Klara Lukek

Klara Lukek

Nedelja se je za nas začela še v temi, ko smo se pobirali po poti in še nekoliko zaspani prispeli na izhodišče. Očitno so nam besede že stekle, saj smo ob pakiranju in zadnjih opravkih ne vede prebudili še speča plezalca. Nekaj besed, »srečno!« in že smo stopali po gozdni poti proti našem cilju (Mali Oltar, smer Bučer Kristan IV-/III, 400m). Blizu bivaka se nam odpre pogled proti stenam Martuljških gora (ki so sicer nekoliko v megli), kjer se pot nadaljuje čez skalovje in melišče proti znanim macesnom. Sledi še nekaj šodra in lažjega poplezavanja, nato pa malica ob pozdravu prvih sončnih žarkov. Fantovska naveza iz AO Kamnik se je v smer podala prva, dekleti pa sva še malo poklepetali in se nasmejali nato pa odhiteli za njima. Žreb je odločil, da začnem jaz. V začetnem lažjem delu smeri je skala še nekoliko krušljiva, česar smo imeli že po dostopu čez glavo. Želja po kompaktni skali se uresniči ko ocena preskoči na IV- v simpatični kratki prečki v desno. Sledi cug proti levi do kamina, ki razveseli z velikim številom stopov in oprimkov, vendar po mojem mnenju manj možnostmi za varovanje. Na tem mestu nama je z Niko počasi že malo zanohtalo, zato sva nekoliko pospešili in tako me je kmalu pričakal udoben štant obsijan s soncem in čudovitim razgledom. Nika se kar hitro poda naprej čez manjšo plato, jaz pa se čudim kako vsi klini v smeri samo v njenih cugih. Še lažje poplezavanje do vrha, kjer nenamerno zbudim del fantovske naveze, ki po zasluženi malici dremlje na udobni skali. Res nam ni hudega! Malica s čudovitimi razgledi in veselje, da nimamo gneče kot na sosednjih vrhovih :D Fanta sta medtem že naštudirala sestop. Opravimo 5 abzajlov, ki nam hitro stečejo in začne se borba s slabšim meliščem. Oddrsavanje ob lovljenju ravnotežja nas spremlja še nekaj časa, vmes pa se dodobra nasmejemo vsem akrobacijam in padcem (le kdo je zbral največje število? :D). Sestop se vleče še kar nekaj časa, vmes že zavlada tišina, je pa pot vedno manj zahtevna in prijaznejša utrujenim telesom. S čelkami in nasmehi na obrazu si ob prihodu do avta še čestitamo in se strinjamo, da smo dodobra izkoristili dan.

Prav luštno je tole študentsko življenje, ko lahko plezalne podvige prilagodiš lepemu vremenu. Tako sva z Dinotom počakala do ponedeljka in se podala proti Grintovcu. Iz Jezerskega odhitiva mimo Češke koče, proti mogočnim skalam, ki so se nepričakovano skrivale v oblaku. Še zadnji pogledi v skico in že lezeva prvi (IV+) cug za »ogrevanje«. Nekoliko okorni gibi v začetku počasi stečejo, prsti in plezalke se zagrejejo. Vedno višje, vedno bolj mokro in algasto. Tretji cug že od daleč zgleda kot drsalnica. Dino ga v čevljih zleze brez težav, dobim le še komentar »pa saj ni tko grozno kot zgleda veš«. Najprej prečka v levo nato nekaj manjših stopkov in strančkov, ki so zares lepo postavljeni. Izkaže se, za meni osebno najlepši cug, nekaj težav pa mi vseeno predstavlja namočena stena kjer težko izkoristiš trenje. No na štantu pa izvem, da je to detajl smeri, ocenjen s V, kar mi vlije dodatne volje. Čez nekoliko bolj krušljiv in lažji predel nadaljujeva v ozek kamin. Veliko drenjanja, vode in padajočih kamnov pripelje iz kamina, ki pa je lepo obdarjen s klini tako, da varovanja niso problem. Po zasluženi malici nadaljujeva proti vrhu po smeri Saar- Satler in na koncu še po markirani poti na vrh. Sestopiva preko Jezerske Kočne, kjer izkoristiva manjše melišče za hitrejši sestop.

Ne traja dolgo, ko ugotoviva, da bo naslednji dan preveč sončen za poležavanje v Ljubljani zato nizava nove ideje. Odločiva se za popoldansko Malo Mojstrovko s kratkim dostopom in nekoliko lažjim plezanjem. Prvi cug ponovno dobro ogrevanje, naprej nekoliko bolj naložen teren z veliko klini, nekoliko manj svedri. Nato smer zvije na levo proti grebnu skozi čudovit manjši kamin in ponovno nadaljuje po razu. Veliko svedrov, velikih stopov ter »šalc«. Čez večje luske in mimo manjšega previska se nadaljuje lepa plezarija. V nadaljevanju je možnih več variant zato malo pogledujeva kje je najlepše in se odločiva za desno, kjer nadaljujeva do markirane poti (precej višje kot sva planirala). Še skok na vrh Mojstrovke, občudovanje ožarjenih vrhov in sestop do Vršiča.

V najinem stilu zopet zaključila v mraku, tako da se spodobi ustavit še na zasluženo večerjo :D po tako dobro izkoriščenih sončnih dneh pa se prileže tudi malo poležavanja.

03 julij 2020, 13: 48

Se ga v Virensovi

Vreme nam je v teh dneh malo križalo plane, a vseeno smo se 2. 7. odločiti, da probamo s plezanjem. Tako je že dalj časa ogledana Virensova smer v Koglu končno prišla na vrsto. Zgodaj se odpeljemo do izhodišča, po poti pa za srečo z vremenom naredimo še nekaj krogov v krožišču, ki je postalo že naša »tradicija«. Po navezah še enkrat preverimo opremo, se natovorimo in že smo v borbi z dostopom. Sveže jutro in topli sončni žarki nam dolivajo energijo. Po poti rešujemo še nekaj problemov z žulji (če ne drugače je dober izgovor za počitek ?), švic nam že kaplja, stene pa še kar noče biti. Željni plezanja nadaljujemo in kmalu nam bližina mogočne stene vlije še nekaj moči in tako smo pred vstopom v izbrano smer. Fantovska naveza si privošči še malo čokolade s prekmursko šunko, dekleti pa se potešiva z jabolki (kumara bo pa na vrhu za nagrado :D). Še malo sončne kreme, ker nas že lepo greje sonce, pogovor ob skici in fanta sta že v steni. Spodbudni začetek smeri in štirje ogromni nasmeški v objemu skal, daleč naokoli pa samo lepi razgledi. Že na prvem štantu imam občutek, da sem v čebelnjaku, saj me obletava ne malo čebel. Naslednja dva cuga nista bila nič posebnega, razen precej krušljive skale na določenih predelih. Nika ves čas malo poizveduje kakšno je stanje v nadaljevanju. Nekaj dilem glede smeri, na koncu ugotovimo, da ima smer več variant. Obe navezi se odločita za isto in tako pridemo do detajla smeri. Fanta tekoče čez, jaz pa malo zmedeno opazujem Niko, ki se vedno bolj pomika proti previsu. Nika tole nebo šlo, prosim ne tm, res ne. Uh, na srečo je res odvila, od zgoraj pa slišim le: »To je najlepši cug dans!«. No pa grem pogledat če je res tako luštn. Vse se mi zdi, da malo visi, skala pa je končno kompaktna. Adrenalin že dela, roki in nogi tudi, samo še dihat pozabim. »No pa spravi se že čez ta buhtel lejo« si rečem in zatem se mi na štantu nasmiha soplezalka. Obe se strinjava, da ni najlažji a vseeno najlepši del smeri. Še kratek cug in že prisedeva k Tilnu in Dinotu kjer veseli malo poklepetamo o smeri in planu sestopa. V razgledu lahko uživamo le z veliko domišljije, saj smo se tekom smeri znašli sredi oblakov. Hitro se strinjamo, da bomo sestopili kar po isti poti, torej nas čaka abzajl. Spusti nam grejo tekoče in hitro se bližamo koncu, malo pa nas preganja tudi vreme in lačni trebuhi. Pospravimo še zadnje kose opreme in začutimo prve kaplje. Bejžmo, ne kaže, da bomo ostali suhi. Že čez par minut je na nas bolj malo suhega. No pa nam spet teče po obrazu in kaplja z nosu, tokrat namesto švica, dež spira sončno kremo. Nekaj besed in odštevanje ovinkov nam krajšajo razmočeno zavito pot. Več kot zadovoljni in nasmejani ob avtu kujemo nove načrte in se polni novih doživetij skupaj vrnemo domov.

© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si