Warning: Creating default object from empty value in /var/www/vhosts/aozeleznicar.org/httpdocs/components/com_k2/views/itemlist/view.html.php on line 743
Rok Zaletel - Željo

Rok Zaletel - Željo

Sirota mila Jera

Z Mlako sva se odpravila plezat v hribe. Ker že kar nekaj let nisem plezal pri nas, sem predlagal nekaj, kar že poznam - Kranjsko poč. Smer je visoka 250 metrov, poteka v vzhodnem delu severne stene Nad šitom glave in je pogosto plezana. Je dobro nabita, na posameznih prehodih in štantih je za varovanje moč najti tudi svedrovce.

Razmere v smeri:

Smer je bila kopna, na vstopu je še manjša zaplata snega. Glede na spomine izpred 6 in 9 let, se mi je zdela skala slabša, je pa res, da sem v tem obdobju pridobil precej na nesamozavesti in nestabilnosti. Predvsem slabši in težji se mi je zdel izstopni raztežaj, ki poteka po rumenem šodrastem kaminu/zajedi/razu... Smer je občutno bolj nabita in navrtana, kot v preteklih letih, glede varovanja težav ne bi smelo biti. Smer sva preplezala v 6 raztežajih, ker sva šla ponekod v preveč dobesednem iskanju najlažjih prehodov morda malenkost predaleč. Skica v literaturi bi lahko bila boljša. Je pa Mlaka post festum našel skico, ki je zelo natančna in povedna.

Opis ture:

Z Mlako sva se zmenila, da bi šla za vikend plezat. Kot izgovor sva navedla priprave na (že notorično načrtovani) jesenski poskus v Stari ;-). Zraven sva povabila še Šturma, ki pa se je odločil za kolesarski izlet. Skupaj smo se v našo gorenjsko rezidenco odpravili že v soboto popoldne, kjer smo nato do večera opogumljeno razpravljali o smelih načrtih. Ker sem smer plezal že dvakrat, sem bil zelo samozavesten, da skic in opisov sploh ne potrebujeva. Prav tako ne za načrt B (Košir - Brelih) ali C (Severni raz) ali Č (Pocarska) ali D (Pstuh). Relativno zgodnji štart in kratka vožnja na Vršič sta nam omogočala ugodno parkiranje in hiter prihod pod smer. V smeri (je izgledalo) ni bilo navez, za nama pa so se počasi začele nabirati dvojice in trojice. Z Mlako sva se dogovorila, da bova plezala tako, da bom jaz naprej plezal raztežaje, ki sem jih do sedaj vedno plezal kot drugi, zato je začetek pripadal njemu. V prvih dveh raztežajih sva ubrala malo manj idealne smeri, ki pa so naju vseeno pripeljale pod najbolj markanten del smeri - kamin(poč. Ta del smeri sva skladno s skico iz poratala Slovenske stene, ki sva jo na srečo imela s seboj, preplezala malo po razu, malo po kaminu, kar je najbolj pomembno, do vrha. Pri tem sidrišču je dobro biti previden, saj je na varovališču precej šodra, kar nekaj pa ga lahko prileti od zgornjih navez v zadnjem raztežaju. Ravno to se je pripetilo tokrat, ko je naveza, ki je očitno vstopila vsaj uro pred nama, plezala po razsutem izstopnem delu. Za nama sta plezala Miha in Špela z Rašice, tako da smo si na štantih čas krajšali tudi z deljenjem medferajnovskih anekdot. Do vrha so sledili še trije krajši raztežaji. Predvsem zadnji je precej krušljiv, a vseeno kar dobro nabit. Pri koncu kamina je pametno pravočasno odviti levo ven, saj je po razu plezanje precej bolj uživaško, skala pa boljša. Na koncu sva si na vršnih travah privoščila malico in minute za kontemplacijo. Pri sestopu sem naredil še manjšo povalko, tako da sem domov prišel z ravno prav nedolžnimi ranami, ki omogočajo zlorabo za dobre, pa čeprav napihnjene, bojne zgodbe. Ekipa (plezalni in kolesarski del) se je ponovno nabrala v Kranjski gori in ture zaključila v gorenjski rezidenci.

17 maj 2022, 19: 42

Žiletov častni krog 2022

V nedeljo, 15. 5. 2022, smo se člani podali na popotovanje od Ljubljane do Kočevja in tako počastili spomin na pred petimi leti nesrečno preminulega tovariša Saša Žitnika - Žileta.

Na pot smo se odpravili v treh sekcijah:

Tekaško sekcijo so sestavljali Rambo, Metek, Kruh, Komandos in Nina. Skupaj so štafetno pretekli celotno pot od ferajna do Kočevja. Pri teku so se menjali na približno uro oz. 10 kilometrov. Tekač je imel spremstvo v kolesarju, ostali pa so se s spremljevalnim vozilom odpravili na naslednjo točko in tako skrbeli, da je pogosto navajan stavek pokojnega Toneta Škarje: "Veriga more laufat!" še kako držal.

Kolesarsko sekcijo smo sestavljali Robi, Jelenko, Ižanc, Borja in Željo. Tokrat so štart postavili pri Robiju in se nato odpravili na cca 70 km dolgo traso: Ljubljana - Pance - Grosuplje - Slivnica - Predstruge - Dolge njive - Kočevje. Skupaj so nabrcali za dobrih 1.200 višinskih metrov. Naš "hišni" turnokolesarski vodnik Robi je bil, pa čeprav se je po trasi podil že precejkrat, tako navdušen, da bo ta izlet v prihodnje pisal kar v program turno kolesarskega odseka PD Železničar Ljubljana. Naslednje leto gremo torej spet.

Oboji smo na na cilj ob jezeru smo prišli relativno hitro in se tako lahko okrepčali pri Ribiču. Ob štirih pa so se nam pridružili še predstavniki Družinske sekcije, ki so prišli na sklepni del našega druženja.

Družinsko sekcijo so sestavljali Jirži, Bošt in Eva ter Dalenjc in Mateja, vsi s svojim podmladkom.

Skupaj smo na grob položili posvetilo in se nato v malo manjši skupini odpravili še na grad Fridrihštajn.

Kolesarska sekcija je za svojo pot v Ljubljano izbrala Slovenske železnice in tako zaokrožila Železničarski dan.

Ne glede na razlog, zakaj smo se na pot odpravili, smo preživeli lep aktiven dan v dobri družbi in z lepimi mislimi. Več vtisev pa najdete v spodnji galeriji.

 

06 marec 2022, 14: 38

Kozla v Gamsovi grapi

Z Jelenkotom sva se v soboto, 5. 3. 2022, preko Gamsove grape povzpela na Ablanco (JV stena, IV-, 350 m).

Kratek opis ture:

Za pristop sva ubrala klasično "100 žensk na Triglav" pot do križišča poti, ki se proti Jezercem vzpne s planine Konjščice. Malo pod križiščem sva ja ubrala prečno proti vstopu v grapo. V grapi je snega še dovolj. V spodnjem delu grape so razmere odlične, zgoraj pa je bil sneg povem nepredelan in si pogosto pograbil po skalah. Greben Ablance in vrh sta že precej gola, kar terja malo več previdnosti kot ob obilici snega. Sestop v smeri Studorskega prelaza in po poti nazaj proti izhodišču. Vzpon je trajal cca 2 uri in 20 minut, sestop pa cca 2 uri.

Opis ture:

Ob vsesplošnem slabem vzdušju spričo aktualnih razmer v svetu mi je Jelenko predipsal terapijo v hribih. Vremenska napoved je obetala malo boljše razmere na zahodu naše domovine. Dogodovorila sva se za nekaj kratkega, lahkega in sladkega. Hkrati pa bi ta konec ob slabših razmerah v grapi omogočal vsaj še kakšen zanimiv pristop. Ob poznem štartu sva se malo bala, kako bo s parkiranjem na Rudnem polju, a sva na veliko veselje ugotovila, da težav ne bo. So pa lokalci dobro organizirani. Za pristop sva ubrala najbolj pogosto uporabljeno pot proti Studorskem prelazu. Pot je skoraj v celoti zasnežena in dobro uhojena. Mestoma je malo poledenela, najdejo se pa tudi povsem kopni odseki. Malo pod križiščem poti, ki se tej poti priključi s planine Konjščice, sva sekala pobočje proti vstopu v grapo. Sneg je bil lepo predelan in je nosil še tako pokoronsko oplemeniteno kilažo. V nekaj minutah sva bila na vstopu in se spravila v bojno opremo. Po dobri stari kozlovski navadi sva bila opremljena kot jugoslovani leta 1979, a nič ne de. Po oceni razmer sva ugotovila, da bodo klini in vrv bolj namenjenu kondicijskemu treningu. Skoraj celotni del grape je ponujal odlične razmere, zato sva napredovala hitro in enostavno. Na vrhu prvega dela pa so se razmere malo pokvarile. Začelo se je s kložo ob vstopu v prečko v levo proti grapi za izstop iz stene. Prečka in izstop pa sta večinoma postregla z nepredelanim snegom, kjer si pogosto z derezami celo popraskal po skalah. Na izstopu je snega zmanjkalo oz. ga je bilo bolj za vzorec. Tovrstne razmere so naju spremljale do vrha. Tisti dan je bilo pred nama cca 5-6 oseb. Vreme je bilo boljše od napovedi. Lep čas naju je lepo grelo sonce, ko se je to skrilo in je zapihal veter, pa je bilo jasno, da je v hribih še zima. Sestopala sva v smeri Studorskega prelaza. Sestop je bil ob pomanjkanju snega kar siten, zato sva izkoristila prvo lepo priložnost in sestopila po dobro zasneženi psevdograpi v desno proti Jezercem. To se je izkazalo za dobro odločitev, saj so Hrvati, ki so sestopali pred nama, po skalah precej motovilili. Od Jezerc sva sledila dobro poznani poti nazaj proti Rudnemu polju. Sestop je mineval v duhu fotografiranja hribov, najdbe cepina, vračila cepina in razmišljanja, kam na malico. Terapija je bila uspešna.  Še kdaj kam...

Tura: Slovenska smer v Severni triglavski steni (III/II-III, 750 m) in turni smuk za Cmirom

Plezali in smučali: Tomaž Jelenko, Jaka Virant – Izi, Rok Zaletel – Željo

Trajanje: 11 ur (Peričnik – Aljažev dom 1:15; Aljažev dom – Zatrep 1:00; Zatrep - vrh smeri 5:00; vrh smeri – sedlo pod Begunjskim vrhom 1:30; sedlo – Peričnik 2:15)

Razmere: Cesta je splužena do Peričnika, ob vstopu v vrata je sicer tabla za prepovedan promet. Cesta do Aljaževega doma je pomrznjena in razrita. Od doma dalje je sneg trd. V smeri in tudi sicer so bile razmere spremenljive. Od spihanega pomrznjenega škripavca, do stiroporjastega snega, do 5 cm podlage novega, do napihanega novega. Načeloma pa ok. Še najboljše razmere za smučanje so bile na podih. Začetek smučarije je bil super, srednji del malo manj, spodaj pa je bilo zelo različno, odseki pomrznjenega in svežega. Spodaj ob vstopu v gozd je večja plazovina, po gozdu pa pomrznjeno, a se da oddrsati do doline.

Doživetje: Ob mnogih pogovorih na ferajnu je padla ideja, da bi se preizkusili v Slovenski smeri v Steni, od koder bi se na smučeh za Cmirom spustili v dolino. Izi in jaz sva v ekipo povabila še Jelenkota in v soboto na večer smo potrdili podvig. V nedeljo ob polsedmih smo na smučeh štartali od Peričnika in po debeli uri prispeli do Aljaževega doma v Vratih. Od tam smo nadaljevali proti zatrepu doline Triglavske bistrice. Pot je bila pomrznjena in smo lahko relativno hitro napredovali. V zatrepu smo smuči namestili na nahrbtnike, na pancerje namestili dereze, palice v rokah so zamenjali cepini. Preko snežišč pod Steno se je naša pot vedno bolj postavljala po koncu. Kmalu smo bili pri macesnih in od tam po uhojeni poti nadaljevali naprej. Vmes smo bili priča reševanju iz Nemške smeri in po burnih internih monologih smo lahko v miru nadaljevali. Kmalu je sledila znana prečka, ki se zaključi pod belimi platmi. Skok preko belih plati je ponudil dobre snežne razmere in plezanje je bilo objektivno varno. Po belih plateh nas je čakalo še precej dolgotrajno "štamfanje" do in preko Prevčevega izstopa, kjer nas je prvič obsijalo sonce. V tem delu se je vsaj pri meni začelo kazati pomanjkanje kondicije. Stisnili smo zobe in kmalu dosegli vrh smeri. Od tam smo še peš prečili proti Staničevemu domu. Na naslednjem kuclu smo si nadeli smuči in preko razgibanih podov nadaljevali. Vzpon se je zaključil malo nad Staničem, od tam pa je sledil le še spust za Cmirom. Še najbolj te okrog prinese cesta do Peričnika, ko namesto elegantnega spusta dobiš še eno dozo poganjanja. To je bila zame ena zahtevnejših, a hkrati najlepših tur. Lepo je bilo.

Foto by RZ & TJ & Izi

10 september 2020, 09: 10

Mrzla gora z Bajdetovo zanko

Jelenko me je leta vabil na Mrzlo goro. "Po enem lepem in divjem brezpotju.", je rekel. Pretekli petek po propadlih drugih načrtih pade odločitev, da greva... Pot se začne v Matkovem kotu in na začetku sledi markirani poti, ki na Mrzlo goro vodi mimo Matkovega škafa. Ko prečkamo široko suho strugo, namesto po gozdni poti, ki sledi strugi, nadaljujemo po cestnih odkljukih. Ko se cesta konča, pri možicu, ki jih je v preteklih podvigih postavljal Jelenko, zavijemo navkreber. Lovska pot te v strmem klancu in izpostavljenih prečenjih pripelje na Matkovo krnico. Tam z malo domišlije najdeš Bajdetov stan, po katerem sva poimenovala tole krožno pot - Mrzla gora z Bajdetovo zanko. Nad stanom je tudi izvir, kjer lahko obnoviš zaloge vode. Od Krnice se ob melišču vzpneš na očitno škrbino in se nato po desni lotiš SZ raza Krničke gore, kjer mestoma izpostavljeno poplezavanje ne preseže II. stopnje in te po cca 120 metrih višine pripelje na vrh (2064 m). Pot postreže z lepimi naravnimi prehodi in zelo solidno do odlično skalo. Z vrha slediš grebenu proti Mrzli gori. Pred razom se po lovskih stečinah spustiš levo pod južno steno. Po cca 100 dolžinskih metrih vidiš možnost udobnega prehoda na JZ greben, ki ga dosežeš po nekakšnem sistemu ramp in plati. Plezanje je nekje med I. in II. stopnjo, z enim skokcem, ki bi ga lahko ocenila celo s III. Glavno navodilo plezanja je "po najlažjih prehodih do vrha stene" ;-). Grebenu nato slediš do vrha Mrzle gore (2203 m). Sestopila sva po markirani poti v Matkov kot, mimo Latvice in Matkovega škafa. Pri parkirišču se struga nopolni in voda čudovito ohladi razbolela stopala :-). Za celoten krog s hvatanjem bronz boje sva porabila 7 ur in pol. Se pa da pot opraviti bistveno hitreje in ti ponuja zelo lepo in samotno izkušnjo obiskovanja gora. Prve ljudi sva srečala na vrhu Mrzle gore. Priporočam vsem, ki bi radi z rahlim poplezavanjem spoznali manj obljuden konec slovenskih gora.

Malo sem omahoval z objavo te ture na spletni strani alpinističnega odseka... Je bila tura alpinizem ali planinstvo? Morda planinizem? Turizem kot so ga poznali nekoč? Niti ni pomembno... Vem pa, da bi v tej turi zagotov lahko užival še kdo, če bi jo le poznal...

Foto by TJ in RZ. Zemljevid in vris by TJ.

21 februar 2020, 22: 48

(Mala) Rjavina

Nika je povprašala, če bi kdo šel v hribe, zvezde so se poravnale tudi meni, pridružil se je še Izi. Plan je bil skok iz doline Kot na Visoko Vrbanovo špico, ki pa se je tekom ture spremnil v naskok na Rjavino.

Razmere: Od Kota do Dovških vratc je bil pomrznjen in trd sneg, ki se je redko prediral. Območje je ves čas v senci. Pihal je relativno močan in hladen veter. Od Dovških vratc do vrha je bilo mešano - kopno/snežno. Zajle so delno zunaj, delno zakopane. Od Dovških vratc do Krme pa smo imeli na začetku trd sneg z nekaj svežega, na mestih je bilo napihano. Od Kravje doline naprej, pa je bilo bolj južno in se je bolj pogosto prediralo.

Dilema: Na drugi vrh v grebenu se nismo odpravili, ker je moj zemljevid pokazal, da smo vrh Rjavine že osvojili. Ko sem doma pregledoval še druge zemljevide, pa je na nekaterih naš dosežen vrh označen kot Mala Rjavina.

Potek ture: Ob osmih zakurblamo mašine v Kotu in se začnemo vzpenjat po strmi poti proti Peklu. Od tam smo želeli priti do Staničevega doma in od tam po zložnem grebenu na vrh. Celotni vzpon je bil senčen, vetroven, pomrznjen in mrzel, zato nas je vedno bolj vleklo proti prisojam na drugi strani Dovških vratc. Sam sem imel težave z derezami, zato se po isti poti nisem želel vračati. Odločitev je padla. Gremo na Rjavino (2530 metrov). "Kmalu", ob cca enih smo stali na vrhu, ob pogledu na čudovite pode, ki se položno vijejo proti Krmi, smo se odločili, da sestopimo prav tja in si naberemo prepotreben D-vitamin. Pa še dereze so se lahko preselile v nahrbtnik. Prva dama je prijazno pristala, da nas pride iskat v Krmo in nas odpelje do avta. Sestop je bil prava milina in zato je tudi v tem delu naše ture nastalo več fotografij. Ob petih smo poštopali prevoz do kovinarske koče, kamor nas je prišla iskat Jana. Super je bilo, pa čeprav ne vemo točno, na katerem vrhu smo se zadovoljno potrepljali po rami :-).

Ker je odpadla Sappada je bilo potrebno odobren dopust in družinsko dovolilnico izkoristiti za hribolazenje. AOŽ tajništvo se mi je pridružilo pri dvodnevni avanturi.

7. 2. 2020 sva z Nežo ležerno napadla Drugi slap v Krnici, ki je bil že precej voden in ga bo, če ne bo ohladitve, hitro vzel vrag. Splezala sva do famozne zavese. Ob pogledu nanjo pa sva se odločila, da je bilo mokrote za ta dan dovolj. Spodnji del je ok narejen, graben je skoraj povsem suh, do zavese pa je bil res odličen led. Splezala sva lahko dobrih 100 metrov.

Zvečer se nama je pridružila še Nika in ekipa za naslednji dan je bila popolna. V Martuljku sta nas obiskala še Kozjek in Miha, a smo imeli za naslednji dan različne načrte.

8. 2. 2020 smo se mi odpravili na Kukovo špico (2427 metrov). To je ena od tistih gora, ki sem jih vedno želel obiskati, a nekako še ni bilo priložnosti. Po gozdu je bilo večinoma kopno, ko pa zapustiš Pot PP pa snega do vrha ne zmanjka. Neža je dobro diktirala tempo, ki sva ga z Niko stežka dohajala. Sneg je bil ok, na mestih se je prediral, na mestih je bil južen... Na vrhu so nas pričakali super razgledi. Meni je pogled na Amfiteater raznežil dušo in orosil oko. Zares lepo... Sledil je še hiter sestop in naš "sindikalni" izlet se je počasi zaključil.

Čutim noge, rahlo sem utrujen. Super je bilo. Smo si edini, da moramo kaj podobnega še kdaj ponoviti.

11 januar 2020, 21: 52

Jugovzhodni greben v Grintovcu

Danes, 11. 1. 2020, sem se po jugovzhodnem grebenu (III/1-2, 200 m) povzpel na Grintovec (2558 m).

Dostop: Štart pri Suhadolniku na spodnjem parkirišču (901 m), čeprav se da enostavno pripeljati precej višje. "Ko je sada znalac :-)". Pot do Kokrskega sedla (1793 m) je skoraj povsem kopna. Sneg se začne šele malo nad kočo. Za dostop do smeri, je potrebno pri odcepu za Skuto slediti tej poti in tik preden se le-ta začne spuščati odviti na greben. Dolg, a položen greben te pripelje na izhodišče smeri. Pozor na opasti.

Smer: Smer poteka pa sistemih grapic in flank in ponuja zelo prijetno vzpenjanje. Ves čas se držimi malo v levo in ostajamo na južni strani tik pod grebenom. Sneg je bil povsod super, dereze in cepini so v vseh trenutkih držali kot je treba. Smer se konča cca 30 višinskih metrov pod vrhom, ki ga dosežeš po običajni poti. Po tej poti je sledil sestop v dolino. Sneg je super tudi na normalni poti čez streho.

Doživetje ture: Od srede dalje sem premišljeval, kam bi šel v soboto... Z Belićem sva se menila za plezanje severnega raza v MM, a sam v petek zvečer nisem bil nabolj navdušen nad senčnimi legami. Na predvečer sem tako še izbiral med plezanjem ali pristop po soncu. Ko je Belić javil, da se je za rezervo menil z Metkom in Lizo za Grintovčev steber je bila odločitev lažja. Takrat sem se spomnil znanega stališča izkušenega šaleškega inštruktorja: "Ja... Ne moreš v Himalajo, če nisi bil pozimi na Grintovcu." Ker bi nekoč rad obiskal Himalajo, sem sprejel prijateljevo vabilo in se priključil zraven na "planinski" izlet.. Štartali smo pri Suhadolniku in se preko Kokrskega sedla odpravili naprej. Naše poti so se ločile, ko sem se pri odcepu za Skuto odločil za vzpon po JV grebenu, kolega pa sta ostala pri poti čez streho. Na pristopnem grebenu sem užival v samoti, soncu in lepih razgledih. Ob vstopu v smer pa sem srečal Miho Kladnika iz Savinjske doline, ki je razmišljal o vzponu. No pa sem dobil družbo. Ves čas so bile dobre razmere in se je dalo lepo napredovati. Na vrhu pa se nam je zgodil oblak, ki se je razpihal kmalu po našem odhodu... Sestopili smo preko strehe in ves čas uživali lepo in toplo sončno vreme, z občasnim vetričem in že omenjenim oblakom. Čutim noge, super tura...

Družinski dopust v Martuljku si poskušam začiniti še s kakšnimi hribovskimi vragolijami. Tomo me je narajcal za kakšno grapo nad Vršičem, ki pa se je nato materializirala v ekipo treh v sestavi Lomačina, Borat in jaz. Plezali smo Župančičevo grapo v Mali Mojstrovki in se imeli super. Kmalu po štartu je pobočje osvetililo sonce, ki nas je spremljalo celotno pot. Sneg na pristopu se je prediral in bilo je potrebno kar malo pogazit. V smeri pa je bilo mešano, od skorje, ki se je predirala, preko napihanega pa vse do čudovitega škripavca v najbolj strmih delih. Lomačina je kot traktor oral pot, da sva z Boratom po veteransko capljala za njim. Pristop poteka po planinski poti na Malo Mojstrovko, na križišču poti za Nad Šitom glavo zavijemo desno in se vzpenjamo pod vzhodno steno Grebenca, mimo vstopa za Butinarjevo grapo, mimo vstopa za pripravniško grapo, do najvišjega dela snežišča, kjer see Župančičeva grapa začne. Najprej se povzpneš po strmi grapi na položnejše snežišče, ki ga prečiš pod večjim delom vzhodne stene Male Mojstrovke. Na koncu pa najdeš najlažji prehod preko stene na vrh. Tokrat nismo povsem prepričani, ali smo šli po smeri, saj je bil vršni del precej strm, zato menimo, da smo proti vrhu odvili prehitro. Ta del je ponudil najbolj prijetno in strmo plezarijo. Vršno opast smo obšli po desni in stopili na področje klasične planinske poti, po kateri smo imeli še nekaj minut do vrha. Po malici in fotoseansi, smo sestopili po planinski poti. Med sestopom smo opazovali smer, ki je bila opoldan polna ljudi. Me izredno veseli, da smo bili danes tam prvi. Prijetna kratka turca.

P.S.: Po prespani noči in ponovnem ogledovanju stene smo ugotovili, da se izstopni del imenuje Leva vesina in je označen na skici na tej povezavi:

http://www.hribi.net/slika.asp?razmerekomentar=94049&fbclid=IwAR2JGVaxE6qimNfc-lwbPrGHHGeiAI0YY9Bzy7eV5gH7Z9wN6G0eedzFClc

V nedeljo, 30. 6. 2019, smo se dve navezi Željo - Šturm ter Kozjek - Miha Kavčič - Nina Durini odpravili plezat Direktno smer v Vrh Labrje (2326 m). Skope informacije o smeri smo našli na portalu Primorske stene. Nazivna 500 metrska smer je bila s strani Petra Pogdornika in Pavle Kurinčič preplezana leta 1983 v 3 urah. No, če je ocenjena na 3 ure, jo bomo mi skladno s tečajniškim faktorjem zmogli v šestih. In smo šli...

Okoli 6:30 smo zapustili Ravni dol in kaj kmalu smo bili impresionirani nad višino in veličino severne stene. Prvi raztežaj je ponujal ležerno poplezavanje do strme plate, kjer se je pravo plezanje začelo. Opis je obljubljal 3 raztežaje plezanja štiric, nato pa le (po Miheliču) "po najlažjih prehodih (II-III) do vrha gore". S prvimi raztežaji smo opravili in se preobuli v čevlje. Tedaj pa je smer pokazala svoj pravi karakter. Po hitrem ogledu in iskanju možnih prehodov smo ugotovili, da nenavezani ne bomo plezali in iskali najlažjih prehodov. Do vrha smeri smo se prebijali preko lažjih, težjih (IV), krušljivih in kompaktnih plat, zajed, kaminov in razov. Na vrhu smeri smo našteli kar 15 raztežajev na 60 metrski vrvi. Širok steber ponuja precej možnosti lepega plezanja, za varovanje pa so se najbolje izkazali klini, čeprav je tudi kakšen frend prav lepo sedel v razpoko. Klinov v smeri nismo našli, po našem odhodu pa je smer bogatejša za 3 primerke jeklene vrste, ki niso želeli zapustiti svojega mesta. Celotno smer smo plezali 8 ur. Avtorju smeri predlagamo spremembo podatkov o smeri in sicer bi jo povišali za 100 metrov, ter ji popravili oceno s IV/II-III na IV/II-IV-.

Ker se je tura izkazala za daljšo, tako daljinsko kot časovno, smo ob sestopu čutili posledice dehidracije in utrujenosti. Na sestopu po sestopni smeri smo naredili 2 dodatna abzajla, saj korak ni bil več tako siguren in samozavest ne tako neomajana, kot bi bila sicer. Žejo in sončno pripeko smo lajšali na snežiščih, ki so prišla še kako prav. Po krajšem postanku v Ravnem dolu smo se dopravili proti avtu in z njim na dolgo pot v Ljubljano. V domačo posteljo sem se zavalil okoli 2 ure zjutraj. Bila je res dobra tura in s celotno ekipo smo preživeli en res prvinski dan v naših hribih.

Viri fotografij: Kozjek, Durini, Šturm, portal Primorske stene

Podatki o smeri: http://www.primorskestene.com/?mod=catalog&id=254&action=viewRout&action_id=41&language=sl&lang=sl

Stran 1 od 4
© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si