Jernej Ekar

Jernej Ekar

12 februar 2020, 22: 49

Ledena špica

Na Prešernov praznik je končno prišla na vrsto že dolgo želena Eisigspizt. Večina odprave je parkirala nižje v dolini Pollatal in se povzpela na malo bolj poznani Seemannwand. Z novim smučarskim prijateljem Erazomom pa sva nadaljevala po dolini in kmalu v zamet zakopala mojega golfa. Po ene 15 minutah neuspešnega kopanja sta naju rešila prijazna Avstrijca z njunim terencem. Golf je nato našel svoje postajališče na nekakšem sončnem mini parking placu ravno pred zametom, družbo mu je delal tudi avstrijski terenec. Posledično naju je čakalo kar nekaj doline pred pravim začetkom vzpona, kar je seveda še toliko bolj naporno ob povratku. Kljub temu, da sva tako za vzpon porabila 4 ure 40, skupaj pa več kot 6 ur, je bila tale Ledena špica vredna vsega napora.

Gre za konkreten smuk, tako po dolžini kot tehniki, ki meji na alpinistično smučanje. Spust z vrha poteka najprej po kratkem in položnem grebenu, ravno prav za ogrevanje. Nato sledi JV pobočje, ki se postavi pokonci do cca 45°. Vendar je mešanica grifig snega in uležanega pršiča naredila spust odličen. Le v zadnjem delu pobočja, ki se po naklonini že umiri, pridemo na napihano pomrznjeno kložo. Nekaj takega se ob menjavanju z grifig podlago in uležanim pršičem nadaljuje naslednjih cca 300 višincev. Nato pa je ob malo pozornosti moč najti čudovito grapo, polno uležanega pršiča, ki te odpelje naravnost v graben. Tudi v njej so naklonine blizu 40°, ima pa izjemno prijazen iztek. Sledi spust po grabnu, kjer ob iskanju idealnih linij le mestoma zapustimo uležan pršič. Nadaljevanje skozi gozd spet nekaj podobnega, večinoma smuka po super podlagi, le vmes področja (predvsem tista izven gozda) z nekaj klože in celo ledenimi odseki, tako da Eisigspitz končno upraviči svoje ime. Na cca 1700 višincih se priključimo cesti, po kateri zložno v dolino.

JV pobočje (moja ocena): T-, 45° / 35° - 40°, S4, 200 m
V primeru, da je vrh za smučanje prezahteven, obstaja možnost spusta z malo manj kot 200 višincev nižje škrbine Melnikscharte (med Eisigspitz in Schoberjem), spust od tam do podna približno P-.

galerija slik: https://www.facebook.com/brave.new.world.in.the.year.1984/media_set?set=a.10216847391198544&type=3

V nedeljo, 26. januarja, smo se Robi, Luka, Jelenko, Bojan in jaz napotili na Kleines Mosermandl. Na srečo so se vremenarji malo ušteli in med našim vzponom je padlo še nekaj cm novega snega, ki je spust naredil še boljši. Štartali smo direkt nad predorom, malo nad Waldom. Začetek gre po cesti, ob kateri na začetku ni ravno dosti snega. Na ravnici pred planino Muhreralm, po kateri je ob spustu treba malo porivati (jebi ga, nič ni popolno), se končno zima začne malo bolj zares. Od planine gor še toliko bolj. Šli smo mimo nekakšnih betonskih gradenj, ki zgledajo malo strašljivo, kot neki stražni stolpi, dejansko pa gre samo za zračnike, dimnike ali nekaj takega, ki so povezani s predorom pod nami. Kmalu za tistem so se naše poti ločile. Preostanek ekipe je nadaljeval po normalki skozi krnico Urbankar na sedlo in s S na vrh. Kot so poročali, je bila tudi tam smuka prvovrstna. Mene pa je V pobočje tako očaralo, da se mu nisem nikakor mogel upreti. Kar se je izkazalo za zelo dobro potezo, kajti 5 snežink in 5 ščitov hkrati na Snežaku za isto turo nisem še označil! Kljub temu, da je tale naš Mosermandl mali, je namreč ponudil čisto resno smuko, ki gre nekako takole.

Z vrha se zaradi kamnitega grebena ne da smučati, tako da se je najprej treba malo po skalah in malo po neki čudni skorji, ki se preveč rada udre, spustiti do vhoda v nekakšno grapo (od oka 50 višincev). Če se povzpnemo samo do tega grebenčka, ki se nadaljuje proti vrhu in sam vrh izpustimo, se temu seveda izognemo. Začetek omenjene plitve grape je malo bolj strm, okoli 40°. Na polovici se začne strmina umikati, pridemo do cca 35°. Nato zavijemo levo in naravnost navzdol po V pobočju. Tokrat se naklonine gibljejo med 30 in 35°. Današnje razmere so poleg teh lepih naklonin ponudile še celotno linijo pršiča, kdaj malo bolj uležanega, kdaj pa čisto svežega. Občasno se vmes najde še kak pas napihane klože, ki pa se mu brez težav umaknemo v levo ali desno. Spust tehnično ni preveč zahteven, neprekinjenih 500 višincev pa vseeno malo zmatra noge.

Nadaljevanje spusta proti planini ni bilo več tako vrhunsko, saj je tam zaradi višjih temperatur in sonca precej skorje. Tudi nezvožene linije, ki jih je bilo na V pobočju na izbiro, sem pogrešal. Od planine navzdol pa po cesti, čim bolj smuk, da je potem treba čim manj porivati. Tiste 3 slike, ki sem jih posnel z mojim top šit telefonom (fotič je šel žal v pokoj...), si lahko pogledate na Snežaku (https://www.snezak.si/razmere/kleines-mosermandl-direkt-na-v.html), ker res ne bi še dodatno zmanjševal njihove kvalitete za namen doseganja zahtev serverja. Malo je za njihovo slabo kvaliteto poskrbela še difuza, ki je bila edini minus tele ture. Kdaj je pač treba smučati bolj po občutku nog kot upoštevajoč informacije oči. ;)

Za konec še približna ocena smeri, kot bi jo osebno podal: P+, 40° / 30° - 35°, S4, 500 m

15 december 2019, 23: 57

Turni uvod

Letošnja turna sezona se je začela v Avstriji 5. decembra, ko smo obiskali Romaten Spitze. Nekateri ime pišejo tudi skupaj. Nekateri pa kot Rameter Spitz. Kar kot prvi nauk te ture podaja ugotovitev, da "piši kao što govoriš" deluje precej bolje kot tsch = č. Na zelo lep in presenetljivo topel dan smo se tako Vesna, Katarina, Izi in moja malenkost pognali v bela pobočja že malo nad rampo v Mallnitzu, saj se je spluženost ceste kmalu končala. Kljub temu smo se na koncu dneva strinjali, da tistih 4€ nismo zapravili za brez veze, saj nas je tura s skoraj 1300 višinci, za nekatere prva v sezoni, kar zmatrala, posameznika tudi močno ožulila. Kljub zelo sončnemu dnevu so sosednje gore, višje od naše z delno definiranim imenom, vrgle dovolj sence, da so smuko v veliki meri precej pokvarile. V zgornjem sončnem delu se je namreč dalo kar v redu smučati po mešanici klože in napihanega snega. Kakor hitro nas je zajela senca pa se je podlaga spremenila v večinoma tisto "ravno prav" trdo kložo, ki se pod smučkami predira, nato pa te skorja zablokira vsaka 2 metra. Posledično smo zadnji del spusta opravili večinoma le po cesti preko številnih podrtih dreves, četudi se ponuja kar nekaj sekanj ceste. Drugi nauk te ture je torej ugotovitev, da se na tale Spitz v teh specifičnih razmerah splača it čim bolj zgodaj in spust začeti med poldne in eno, saj bo takrat senca najmanj nagajala.

Datum naslednje ture je bil 14. december. Tokrat poimenovanje ni predstavljalo problema, ga je pa skoraj družba. Do petka sem namreč že mislil, da bom sosmučarke/je spet iskal kar na licu mesta, nato pa se nas je na enkrat nabralo kar 8. Kar pa je očitno prevelika številka, saj so jo trije kolegi iz AAO že na planini Lipanca mahnili po svoje. Vesna, Špela, Robi, Jani in jaz smo nadaljevali proti Mrežcam. Kot je razvidno s slik nas je tam pošteno prepihalo, zato smo jo kar takoj pičili po pršiču in posameznih zaplatah napihanca nazaj proti planini. Vsaj tako smo nameravali, pa se je izkazalo, da so nas super razmere v gozdu odpeljale malo predaleč. Špela in Jani sta kar takoj nadaljevala do avta, Robi pa se je vseeno vrnil do koče. Z Vesno sva na srečo problematiko ugotovila še precej visoko in tako naredila le prečko proti Lipanci. Po nekaj telefonskih pogovorih sva nato sama nadaljevala še proti Lipanskemu vrhu. Še zadnjo žrtev so zahtevali žulji in tako je Vesna s spustom začela malo pod Lipanskimi vrati. Sam pa sem v spremstvu, po opremi in stilu smučanja sodeč freeriderjev, nadaljeval na Lipanski vrh. Za razliko od Mrežc in Lipanskih vrat je zadnji del nekoliko bolj strm in zahteva malo več smučarskega znanja, vendar povprečnemu turnemu smučarju ne bi smel predstavljati problema. Spust so dodatno zabelile še zelo spremenljive razmere, saj so se v zgornjem delu na razdalji par metrov menjevali pršič, napihana kloža in poledenel beton. Kljub temu je bila smuka v redu. Od vratc dalje je sledila smuka po mehki kloži, problem pa je bilo pomanjkanje snega na določenih predelih. To se je še v večji meri odrazilo pri spustu s planine, kaj čmo, smučke so za to sezono že zacahnane z nekaj kamni. Overall je bila tura fajn, ob kombinaciji obeh vrhov se nabere 1000 višincev smuke in ta je bila kljub kamnom definitivno boljša kot prva v Avstriji. Za ponavljalce predlagam obratno kombinacijo, torej Lipanski vrh za začetek in nato Mrežce, saj se z nadaljevanjem smučanja skozi gozd z Mrežc lahko spustimo zelo nizko in tako izognemo velikemu delu prometne ceste.

Uživajte in srečno do naslednjič :)

ps.: Da ne zafilam serverja preveč, sem se držal predpisane velikosti slik, posledično so te bolj jadne. V "malo" boljši izvedbi so na mojem fb.

10 december 2019, 23: 19

Alpinistična šola 4 v 1

Od prvega predavanja sta minila že 2 meseca in alpinistična šola je v polnem zagonu. Po spoznavni turi čez Stoge z družabnim večerom in sprejemom na Vogarju ter učenju športnega plezanja in vozlov na Črnem Kalu, smo se 24. novembra in 7. decembra odpravili še v Vipavo. Uvodna tura zaradi dežja ni predstavljala ravno vrhunca, posledično smo jo tudi predčasno zaključili. Je bilo pa zato dogajanje na Vogarju toliko boljše. Podrobnosti, tako kot spomin nekaterih, naj kar ostanejo tam. Na Črnem Kalu smo se nato na krasen jesenski dan naučili osnov športnega plezanja in prevezovanja, za primer, da postane pretežko ali nam zmanjka kompletov. Skupaj smo zavezali in odvezali vse vozle, ki jih moramo poznati. Seveda dneva nismo mogli zaključiti brez uporabe pridobljenega znanja v nekaj smereh.

Na turah v Vipavi pa smo že preizkusili alpinistične tehnike. Prva je imela na polno nabit program. Učili smo se napredovanja naveze, spuščanja ob vrvi oz. abzajla, postavljanja različnih sidrišč in nameščanja varoval. Med slednjimi smo preizkusili kline, metulje oz. frende, t.i. "tricam" zatiče in seveda običajne zatiče oz. jebice. Inštruktorji so poskrbeli, da smo vse namestili tako kot je treba in posledično iz prve roke izvedeli zakaj se uporablja izraz jebice in da nam razpoke brez jebovadilice ne bodo kar tako vrnile naših varoval. Vmes nas je dvakrat še malo poškropil dež, vendar tudi vetra ni manjkalo, tako da je ta oblake na hitro odpihnil drugam.

Na drugi turi se nas je vreme usmililo in namesto gore-tex vetrovk so prišla prav sončna očala. Tokrat smo ponavljali tehnike, ki smo se jih nazadnje naučili (ali pa tudi ne, kakor kdo). Poleg tega smo se spoznali z dvema načinoma samoreševanja, ki smo ju sami testirali med ponovitvijo abzajla. Prvi način reševanja je zelo intuitiven, enostaven, fizično nezahteven in logičen. Uporabnost drugega pa se, kot sem do sedaj uspel razvozlati, skriva v tem, da ga lahko izvedemo tudi če nam za pasom visi le še en prusik. Ker je bila ta tura manj natrpana s programom, je ostalo tudi nekaj časa za športno plezanje, ki smo ga seveda z veseljem izkoristili.

Do naslednje skupne ture nas sedaj loči še kakšen mesec dni, da bo ta čim lažje izvedljiva pa držimo pesti, da zima ne bo tako mila kot vreme v Vipavi. Ali da se vsaj prikaže čim prej in kot se šika.

(Vse slike so iz Vipave, avtorica je Klara Lukek.)

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si