V petek, 22. marca, sva z Rokom preplezala popularno zimsko - Kramarjevo smer - ocena III/3-2; 615 m, v severni steni Storžiča.

Po posvetovanju na ferajnu in nekaj izposoji opreme sva bila sveže pečena MP-ja pripravljena na vzpon po Kramarci. Z avtom do koče pod Storžičem, dostop v začetku po poti čez “Škarjev rob” in nato po melišču, ki naju pripelje do vstopa v Kramarjevo smer. Okoli 7. ure začneva s plezanjem. Hladno ozračje in trda snežna podlaga nama narišeta nasmehe in iz naju izvabita prve vriske - ugotoviva, da spomladanske razmere v severni steni prinašajo odlične razmere. Hitro prispeva do prvega skoka, ki je bil v obeh variantah suh, izbereva desnega, ki je deloval bolj zanimiv. V drugem skoku (pod bivakom) se naveževa in ga preplezava po desnem delu, kjer je na vertikalno steno dobro “nalimanih” nekaj centimetrov snega in ledu. Zgrešiva bivak in pomotoma pot nadaljujeva po izraziti in nama najbolj logični razčlembi proti “Črnemu grabnu” - k sreči po nekaj metrih ugotoviva, da sva zašla - prebereva opis smeri, kjer jasno piše, da na tem mestu namesto levega poteka razčlembe izberemo desnega. Pot tako nadaljujeva tik nad bivakom, ki naju pripelje do zanimivega kamina, ki je imel v izteku krajši delno zalit skok. Nadaljujeva “s pikanjem” po odlični snežni podlagi do stebra ob katerem se vzpenjava do zadnjega kopnega skoka, kjer se naveževa. Ta del je bil nekoliko delikaten, saj je bil ravno po obeh prestopih v desno sneg nad kopnim delom manj predelan in zato mehek. V temenu stebra prideva na idilično mesto - Grad (ali Razvaline), od kjer prečiva proti levi v izstopno grapo. Iz smeri izstopiva po štirih urah plezanja. Na vrhu opraviva predpoletno sončenje v brezvetrju, nekaj pojeva in kreneva proti sestopni grapi - Peto žrelo. Peto žrelo je v celoti zalito in ponudi varen in zanimiv sestop. Pivo v domu in nenehno hvaljenje opravljene ture.

V smeri sva pustila 3 kline, od teh je en ostal v steni…

Kot se za študentarijo spodobi sva se Pipi in Melhijad odločila, da jo na torek udariva na Veliki Draški vrh. S štartom na Rudnem polju - mimo smučisča čez neznani kucelj in prečenje nad planino Konjščica vse do "Jezerc". Na Jezercih je oblak, ki se je ujel v okoliške hribe deloval že zelo neugodnen, saj sva videla le še dobrih 10 m pred sabo. Vidljivost se je z višino slabšala, zato je morala mlada naveza za napredovanje uporabiti vse svoje orientacijske sposobnosti in zelo previdno pujsati naprej. Uspešno sva prišla do grebena med MDV in VDV (par višinskih metrov nad mejo 2000), kjer sva se odločila za bolj varno varianto - vzpona ne nadaljujeva in sestaviva boarde za spust. S sedla naju je skoraj odpihnilo, tako da sva hitro spakirala kufre in sva šla. Spust je bil prvih 150 višincev precej "po jajcih" zaradi skrbi za držanje prave smeri v taki slabi vidljivosti. Kmalu preideva v del spusta z boljšo vidljivostjo, kjer trudi in nekoliko naporne razmere (ves čas piha ko pri norcih in naokoli prenaša padajoči sneg in sneg iz tal) nagradi uzitkarska smuka po 20 cm novozapadlega snega.

Čas je za prekrasne zavoje in par kar solidnih skokov. Ko prispeva Na jezerca opaziva, da na vznožju MDV preči trop gamsov (12), za njimi še en manjši trop. Verjetno se jim srečno vriskanje ni tako dopadlo kot nama in zato nekoliko trpi najina alpinistična etika. Spustiva se še do sirarne na planini Konjščica, kjer si nadaneva pse in krplje in jo mahneva še kakšnih 300 metrov višje, v upanju na direkten spust do avta. Ko zadnjič zajahava borde se spust kaj hitro zaključi z nekaj škrtanja pod dilama. S kančkom razočaranja sva jo peš odpujsala do avta. Aha pa še ena luštna prigoda - v sirarni na planini Konjščica sva opazila prižgano zunanjo luč, na kar sva opozorila lastnika Zdravka (njegova telefonska je bila izobešena na koči). V zahvalo naju baje naslednjič ko prideva mimo, čaka kislo mleko.