Kdor čaka, dočaka in tako smo tudi mi dočakali odprte občinske meje, 2. stopnjo plazovne nevarnosti in dobre razmere v grapah.

Več razlogov je bilo, da smo se odpovedali dolgi turi in se odločili, da se gremo malo pasti po številnih grapah Begunjščice in Begunjske Vrtače. 6. marca smo se Matic, Tilen, Gašper in jaz zarana pripeljali na Ljubelj in zagrizli v breg. Severna stran Begunjske Vrtače se je skrivala v megli in malo smo razmišljali, katera sodobna tehnologija nam bo pomagala najti vhod v prvo grapo. Pa se je odprlo in je šlo kar na oči.

Prva tarča: Lenuhova grapa. V letošnjih razmerah je snega veliko in grapa je bila dobro zalita. Naprej smo poslali lokomotivo Gašperja in se pošlepali na njegove stopinje. V približno eni uri smo bili na vrhu, kjer so vladali zimske razmere, veter in megla. Prečili smo po grebenu v neznano, saj je belina ponovno zakrivala vse okoli nas. Poplezali smo zanimiv, izpostavljen detajl in že smo bili nad grapo Y in Centralno grapo na Begunjščico.

Sledili sta malica in prvo nastavljanje sončku na Velikem vrhu Begunjščice, kjer smo srečali skupino AOŽjevk. Vesna se je ponudila, da nam naredi fotko za vnuke in že smo se spuščali po Centralni.

Naslednja tarča: Zeleniška smer. Prvič sem jo plezal pred dvema letoma z Maticem Novakom (GRS Radovljica), ko je bilo v celotni smeri le za vzorec snega in nekaj malega ledu, oba skalna skoka je bilo potrebno konkretno poplezati in občasno s cepinom ali derezo popraskati po skali. Tokrat je bila pravo nasprotje. Navezali smo se pod edinim očitnim skokom, kjer je Tilen v skali našel dva klina za štant. Z Gašperjem sva potegnila raztežaj in pol, Tilen in Matic pa prvi raztežaj kot se spodobi, nato pa kar na štajerca do vrha. Legitimno, saj je sneg držal, naklon pa tudi ni bil prehud. V urci in pol smo izplezali. 

Na vrhu nas je pričakalo odlično mesto za martinčkanje s pogledom na greben Begunjščice. Poskusili smo sestopiti po SZ grebenu, vendar je bilo zaradi napihanega snega prenevarno za zdrs, zato smo se ponovno vzpeli proti Velikemu vrhu in sestopili po Centralni grapi. Ko se nam ni več dalo in so se kolena že oglašala, je šlo pa po riti – hitreje in lažje. Tilen, dobra ideja.

Ker se nam ni nikamor mudilo in je tudi uživanje v razgledu in dobri družbi razlog za zahajanje v hribe, smo turo razvlekli na 9 ur. Koča je bila že v senci, tako da smo se spustili do parkirišča in se odpeljali nazaj v realnost.

Mi piše Tilen, če bi šel v soboto kaj plezat. Sonce bo, jaz pa imam Kratkohlačo že nekaj časa ogledano, zaradi raznovrstnosti opisov in skic, ki marsikateremu raztežaju pripisujejo ocene do V+, pa sem čakal na primernega (močnega) soplezalca – in kdo bi bil primernejši.
Torej ob spodobni uri štartava iz Ljubljane do Kamniške Bistrice in naprej, kot se spodobi, z avtom do Jermance. Naprej pa v zelo primernem tempu (hvala Tilen) proti Kamniškemu sedlu. Po opisu bi naj pri balvanu krenila pod steno Planjave, vendar midva primernega mesta ne najdeva in se napotiva okoli ruševja in nato malenkost navzdol. Se pa da smer od daleč zelo lepo ogledati in poteka po dosti jasnih razčlembah. 

Glej ga zlomka, na vstopu ravno začenja plezati trojna naveza Rašičanov. Med tem nekaj prigrizneva, se opremiva in naveževa ter začneva tudi midva.

Prvi raztežaj poteka po jasni zajedi v rahlem loku na lažji teren, kjer zabijem dva klina za štant točno pod previsom, ki ga suvereno odpleza Tilen vse do travnatega pobočja. Prav prideta 70m cvilinga, ker nama prihranita morebitni tretji raztežaj. Smer se nadaljuje med dvema votlinicama v izrazito zajedo/kamin, kjer je v zgornji tretjini na strmem terenu možno napraviti sidrišče na dveh že zabitih klinih, vendar je bolje nadaljevati do lažjega sveta z nekaj rušja, kjer je sidrišče narejeno rahlo na desni. Nato sta dve možni varianti naprej, malo bolj po levi čez rahel previs ali naravnost v zajedo (izbereva previs, da se ne križava z Rašičani). To naju pripelje do travnatega sedla, od koder se sprehodiva do zanimivega okna in skozenj. Tu je možno smer zapustiti, kar naredijo kolegi z Rašice, midva pa slediva Miheličevemu nasvetu in nadaljujeva še „dva raztežaja v prijetnem plezanju po stopničastem grebenu, ki zgoraj preide v drnaste strmali, kjer treščiš v markacijo“. Oh, Mihelič :) Do tega treščenja z markacijo sicer splezaš še prvi raztežaj po navrtani (!!!) štirici, od koder sledi zanimiv prestop čez škrbino na sosednjo steno, kjer naletiš na 3m dejanske petice, v kateri pa sta dva klina. Nato pa do travnatega vrha, kjer se nahaja celo sidrišče na dva limanca (na tleh).

V celotni smeri težavnost načeloma ne preseže IV+, razen v omenjenem prestopu v zgornjem delu. Smer je lepa, v trojkah nekoliko podrta, kot se za KSA spodobi, v višjih ocenah pa prijetna z dobro skalo.

Sledil je sendvič za lačne planince, nato pa sestop v drncu do koče, kjer je bil radler dober kot že dolgo ne. Sestop do avta in burger v Kamniku, pa je bil odlično izkoriščen dan v prijetni družbi naokoli.

Menda da Teranovo smer nad Jezerskim (III/3, M, 80°/45°-60°, 350m) mora pa vsak enkrat splezat. Tokrat sem bil jaz na vrsti. V četrtek ob 6h sva se z Janom Škorjancem (Saleški AO) dobila na parkirišču in krenila proti vstopu misleč, da sredi tedna pa ne bo gužve v smeri. No, pred nama je bila že ena naveza, ena nas je z malo ali nič varovanja prehitela po desni, za nama pa sta bili še dve. Kljub gužvi in čeprav je od daleč izgledala zelo borno zalita, je smer ponudila lepo mešano plezanje. Ker je opisov smeri na spletu več kot dovolj, se bom osredotočil samo na trenutne razmere v smeri (na dan 16. 1. 2020).

Smer je relativno slabo zalita, led je tanek, vendar so skale vsaj delno prekrite in dry toolinga praktično ni. Na najbolj izpostavljenih delih (strmih) so dobre možnosti varovanja z lednimi vijaki (priporočam krajše). Kar je snega, je pomrznjen in drži. Odsvetujem klina v lopi na koncu prvega raztežaja, ker sta slaba – jaz sem naredil sidrišče na led. Sicer je v smeri kar nekaj že narejenih sidrišč na kline, 70m dvojna vrv je bila ravno pravšnja. Izstopna prečka je odlično narejena in shojena. 

Skratka, lep dan, super družba in nasmeh do ušes. 

Drugi januar je bil prijazno prazničen, vreme je bilo vrhunsko in s prijatelji sem se odpravil v hribe.

Po vremenskih poročilih in pričevanjih so bile v Julijcih dobre snežne razmere, zato smo izbrali Vzhodno grapo na Tosc (III, 250m, naklon pa menda 40-45°).

Še v temi smo jo ubrali z Rudnega polja mimo planine Konjščice do Studorskega prevala, nakar smo se usmerili v desno pod zahodno steno Velikega Draškega vrha, v dolino Vrtačica. Z vzhodne stene Tosca visijo opasti, ki smo jih tako raje opazovali od daleč, dokler nismo ugledali našega cilja – Vzhodne grape na Tosc, ki je zelo očitna in se je ne da zgrešiti, ko prideš dovolj daleč severno. Prečili smo manjšo plazovino in se zapodili s po dvema cepinoma v rokah v grapo, ki je bila odlično narejena – kompakten pomrznjen sneg, v katerega so se pogreznili večinoma samo sprednji zobje derez in je šlo do vrha po prstih. Grapa je zaradi lege zaščitena pred močnim soncem in verjamem, da so v njej tudi teden kasneje še vedno dobre razmere. Štriki in plezalna oprema niso potrebni. 

V dobre pol urce smo izplezali na obširno planoto Tosca, potem pa je samo še sprehod na vrh. Nebo je bilo brez oblačka, sonce nas je razvajalo, pogled na okolnje hribe vključno z očakom Triglavom pa je bil fenomenalen. Pri sestopu smo srečali par, ki je ravno splezal po isti grapi, tip je bil pripadnik GRZS in med kratkim čvekom mi je navrgel, da je to grapo že smučal – verjetno ni edini, ampak jaz bi še živel J.

Sestopili smo po običajni poti na jugovzhod, naklonina pa je ravno pravšnja za sankanje po riti. Sneg je postajal mehek, tako da je bila hoja bolj energetsko potratna. Tako smo opustili misel na Viševnik in preko Studorskega sestopili naravnost proti izhodišču. Vrhunski dan, nekaj slik pa govori zase! Toplo priporočam vsem, ki vas veselijo luštne kratke grape! 

Pisal se je 7. december 2019, dan ferajnovskega Miklavževega koncerta najboljše ferajnovske rock skupine RiT, pet ferajnovcev pa se je na pobudo vedno hiperaktivnega Rokija začelo poigravati z mislijo, da izkoristimo idealne decembrske snežne razmere na vršacih in skočimo na kralja – na Triglav.

Ob polnoči smo krenili iz Ljubljane, trije najbolj korajžni celo direkt z Metelkove. Noč je bila jasna in malo pred drugo uro smo že maširali iz Krme. Takoj nad 1000 m.n.v. so tla začela postajati bela, pot je bila shojena in v soju čelk smo hitro napredovali. Malo nad Prgarco smo montirali dereze in ob malo čez 5. uro zjutraj pripikali do Kredarice. Tam je bilo kar živahno, eni so se prebujali, tisti, ki smo hodili ponoči pa smo se malo okrepčali, pogreli prstke in se opremili za na vrh. Pot je bila zgažena in prečka je dobro držala. Sončni žarki so nas ujeli na Malem Triglavu in ves čas hoje po grebenu smo se kopali v rdečkasti svetlobi in uživali v božanskih razgledih. Aljažev stolp je letos z jugovzhodne strani napihan s snegom in deluje kot malo bolj grotesken snežak. Po obveznem fotosešnu, ki bi v času fotografskih filmov s 36 posnetki dosegel astronomske stroške, smo sestopili ko Kredarice, kjer vremenarji skuhajo najboljšo turško kavo (prisežem). Spust do Krme je minil precej hitro, v avtu pozabljena Cockta je bila prijetno ohlajena in odpeljali smo se do pice, kjer sta nas ujela horjulska nadčloveška Kavčiča (beri tukaj: https://www.aozeleznicar.org/kaj-se-dogaja/kaj-se-dogaja/item/271-dve-decembrski).

Časovnica: Krma-Kredarica 3:20-3:40 (pogojeno s splošnim počutjem in EMŠO), Kredarica-Triglav 1:30, Triglav-Kredarica 1h-1.30 (odvisno od moči nasprotnega toka gornikov) in Kredarica-Krma 2:30.

Skratka, dan izpolnjenih želja in veselja, ki se ne dajo opisati z besedami, zato pa več povejo slike. 

Udeleženci: Rok Mihovec, Matjaž Weiss, Nejc Erklavec, Martin Grosek, Marko Žličar

Pisal se je 28. december 2019, s Timom Pavškom in Niko Smole Čenčo smo se namenil sprobat kakšno grapco. Izbira se je začela večer prej v skupnem četu na Obrazni knjigi, kjer so padale ideje, dokler ni obveljala, da gremo za začetek nekaj enostavnega, sploh glede na relativno uboge snežne razmere, zaradi katerih je marsikatera skala verjetno na svežem zraku in ovira napredovanje nadebudnih gornikov. Izbrali smo Y v Begunjščici (III, 250m, 35°-50°).

Ob za naju s Timom tečno zgodnji uri (Nika pa cela razposajena) smo se dobili v okolici Ljubljane. Sledila je vožnja na Ljubelj z napol praznim tankom avtomobila, se vehementno odpeljali mimo vseh bencinskih pump, ker mamo mi to, v hrib pa je avto pospešeno odšteval kilometre, ki jih imamo še na voljo in na vrhu kazal nič kaj zavidljivo številko 4 (štiri).

Ob 6h smo v soju čelk zakorakali proti Zelenici, ki smo jo ugledali kakšno urco kasneje. Ravno se je jasnilo, na terasi smo se krepčali s prvim sendvičom in toplim čajem iz termosk in opazovali praktično kopna melišča proti Begunjščici. A čmo sploh? Pa smo rekli, dejmo probat.

Kjer melišče ni kopno, se pogrezne do pasu tudi ultra lahka kategorija Marko, Tim pa se je tem znanstvanim poskusom raje izognil po bolj trdnem terenu, le Nika je hodila kot Jezus po vodi. Po pomrznjenem melišču pa smo relativno hitro prispeli do vstopa v grapo, ki je bila presenetljivo dobro narejena, snega res ni dosti, kjer pa je, je delno spihan, delno pomrznjen, včasih pa malo pogaziš. Kakorkoli že, pikanje je bilo sploh v bolj pomrznjenih delih pravi užitek, Nika je poskakovala pred nama do grebena in večinoma je šlo kar po prstih. Na grebenu brezveterje, sprehodili smo se do Velikega vrha, pomalicali, posneli mandatorni skupinski selfie, potem pa po primerno zaliti in pomrznjeni Centralni grapi dol. 

Ponižno tudi javljamo, da so štruklji v Domu na Zelenici še vedno dobri.

V četrtek je šla Marija v nebo, midva z Rokom pa v hribe. Izbrala sva Novo centralno smer na Veliko babo (IV+, 700m).

S parkirišča, ki je izhodišče za vse hribe v okolici Jezerskega, sva se odpravila po melišču do vznožja hriba, poplezala začetne dvojkice, nato pa se navezala za prvi resni raztežaj. Rok, ki je smer lani že plezal, je prvi plezal naprej. Ko sem prišel preko prvih metrov, so me takoj pričakale opevane platke, v katerih treniraš stopanje na trenje, tlačenje stopala v drobne kanalčke in dlani se spremenijo v klešče, s katerimi grabiš, kar se zgrabit sploh da.

Hitro sva napredovala in ignorirala nadležno hrvaško trojno navezo, ki je zganjala hrup in konstantno paniko v smeri, kot da se jim nekam mudi za življenje. Nakar: Rok: kle za balvanček na levo je smer. Marko: pleza, se čudi, kje so vsi svedrovci, najde neke kline, še vedno čudno….seveda sva falila. Tako da sva potrenirala še razne manevre, med drugim abzajl na dva klina. Klina sta zdržala, najina psiha tudi in veselo sva se zapodila v drugo rundo platk, kjer sva si ponovno enakovredno razdelila raztežaje. V mojih sem se malo spraševal o smislu življenja in si pomagal z vsemi naravnimi danostmi, beri ruševjem. Uspešno sva splezala do vrha, Rok je potegnil še zadnji, težek raztežaj in bila sva pri skrinjici. Plezala bi pet urc, vendar naju je orientacijski feler stal dodatne urce. Sestop je rahlo zoprn, saj vmes malo plavaš nasedlega kita po ruševju, nato pa se spuščaš po zarjavelih zajlah do Ledinske koče. Potem pa še poskakovanje po lovski poti do parkirišča.

Povzetek: Smer je lepa, križa se s (staro) Centralno, tako da je treba dobro brati skico. Je sicer navrtana, vendar je kljub temu plezarija sorazmerno zahtevna, smer je zelo “zračna” in dolga, zato morata vzdržljivost in psiha zdržati do konca. Tudi pri sestopu je trenutek nepozornosti lahko usoden.

Aja: sestradana sva se ustavila na kruhkih (ne bomo delali reklame) in pivo že dolgo ni bilo tako dobro.

Marija, pejt še kam, da bo še kak prost dan!

V torek, še pod vtisom zadnjih dveh vikendov v Dolomitih, sva se po službi z Rokom Mihovcem podala pod Begunjščico pogledat, če je podor saniran in če se da plezat. Janc je baje dost nevaren, ampak Šentanska poteka skrajno desno od njega. 
Ob glavni cesti na Ljubelj, pod smerjo, delavci še vedno sanirajo posledice zimskega podora, gradijo škarpo, promet poteka izmenično enosmerno. Trenutno se zato tam ne da pustiti avta in dostopiti do smeri, tako da se je potrebno držati opisa na plezanje.net, kjer nas do smeri usmeri z Ljubelja. 
Po začetnem obveznem miselnem preskoku z dolomitskega na domač, krušljiv apnenec, je smer stekla. Jaz sem dobil prvi raztežaj, Rok pa tatežke :) Poka je še vedno lepa in zahtevna. Smer sama pa varna, podor se je ni dotaknil, edino nekaj drobiža od zime se še najde. Z vrha sva s cvilingi uspela z enim spustom ob vrvi pridet do dna (in štrik se celo ni zataknil). Skratka, lepo plezalno popoldne!