, kjer je Jan v snegu uspel izdelati sidrišče in me varovati do njega. Nadaljevala sva nenavezana, rahlo po levi, ne desno ob steni, nad katero visijo opasti. Po nekaj minutah gaženja sva se priključila potki na grebenu Turske gore in po njej stopila na vrh. Za vzpon sva potrebovala 4 ure. Sestopila sva po Turskem žlebu, kjer je v zgornjem delu zbit, spodaj pa se vgreza do kolen.

Lep, sončen dan v dobri družbi in testiranje kondicije in sestavljanja volje. Hvala Jan za družbo in dober vzpon!

Od 13. do 19. februarja 2023 se je deset Železničarjev mudilo v Colfoscu in okolici in napadalo dolomitski led. Slapovi so bili večinoma dobro narejeni, saj se je odjuga šele začenjala, čeprav se je zadnje dni že poznalo, da so jim štete ure. Plezali smo v različnih navezah, večinoma ledne slapove od ocene WI3 do WI5+ - nekatere večkrat, ker so bili tako zelo fajn (Demoklejev meč WI4+/WI5 140m, Lujanta WI4+ 100m, Onda su Onda WI3 100m, Pisciadu WI4 105m, Solo per Pochi WI4+ 110m, La Piovra WI5+ 130m, Cascata del Tunnel WI4 250m). Led je bil večinoma za vriskat, mestoma pa tudi trd, krhek, tanek – drugače bi bilo že prelepo. Ko nam je bilo ledu dovolj (ali pa je bil predaleč) pa smo se podali tudi v mikse (npr. Via senza nome IV/4 M4/5 250m). Kratke dostope do nekaterih slapov v Colfoscu je popestrilo prečkanje smučarskih prog s švigajočimi smučarji in deskarji, ki jim ob pogledih na čudne ljudi v gojzarjih s štriki in cepini na nahrbtnikih ni bilo nič kaj jasno. Ko so močni in pogumni splezali že vse na dosegu roke, so se lotili miksov in daljših dostopov, pri katerih je prišlo tudi do spraševanja, če je sploh še kaj ledu. Na koncu smo ga vedno našli. Vreme je fantastično sodelovalo, sonce je razvajalo smučarje na progah, mi pa smo se, kot je običajno pri lednem plezanju, mudili v senci – zeblo kljub temu ni, saj so bile temperature okoli ničle in tudi kar nad njo. Zvečer smo se obiskovali s hriba na hrib, se spotikali ob tihožitja sušeče se opreme, tradicionalno pekli palačinke in kovali načrte za naslednje dni. Kljub kratki ledni sezoni lahko rečemo, da smo jo konkretno izkoristili. Invazija Alpinist/-ke na Dolomite je bila uspešna.

V Dolomitih smo plezali: Matic Dolinšek – Doli, Gašper Kurež, Matej Pivar, Vesna Meden – Komandos, Matej Gorenšek – Metek, Miha Kavčič, Toni Kavčič, Saša Požun – Liza in Marko Žličar – Žličko.

Posebna zahvala gre poškodovani članici Nini Durini, ki je v zadnjem momentu z izjemnim angažmajem izvohala dva vrhunska apartmaja z razgledom!

Kruha sem nažical, da bi z mano splezal turo za starejšega pripravnika. In ker je spodobne smeri, ki sem jih imel nagledane, v preteklosti že plezal, je predlagal Skalaško z Ladjo (V+/IV, 1000m) v severni triglavski steni. Presenečenja mi sicer ni uspelo skriti, ker pa me je smer po tihem že nekaj časa mikala, sem predlog sprejel.

3.7. sva se ob 5h pripeljala v Vrata, kjer je bilo že živahno kot sredi dneva. Napokala sva nahrbtnike in v Kruhovem prijetnem tempu tipa »blitzkrieg« dostopila do Stene. Na najino srečo se je večina pohodnikov podala po markiranih poteh, nekaj alpinističnih navez pa v Kratko nemško, visoko nad nama v Skalaški je bila le trojna naveza, ki je po Gorenjskem turncu napadla Čopov steber.

Ko sva se približevala vstopu, sem si ogledoval smer, videl sem vse pomembne točke: začetek, oba turnca, prečko, Ladjo… Ko pa prideš pod smer, se ti odpre široka skala in spomniš se, zakaj si Stena zasluži veliko začetnico in zakaj so o njej pisali knjige.

Začetni raztežaj ali dva dvojk sva splezala nenavezana do prvega raztežaja štirice, ki sem ga dobil jaz. Ob relativno zgodnji uri sem bil v njem nekam lesen, na koncu sem štantal v lažjem svetu trojke malo prej, kot bi bilo treba, je pa Kruh to nadoknadil z dolgim cugom, vključujoč prvo petico. Nato je plezarija stekla in po približno dveh urah izmeničnega plezanja sva prispela pod Hlebec, od koder sva prečko potegnila na »štajerca« do Skalaškega turnca. Še dva raztežaja plezanja, nato pa sva se razvezala in po treh urah in pol od vstopa v smer na hitro pomalicala na Gorenjskem turncu. Sledil je kamin z oceno IV, ki sem ga spet dobil jaz. Včasih se je očitno plezalo bolj znotraj kamina, o čemer pričajo stari klini z rinkami, jaz pa sem se raztežaja lotil malo po desni, kjer tudi najdeš kline, nato pa prestopil čez kamin v izstopne plošče na levi. Še dva dolga raztežaja do konca vrvi in stala sva pod detajlom Ladje. Tega je dobil Kruh in mojstrsko poplezal čez res lepo skalo z dobrimi oprimki in majhnimi stopi. Možnosti varovanja v detajlu so odlične, klinov je veliko. Nato pa še raztežaj trojke, v katerem me je iz neposredne bližine preganjal izgubljeni gams. Za zaključno dvojko sva se razvezala in po sedmih urah in pol izplezala na vrh smeri.

Sestopila sva po Kugyjevi polici in čez Prag. Sestop so zaznamovali pripekajoče sonce, vročina in obilica Čehov. Zvečer so mediji objavili, da je bil Triglav ta dan še posebej oblegan. No, v smeri sva bila tako rekoč sama, kar je dalo izkušnji še poseben čar.

Pri avtu mi je Domen čestital za opravljeno izpitno turo. Dogodek sva zapila z obilico brezalkoholne pijače ob pici, kar pa ledvic še ni prepričalo, da bi dale kaj od sebe.

Z Andrejem Pečjakom (AO Domžale) in Mitjo Prešernom (AO Radovljica) smo se danes podali v Mladinsko smer v Storžič. Na spletu nisem našel veliko opisov kopnega skalnega plezanja v tej smeri, ki je najbolj obiskana pozimi. Zato je bila Andrejeva ideja še posebej privlačna.

Ob 6.30 smo parkirali pri Domu pod Storžičem in se podali do vstopa v Kramarjevo smer, jasno in očitno vidno že od daleč. Po njej smo se vzpeli do bivaka - na tem delu srečaš približno 30m ocene III, ki ponudi lepo, zelo kompaktno skalo in ni poceni, zato se je pametno varovati. Tik pod bivakom pa je se je pred časom v kaminu zgodil podor, zato je zdaj obvoz po strmi skali na desni strani kamina, kjer so vrli Tržičani nabili dva klina in navrtali dva svedrovca (IV). Tik pod bivakom je treba zaviti ostro v desno, čeprav te intuicija sili naravnost.
Nato smo se po desni strani bivaka podali v Mladinsko smer, z izjemo 60m z oceno IV smo plezali nenavezani. Izplezali smo na potko na zahodnem grebenu Storžiča in sestopili po poti skozi Žrelo.
Tip smeri je podoben Kratki nemški v Steni, skala v trojkah in štiricah pa je presenetljivo kompaktna in ponuja uživaško plezanje.

Za dostop do smeri smo potrebovali slabo urco, za sam vzpon pa tri ure s krajšo pavzo pri bivaku vred.
Hvala Andreju in Mitji za super družbo!

V soboto, 26. marca 2022 je v Domžalah ponovno potekalo Odprto državno prvenstvo v imitaciji lednega plezanja oz. orodnem plezanju. Ker ima AOŽ tradicijo v drytoolingu po prezgodaj preminulem Sašu Žitniku - Žiletu, se nas je nekaj odločilo, da nabrusimo cepine in dereze in se dogodka udeležimo. Dino, Tilen, Rok M., Lucija in jaz smo tekmovali, Nika pa je dan konkretno ovekovečila za vnuke (in pravnuke in prapravnuke – 500 fotk).

Za tekmovalce s precej omejenimi izkušnjami v orodnem plezanju in brez tekmovalnih izkušenj smo se kar dobro odrezali in Tilen je celo za las zgrešil finale v močni moški konkurenci.

Dan je bil perfekten, sonce nas je opeklo, vzdušje je bilo vrhunsko, štirice v finalu pa paša za oči. Pred podelitvijo smo se s tišino spomnili tudi slovenskih prvakov v lednem plezanju, Žileta in Janeza Svoljška.

Prvenstvo v lednem plezanju je dogodek, ki se ga je vredno udeležiti vsaj kot gledalec, izjemna izkušnja pa je na njem tudi tekmovati.

Letošnja zima je malo čudna. Ni ne zima ne pomlad ne nič. Snega ni veliko in zato je izbor možnosti za turno smuko kar zožan. S Timom sva se uštulila Klari in Janu, povabil sem še prijatelja Roka, Jan pa Mateja in klapa je bila zbrana. Kot pol Slovenije smo se namenili iz Tamarja nekam gor, na Kotovo sedlo ali Ozebnik. Že v Vodicah je bil smeh, ko smo srečali Robija, Borjo in Luka, ki so imeli isti cilj.

V Planici se je že nabiralo plehovje, mi pa smo namontirali dilce in po slabi urci smo bili pri Domu v Tamarju. Klara nas je povijugala skozi šumo in pričeli smo se vzpenjati v smeri Jalovca. Sneg je postajal trši, mestoma napihan, mestoma poledenel. Ko smo pričeli cikcakati, je postopoma utihnil tudi živahen čvek in vsak je borbal sam pri sebi do razcepa, kjer so se Klara, Jan in Matej podali na Ozebnik, Tim, Rok in jaz pa proti Kotovemu sedlu. 

Postanek na vrhu, sendvič in čaj iz nahrbtnika. Čeprav nas ni grelo sonce, je bil razgled na okolne vršace fenomenalen. 

Spust je bil lep, ljubitelji pow powa pa ne bodo prišli na račun. 

Pivo v Tamarju je hladno, ampak Rok je vedel za skrivno orožje, ki pogreje: čili medico. Po eni uri smo dočakali še nasmejane Ozebničane.

All in all, ena lepa tura članov AOŽ.

S Tilnom Kreftom sva bila povabljena k zanimivemu projektu. Andrej Pečjak (AO Domžale) si je že pred časom ogledoval skalo v JV steni NŠG in je rabil družbo, ki bi splezala in opremila novo smer. Dva popoldanska in en celodnevni izlet na Vršič kasneje je bila smer rojena in dva dni po postavitvi tudi prvič ponovljena (Nejc in Julija Šter). Intenzivka, 130m, 6a.

Dostop je z Vršiča po melišču neposredno pod steno, levo od Kamenkovega kamina. Uradno se prične takoj na koncu melišča, kjer lahko za ogrevanje poplezamo 20m lahke skale, ocena II. (Ta del lahko izpustimo in vstopimo enako kot za Kamenkov kamin.) Nato nas pričaka široka polica, v steni pa prvi svedrovec. Smer poteka naravnost navzgor, v rahlo previsno poč v kompaktni črni skali, kjer so lepi stranski prijemi na poličko (5c). Sledi rahlo zoprn prestop v levo in nato plezanje navzgor in rahlo v levo do prvega sidrišča na dva svedrovca (5c). Nadaljuje se navzgor in v desno, po platkah do stika s Pokljuško smerjo, ki jo prečimo (5b). Sledi previsni detajl črne skale, dobro opremljen s svedrovci, splezamo rahlo v desno in nato navzgor (6a). Nato se držimo nekaj metrov desno od pokljuške v beli skali do stolpiča, kjer prečimo dva metra v desno na sidrišče (svedrovec z rinko, ne prvi, drugi - poglej malo za vogal - 5a/b). Od tam je že vidna lepa kompaktna poč, kjer poteka zadnji raztežaj - prečimo pod rušjem v lahkem svetu, nato pa zagrizemo v kompaktno poč, ki se začne rahlo previsno z dobrimi oprimki, vpnemo svedrovec in nato še prusik, nadaljujemo pa lahko ob poči rahlo po desni, kjer so zanimivi stranski oprijemki, ki omogočajo precej športno-plezalne gibe (6a). Na koncu poči po pesku in še malo navzgor, nas pričaka zadnje sidrišče (dva svedrovca). Sestop je lahko po potki (20 m navzgor in v levo) ali pa s tremi spusti ob vrvi (z zgornjega sidrišča do sidrišča Pokljuške smeri, rahlo v levo - 35m, nato do prvega sidrišča Intenzivke - 35m in do dna - 30m). Opozarjam na dolge spuste, ki zahtevajo 70m vrv ali združevanje dveh vrvi. Smer je v celoti navrtana, v smeri sta tudi en klin (drugi raztežaj, pri platkah) in en prusik (zadnji raztežaj). Za psiho se da uporabiti še kakšen frend.

Vabljeni k ponavljanju!

Hvala Andreju za zanimivo izkušnjo! Smer se imenuje Intenzivka, po intenzivni terapiji, v kateri je Andrejeva žena, vrhunska alpinistka Jasna Pečjak premagala okužbo s koronavirusom.

Kdor čaka, dočaka in tako smo tudi mi dočakali odprte občinske meje, 2. stopnjo plazovne nevarnosti in dobre razmere v grapah.

Več razlogov je bilo, da smo se odpovedali dolgi turi in se odločili, da se gremo malo pasti po številnih grapah Begunjščice in Begunjske Vrtače. 6. marca smo se Matic, Tilen, Gašper in jaz zarana pripeljali na Ljubelj in zagrizli v breg. Severna stran Begunjske Vrtače se je skrivala v megli in malo smo razmišljali, katera sodobna tehnologija nam bo pomagala najti vhod v prvo grapo. Pa se je odprlo in je šlo kar na oči.

Prva tarča: Lenuhova grapa. V letošnjih razmerah je snega veliko in grapa je bila dobro zalita. Naprej smo poslali lokomotivo Gašperja in se pošlepali na njegove stopinje. V približno eni uri smo bili na vrhu, kjer so vladali zimske razmere, veter in megla. Prečili smo po grebenu v neznano, saj je belina ponovno zakrivala vse okoli nas. Poplezali smo zanimiv, izpostavljen detajl in že smo bili nad grapo Y in Centralno grapo na Begunjščico.

Sledili sta malica in prvo nastavljanje sončku na Velikem vrhu Begunjščice, kjer smo srečali skupino AOŽjevk. Vesna se je ponudila, da nam naredi fotko za vnuke in že smo se spuščali po Centralni.

Naslednja tarča: Zeleniška smer. Prvič sem jo plezal pred dvema letoma z Maticem Novakom (GRS Radovljica), ko je bilo v celotni smeri le za vzorec snega in nekaj malega ledu, oba skalna skoka je bilo potrebno konkretno poplezati in občasno s cepinom ali derezo popraskati po skali. Tokrat je bila pravo nasprotje. Navezali smo se pod edinim očitnim skokom, kjer je Tilen v skali našel dva klina za štant. Z Gašperjem sva potegnila raztežaj in pol, Tilen in Matic pa prvi raztežaj kot se spodobi, nato pa kar na štajerca do vrha. Legitimno, saj je sneg držal, naklon pa tudi ni bil prehud. V urci in pol smo izplezali. 

Na vrhu nas je pričakalo odlično mesto za martinčkanje s pogledom na greben Begunjščice. Poskusili smo sestopiti po SZ grebenu, vendar je bilo zaradi napihanega snega prenevarno za zdrs, zato smo se ponovno vzpeli proti Velikemu vrhu in sestopili po Centralni grapi. Ko se nam ni več dalo in so se kolena že oglašala, je šlo pa po riti – hitreje in lažje. Tilen, dobra ideja.

Ker se nam ni nikamor mudilo in je tudi uživanje v razgledu in dobri družbi razlog za zahajanje v hribe, smo turo razvlekli na 9 ur. Koča je bila že v senci, tako da smo se spustili do parkirišča in se odpeljali nazaj v realnost.

Mi piše Tilen, če bi šel v soboto kaj plezat. Sonce bo, jaz pa imam Kratkohlačo že nekaj časa ogledano, zaradi raznovrstnosti opisov in skic, ki marsikateremu raztežaju pripisujejo ocene do V+, pa sem čakal na primernega (močnega) soplezalca – in kdo bi bil primernejši.
Torej ob spodobni uri štartava iz Ljubljane do Kamniške Bistrice in naprej, kot se spodobi, z avtom do Jermance. Naprej pa v zelo primernem tempu (hvala Tilen) proti Kamniškemu sedlu. Po opisu bi naj pri balvanu krenila pod steno Planjave, vendar midva primernega mesta ne najdeva in se napotiva okoli ruševja in nato malenkost navzdol. Se pa da smer od daleč zelo lepo ogledati in poteka po dosti jasnih razčlembah. 

Glej ga zlomka, na vstopu ravno začenja plezati trojna naveza Rašičanov. Med tem nekaj prigrizneva, se opremiva in naveževa ter začneva tudi midva.

Prvi raztežaj poteka po jasni zajedi v rahlem loku na lažji teren, kjer zabijem dva klina za štant točno pod previsom, ki ga suvereno odpleza Tilen vse do travnatega pobočja. Prav prideta 70m cvilinga, ker nama prihranita morebitni tretji raztežaj. Smer se nadaljuje med dvema votlinicama v izrazito zajedo/kamin, kjer je v zgornji tretjini na strmem terenu možno napraviti sidrišče na dveh že zabitih klinih, vendar je bolje nadaljevati do lažjega sveta z nekaj rušja, kjer je sidrišče narejeno rahlo na desni. Nato sta dve možni varianti naprej, malo bolj po levi čez rahel previs ali naravnost v zajedo (izbereva previs, da se ne križava z Rašičani). To naju pripelje do travnatega sedla, od koder se sprehodiva do zanimivega okna in skozenj. Tu je možno smer zapustiti, kar naredijo kolegi z Rašice, midva pa slediva Miheličevemu nasvetu in nadaljujeva še „dva raztežaja v prijetnem plezanju po stopničastem grebenu, ki zgoraj preide v drnaste strmali, kjer treščiš v markacijo“. Oh, Mihelič :) Do tega treščenja z markacijo sicer splezaš še prvi raztežaj po navrtani (!!!) štirici, od koder sledi zanimiv prestop čez škrbino na sosednjo steno, kjer naletiš na 3m dejanske petice, v kateri pa sta dva klina. Nato pa do travnatega vrha, kjer se nahaja celo sidrišče na dva limanca (na tleh).

V celotni smeri težavnost načeloma ne preseže IV+, razen v omenjenem prestopu v zgornjem delu. Smer je lepa, v trojkah nekoliko podrta, kot se za KSA spodobi, v višjih ocenah pa prijetna z dobro skalo.

Sledil je sendvič za lačne planince, nato pa sestop v drncu do koče, kjer je bil radler dober kot že dolgo ne. Sestop do avta in burger v Kamniku, pa je bil odlično izkoriščen dan v prijetni družbi naokoli.