Dinch

Dinch

23 julij 2020, 13: 48

Kondicijska Vzhodna

Pravijo da gre v tretje rado? Ja gre. No, to je že moj tretji poskus v Vzhodni v Mali Rinki. Dvakrat me je že zavrnilo vreme, tokrat pa je koliko toliko zdržalo. 

V nedeljo se s Klaro zjutraj zapeljeva do Kamniške Bistrice. Čakaj kaj..?? Ja do Kamniške. Pravzaprav do Jermance. Malo si podaljšava dostop, ma ja saj je kondicijska, to bo šlo. Malo še drži 'aklimatizacija' od Dolomitiv. Zjutraj  v prijetnem soncu hodiva proti Kamniškemu sedlu, kjer se pri Pastircih začnejo kopičiti oblaki. Hja spomini na poizpitno turo. Tokrat vsaj ni tako pihalo. 

Po sedlu se spustiva do Okrešlja kjer zavijeva na lovsko pot, ki vodi pod ostenjem Turske gore in preči melišča proti žlebu. Pri prvih skobah v žlebu se opremiva in 'potehničariva' prvih nekaj metrov po zajlah. Če se ne motim je spodaj možnih več variant. Po lažjem delu nadaljujeva po razu v markanten kot ki se ga že vidi iz Okrešlja. V votlino in ven, kjer naju ujamejo oblaki polni vode. Že prej je bilo mokro zdaj pa še bolj. Tobogan. Iz vrha tega markantnega kota naju spremljajo kaplice, ki do vrha močijo smer. Platka v votlini je superfejst mokra ampak so šalce tako da np. Hop čez in sva že v lažjem vršnem terennu. Zadnji iztopni cugi po tistem naloženem kamenju niso nič prijetni, zato pa je sendvič in jabolka na vrhu toliko bolj:). Malo sva pozna zato kar pičima do žleba potem pa na Tursko in skozi Kotliče do Kamniškega sedla in nazaj do avta. 

Smer je fajn nabita, lahka za orientacijo, edino pri raztežaju ki vodi iz prve votline je treba paziti, da te naslednji štant direktno pod zaporo ne zavede po kotu, ampak se pleza desno čez plošče. 

Lepa smer. Razčlembe so idealne za pozimi, kar se vidi po z derezami markirani skali.

V soboto sva se z Gresom odpravila plezati SV raz Male Kalške gore. Glede na to da imava oba cel dan prost, Gres naštudira še eno smer 'Pa so rekle ovce'.

Zjutraj štartava iz spodnje postaje žičnice proti Cojzovi koči in po prvih metrih hoje že vidiva, da nama sonce in sparina ne bosta prizanesla. Ko prideva iz gozda se nam v celoti pokaže SV raz. Ob hoji si ogledujeva vstop in potek smeri. Zgleda kar logično. Na vstopu se naveževa, pojeva jabolko in štartava. Začetna raztežaja sta bolj travnata, tretji pa naj bi bil detajl smeri, ampak najlepši v smeri. Se kr zamisliš kako so to davnega 1931 leta plezali v gojzarjih. Sledi ena položna zajeda s prečko čez plošče v levo, en krajši previs in si že ven iz 'težkega'. Do vrha še sledi prav fino poplezavanje po vršnem grebenu. Tu so naju zajeli oblaki in rahlo je začelo pihat. Prav fajn glede na to kako sva se prej roštiljala na soncu. Nekaj popijeva in sestopiva do vstopa v drugo smer. 

Pod smerjo vidiva, da naju čaka ena podrta prečka. Ampak to je to. Naslednji raztežaji so zelo kompaktni z lepimi prehodi čez plate. Po prečki sva šla gor po rampi, čez plate in v eno krajšo zajedo. Sledijo spet plate in potem prilezeš pod detajl smeri. Rahlo je naloženo ampak ne prehudo. Še en cug pa sva v lažjem svetu. V celi smeri je že kar dosti železja, zato tudi zabijati ni treba, tam, kjer pa klinov ni, pa pride frend. Zadnji raztežaj se razveževa in po travah nadaljujeva do vrha. Spakirava robo in pičiva po zavarovani poti najprej do bajte potem pa v dolino. Na koncu pa seveda osvežitev v tolmunčkih v ledeno mrzli vodi.

© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si