Lepa vremenska napoved nas je spodbudila, da se s Klaro in Maticem zmenimo za Zeleniške špice kar sredi tedna. Ljubljanska megla se je končala že pred Kamniško Bistrico, tako da smo res z veseljem zakorakali v hladno jutro. Pot skozi Repov kot nam je bila znana, na hitro si pogledamo tolmunčke, ki pa so nas zgleda toliko zavedli da nismo opazili odcepa za Staničev vrh in smo zakorakali malo previsoko, preden opazimo da smo že predaleč. Hitro najdemo pravo pot in po grapi navzgor proti sedlu pod vrhom. 

Dan smo res hoteli izkoristiti do konca, zato smo bili zmenjeni, da na južni steni Staničevega vrha splezamo še eno smer. Takoj na sedlu se nam je odprl prelep razgled in v nekaj minutah smo že na izhodišču smeri. Pred nami je bila še ena naveza, kmalu pa je za nami prišla še ena. Temperatura je bila ravno primerna za kratke rokave. Plezati smo začeli v smeri Mrzlo postaja, a se nismo držali dovolj desno in smo prvi raztežaj potegnili do vrha drugega raztežaja smeri Šepetanje (5b, 160 m), po kateri nadaljujemo do vrha. Smer je lepa,  z nekaj platami in kompaktno skalo.

Po kratki pavzi nadaljujemo po grebenu Zeleniških špic. S Staničevega vrha smo naredili edini abzajl, ostalo prehodimo. Navdušeni nad grebenom smo na začetku na vsak najmanjši vrh hoteli do vrha, čeprav je bila očitna potka okoli. Kmalu ugotovimo, da bo vse skupaj čisto dovolj dolgo. Vmes občudujemo razglede, fotkamo in opazujemo kako se pod nami že nabira nekaj oblakov. Na vrhu si vzamemo čas za malico in se odločimo da gremo še na Planjavo, saj nihče od nas še ni bil na vrhu. Ker je dan že kratek smo morali zelo pohiteti, a smo vseeno pazili, da se čim bolj izognemo manjšim snežiščem. Na vrhu se tudi zradi vetra nismo predolgo zadrževali in že smo bili na poti v dolino. Ujeli smo še sončni zahod, ter v soju svetle noči nadaljevali proti avtom. Le za zadnjih 20 min smo si prižgali svetilke. Vsekakor fajn tura za tako lep jesenski dan.

Miha, Toni, Vesna in jaz smo se v nedeljo odpravili preveriti razmere slapov pod Prisojnikom. V soboto popoldne smo dobili spodbudne informacije od Vida, ki je plezal Desni slap, tako da vsaj nekaj plezanja je bilo zagotovljenega.
Zjutraj se na parkirišču pri Koči na gozdu hitro napravimo in odpravimo proti slapovom. Pred nami smo videli že dve navezi na poti proti Desnemu slapu, zato smo začeli pogledovati proti Centralnemu. Od daleč se vidi, da ima na vrhu sveče veliko razpoko. Vseeno se odločimo, da gremo pogledati od bližje in naredimo vsaj en raztežaj do začetka sveče ter od blizu preverimo razmere. Klasično smo se opremljali na šele na strmem klancu in na ta način prišli skoraj do sidrišča, kjer bi bil v razmerah z manj snega že prvi raztežaj.
Toni in Miha sta vodila navezi in se prva spopadla s prvim raztežajem. Na daleč nam je začetni del izgledal veliko bolj položen, a smo se vsi morali zelo potruditi in prišli z navitimi rokami in meči do poličke na levi strani sveče, kjer smo si uredili sidrišče. Po tehtnem razmisleku se odločimo nadaljevati. Tokrat je vodil Miha, ki se je pogumno podal na svečo. Ni se preveč na glas pritoževal nad težavnostjo. Ostali smo mu sledili in na sidrišču nad svečo smo se strinjali, da se nam je ta del zdel skoraj lažji kot začetni. Najverjetneje zato, ker je bil krajši.
Sledili so še trije lažji raztežaji, zato sva šla tudi midva z Vesno naprej. Izmenjujejo se strmejši deli z ledom in položnejši snežni deli. Vsa sidrišča smo našli že narejena. Zadnji raztežaj je za 60m vrv malo predolg. Sestopili smo s 4 spusti po vrvi.

Pa je le za nami. Dolgo pričakovani izpit alpinistične šole namreč. Zaradi Covid-19 je bil namreč prestavljen za nekaj časa. Pred tem smo konec maja in začetek junija seveda imeli še dve turi, prvo za učenje novega manevra in drugo za ponavljanje. Tečajniki smo krajši čas do izpita vzeli skrajno resno, in tako se je na ferajnu skoraj vsak dan lahko srečalo nekaj navez, ki so vadile vse potrebne manevre.
Na dan izpita je bilo že v avtih mogoče čutiti nekaj napetosti. V glavah smo preverjali zadnje detajle in nejasnosti pri manevrih, ter se spraševali ali moramo na izpitu res prikazati tudi napenjalni vozel, kot se je med tečajniki v razvedelo večer prej. A ker tega vozla ni v Alpiročniku, nam ga na koncu ni bilo potrebno pokazati. Nič pa ne škodi, da smo se ga vseeno naučili.
Sam potek izpita je bil zelo tekoč, zahvaljujoč Željotu in njegovemu pomočniku Boru, ki sta skrbela za koordinacijo, da nikoli nismo dolgo čakali na naslednjo prosto točko. Vreme nam je tudi služilo, in nas je le nekajkrat poškropilo. Na koncu smo bili tako tečajniki kot ocenjevalci že malo utrujeni od celodnevnega izpita, a smo si energijo hitro povrnili na zaključnem pikniku, kjer smo tudi izvedeli težko pričakovane rezultate izpita. Ob ognju se je piknik zavlekel v noč, delali so se plani za plezanje naslednji dan in pripovedovale zanimive plezalne dogodivščine.
Do jutra nas je vztrajalo le še 5 tečajnikov ter približno 10 ostalih železničarjev. Vsi tečajniki smo bili dogovorjeni z navezami za plezanje, a vremenska napoved ni bila najboljša. Kljub temu se naslednji dan z optimizmom odpravimo proti Kamniškemu sedlu. Že na poti nas vreme spravi bolj na realna tla, da ta dan zaradi močnega vetra in občasnega dežja, ne bo mogoče plezati. Po dobrih dveh urah hoje se naberemo ob čaju v koči ter opazujemo bližnje stene Planjave, kjer smo imeli plane plezati. Vremenska napoved kaže na rahlo izboljšanje ob 14.00, kar je šele čez dolge 4 ure. Kruh si je res želel plezati, če smo že prišli do gor, zato se odpravi preveriti do vznožja stene, ali so tam mogoče vsaj malo boljše razmere. Glede na to kako hitro je prišel nazaj in s kakšnim nasmeškom na obrazu smo takoj vedeli, da ni tako slabo. V hipu se spet dogovorimo za naveze. Tokrat le dve od treh planiranih. V eni smo bili jaz, Dino in Metek, v drugi pa Kruh, Žličko in Klara. Izkušenejši so bili takoj spakirani, ostali smo manjši zaostanek poskusili nadoknaditi do vznožja stene. Vendar pa je Kruha in Metka pretežko ujeti.
Mi smo plezali Svetelove (III, 170m) z Metkovo malo težjo varianto v osrednjem delu, druga naveza pa Majsko (IV+, 130m). V smeri smo se lahko prvič seznanili kako zares poteka plezanje v skali in zakaj so pomembne vse podrobnosti, ki smo se jih učili v alpinistični šoli. Med plezanjem smo imeli še nekaj oteževalnih okoliščin zaradi močnega vetra in nekaj kapelj dežja, ki je drugi navezi nagajal ravno v raztežaju v kaminu, kjer je bilo potrebno stopiti samo na trenje. Obe smeri sta nam bili zelo všeč. Na koncu smeri obeh sledi še lep spust po vrvi. Druga naveza je spust podaljšala do konca po Centralni smeri, in tako v steni naredila še dve novi sidrišči za spust. Sledil je še sestop v dolino in analiza ob pici ter cedeviti.
Na koncu bi se v imenu tečajnikov še enkrat rad zahvalil vsem inštruktorjem, alpinistom, predavateljem in ostalim pomočnikom, ki so si med letom vzeli čas za učenje novih generacij alpinistov. Še posebna zahvala gre Robiju in Željotu, brez katerih se stvari ne bi odvile tako tekoče. Hvala vam.