V nedeljo, 30. 6. 2019, smo se dve navezi Željo - Šturm ter Kozjek - Miha Kavčič - Nina Durini odpravili plezat Direktno smer v Vrh Labrje (2326 m). Skope informacije o smeri smo našli na portalu Primorske stene. Nazivna 500 metrska smer je bila s strani Petra Pogdornika in Pavle Kurinčič preplezana leta 1983 v 3 urah. No, če je ocenjena na 3 ure, jo bomo mi skladno s tečajniškim faktorjem zmogli v šestih. In smo šli...

Okoli 6:30 smo zapustili Ravni dol in kaj kmalu smo bili impresionirani nad višino in veličino severne stene. Prvi raztežaj je ponujal ležerno poplezavanje do strme plate, kjer se je pravo plezanje začelo. Opis je obljubljal 3 raztežaje plezanja štiric, nato pa le (po Miheliču) "po najlažjih prehodih (II-III) do vrha gore". S prvimi raztežaji smo opravili in se preobuli v čevlje. Tedaj pa je smer pokazala svoj pravi karakter. Po hitrem ogledu in iskanju možnih prehodov smo ugotovili, da nenavezani ne bomo plezali in iskali najlažjih prehodov. Do vrha smeri smo se prebijali preko lažjih, težjih (IV), krušljivih in kompaktnih plat, zajed, kaminov in razov. Na vrhu smeri smo našteli kar 15 raztežajev na 60 metrski vrvi. Širok steber ponuja precej možnosti lepega plezanja, za varovanje pa so se najbolje izkazali klini, čeprav je tudi kakšen frend prav lepo sedel v razpoko. Klinov v smeri nismo našli, po našem odhodu pa je smer bogatejša za 3 primerke jeklene vrste, ki niso želeli zapustiti svojega mesta. Celotno smer smo plezali 8 ur. Avtorju smeri predlagamo spremembo podatkov o smeri in sicer bi jo povišali za 100 metrov, ter ji popravili oceno s IV/II-III na IV/II-IV-.

Ker se je tura izkazala za daljšo, tako daljinsko kot časovno, smo ob sestopu čutili posledice dehidracije in utrujenosti. Na sestopu po sestopni smeri smo naredili 2 dodatna abzajla, saj korak ni bil več tako siguren in samozavest ne tako neomajana, kot bi bila sicer. Žejo in sončno pripeko smo lajšali na snežiščih, ki so prišla še kako prav. Po krajšem postanku v Ravnem dolu smo se dopravili proti avtu in z njim na dolgo pot v Ljubljano. V domačo posteljo sem se zavalil okoli 2 ure zjutraj. Bila je res dobra tura in s celotno ekipo smo preživeli en res prvinski dan v naših hribih.

Viri fotografij: Kozjek, Durini, Šturm, portal Primorske stene

Podatki o smeri: http://www.primorskestene.com/?mod=catalog&id=254&action=viewRout&action_id=41&language=sl&lang=sl

Zdaj očitno že kar standardna "nedeljski štart" naveza v sestavi Liza, Izi in Željo, smo se po načelnikovi najbolj tvegani prostočasni aktivnosti - košarka - odpravili proti ABC v Gozdu Martuljku. Tam smo po očitno že kar standardni navadi načrtovali in se pripravljali na turo, kar se je zavleklo v noč. Zato smo se naslednjega dne v ne najbolj olimpijskem štartu odpravili proti izbrani smeri, ki odraža načelnikovo odločitev, t.j. "S tečajniki plezat v smeri, ki so poznane in ziher!". Izbrali smo Severni raz Male Mojstrovke. To smer sem v preteklosti že plezal s Klobukom, a se je vmes zgodil že znani odlom in me je zelo zanimalo, kako izgleda reč sedaj in ali je smer kaj spremenila karakter.

Do sedla je bila pot kopna, takoj pa, ko smo stopili na severno stran, je bilo potrebno do vstopa hoditi po snegu. Sneg omogoča dobro hojo, je pa na strmejših koncih prav prišla pomoč kladiva ali cepina. Smer Severni raz je povsem kopna od vstopa do vršnega izplezavanja. Prav tako odlom ne spremeni bistveno poteka smeri, je pa v tistem delu na mestu dodatna previdnost, saj vse frči. Zato tudi močno odsvetujem vpenjanje svedrovca, ki presneto vabi na enem od podrtih balvanov. Ravno med našim obiskom smeri se je zgodil dodatni podor, a je vse letelo po kaminih in za nas ni predstavljalo nobene grožnje. Skala je po slovensko dobra. V vseh IV-icah odlična. Čeprav utrujen, sem bil med in na koncu plezanja navdušen. Sploh tisti lepi strmi odseki, kjer je plezanje pravi užitek. Liza in Izi sta dobro skrbela, da je vrv lepo tekla in da s tem nismo imeli nobenih težav. Izi se je prvič srečal s plezanjem v Julijskih Alpah in je krst dobro prestal. Čeprav je smer navrtana in dobro nabita, so mi prav prišli dodatni frendi in na štantih klini. En je ostal za zanamce. Še največ težav je predstavljalo iskanje izhoda, saj sem očitno najlažje prehode dodatno začinil s šodrom in nekaj sitnimi odseki. Smo pa na poti našli enega prijatelja. Sestopili smo po Hanzovi poti, ki je razen redkih odsekov prav tako kopna.

Preživeli smo lep ponedeljkov dan in razen redkih planincev smo v steni uživali sami. Še bi...

Fotke sva prispevala Liza in jaz.

Leto je ponovno na okoli, zemlja neutrdno drvi po svoji krožnici okoli sonca in spet je maj... Če je običajno veljalo, da je vreme muhasto aprila, bi lahko to, skladno z iskušnjami preteklih dveh let, rekli za mesec maj. Prvi napovedan datum za počastitev spomina na našega Žileta smo morali zaradi preslabe vremenske napovedi premakniti za en teden. Po dolgem korespondenčnem usklajevanju pa je neformalni samozvani organizacijski odbor potrdil, da vreme bo!!! Na dan mladosti, 25. maja 2019, smo se zarana zbrali na Parmovi in se podali kilometrom naproti. Kot preteklo leto, smo tudi letos imeli potovanje po dveh trasah.

Tekaški triatlon so sestavljali Rambo, Kruh in Komandos, ki so izmenično tekli po cca 10 km. Odlično organizirani so razdaljo po preko 70 km dolgi že lani preizkušeni trasi premagali izredno hitro. Med tem, ko je en tekel, ga je drugi spremljal na kolesu, tretji pa je z avtom skrbel za nemoteno oskrbo. Po desetih kilometrih so vloge zamenjali in tako vse do zadnjih nekaj kilometrov, ki so jih tovariško pretekli skupaj.

Kolesarki monoton, pa se je proti Kočevju odpravil po modificirani lanski trasi. Kolesarji Jiži, Roberto, Borja, Tomaž, Borat, Lomačina, Slavc, David, Kaja, Kozjek, Marjeta in jaz smo se ognili blatnega Golovca, smo pa za nagrado prejeli strmi klanec na Repče. Tam se je trasa priključila že poznani in dobro začrtani špuri. Kolesarji smo se na pot odpravili jako ležerno in na svoji 85 dolžinski kilometrov in 1440 višinskih metrov dolgi trasi izvedli počitek s kavo v rezidenci načelnikovih staršev v Grosuplju, pravo delovsko malico smo si privoščili v Predstrugah, krče pa smo z magnezijevimi napitki ter piškoti premagovali na Sveti Ani nad Ribnico. Za oskrbo kolesarjev je skrbela ekipa Kozjek in Marjeta, ki sta vsak prekolesarila pol poti, drugo pol pa skrbela, da je bilo oskrbovalno vozilo vedno na pravem mestu. Tudi letos se nismo uspeli ogniti popoldanskih ploh, čeprav pa le moramo priznati, da smo se tisti pravi ujmi srečno ognili. Pred prihodom na cilj smo kolesarji izvedli še prav posebno reševalno akcijo, ki se bo v zgodovino zapisala kot: "Marjetin naskok v Šalki vasi". Za več detaljov se obrnite nanjo. Traso kolesarjev pa si lahko ogledati tukaj: https://www.relive.cc/view/g34968914219 .

Obe skupini sta se srečali pri Rudniškem jezeru v Kočevju, kjer je bil tudi cilj športno-rekreativnega dela akcije. Tekači so celovito preizkusili vodo, kolesarji pa malo manj, je pa jezero pomagalo odstraniti večino blata, ki smo ga pridno nabrali na poti. Po dolgi poti je potrebno misliti tudi na zdravje. Prva rehidracijo smo opravili pri bližnjem Ribiču, kjer sta se nam pridružila še Bošt in Eva. Ravno ob zadnjem srku je na lokacijo prispelo tovorno vozilo sponzorja akcije Mapei, ki je v Ljubljano transportiralo kolesa, saj jih za nadaljni del programa nismo več potrebovali. Od jezera smo se odpravili na kočevski britof in prižgali svečko na grobu našega tovariša. Od tam pa smo se povzpeli še na grad Fridrihštajn in vsak po svoje in vsi skupaj podoživljali spomine. Zadnji polčas smo sklenili v piceriji Tušek v Coni, podaljške pa smo v malo manjši zasedbi odigrali na ferajnu.

Na tem mestu gre zahvala ter pohvala organizatorjem akcije Rambotu in Jiržiju, Robiju, ki je bil v zadnjem trenutku pripravljen prevzeti kolesarski del, Kozjeku in Marjeti, ki sta se žrtvovala za podporno ekipo, ter seveda vsem, ki ste/smo se akcije udeležili. Zahvala gre tudi firmi Mapei, ki je naša kolesa varno pripeljala nazaj do Ljubljane. Tako je minila že druga in sedaj lahko rečemo tradicionalna akcija Žiletov častni krog.

Se vidimo prihodnje leto...

Ni lih nek vzpon, ni lih nek cilj, je pa prispevek in teh na naši spletni strani manjka. Pa naj ta predstavlja tisto iskro ali odvržen ogorek, ki bo zanetil inflacijo prispevkov. Torej...

Jelo (Jelenko), Štule (Šturm) in Zale (Željo) smo se pred skorajšnjim Jelotovim odhodom v inozemstvo odpravili frikat. Zjutraj pa sem rekel, da bi se vseeno lahko sprehodili preko kakšne lahke v Podraški turi. Pa smo šli. Kot je v navadi, kadar z Jelotom iščeva vstope, sva tudi tokrat motovilila. Silom prilike smo prvi raztežaj potegnili izven opisanih smeri in se tako pravi smeri priklopili z desne. Pot je nato sledila očitnemu razu, ki se vsake toliko postavi malenkost pokonci. Najbolj prijetno plezanje je v plati nekje na dveh tretjinah smeri. Sicer pa je smer bolj sprehajalna, ki pa omogoča učenje nameščanja varoval, zabijanja štantov in gibanja v skrotju. Sicer se štante lahko vedno uredi na drevju, a če se ima, se lahko... Opozoril pa bi, da so tople temperature v smeri prebudile dva kapitalna modrasa, ki gnezdita ravno na območju smeri in se prav lenobno sprehajata in strašita avtorja objave. Previdnost zato ni odveč. Konec koncev smo preživeli pijetno druženje ob gibanju, ki smo ga zaključili na znani lokaciji v Vipavi.

Luštno je bilo malo pretegnit krake...

V soboto se je manjša karavana železničarjev in prijateljev odpravila na turno smuko v nizke Ture. Cilj je bil vzpon in smučanje z gore Kleines Mosermandel (2558 m). Ker slika pove več kot tisoč besed, bom v prispevku kratek. Super vreme, glede na vročino zelo solidne smučarske razmere, čudovita pokrajina in razgledi, super družba. Vsi smo osvojili vrh, Špela pa si je turo popestrila še z grebenskim prečenjem in dodatnimi metri višine. In naj bo za zapisnik, da bo ta dan v zgodovino zapisan kot dan, ko smo nekateri na ciljan vrh prišli pred Špelo. Malo heca... Za družbo in slikovni material smo poskrbeli: Robi, Jani, Ižanc, Ščuka, Špela, Matevž, Čenč, Nejc, Ivana, Luka in Željo. Več časa za fotkanje smo si vzeli med vzponom, ko ti vsak izgovor za kratek postanek pride prav ;-). Hvala pobudnikom in organizatorjem za čudovito pomladansko turo.

Ideje so bile drugačne, bolj smele, realnost snežne odeje pa nekaj povsem drugega. Na koncu sva z Davidom naredila lep izlet v polni bojni opremi. Horde smučarjev so drle na Veliki Draški vrh in na Viševnik. Midva pa sva se pešadijsko odpravila na Ablanco. Štartala sva po poti proti Uskovnici, odvila proti planini Konjščci, se dvignila na Jezerce, Studorski preval in od tam na vrh. Greben je bil lep cukrček na sicer precej sitnem gaženju navkreber. Sestopila sva direktno na Rudno polje. Sneg je bil mešan. Gor grede skorja, ki se je predirala, spodaj pa en drek. Nazaj grede pa je že hotelo malo čofotati. Povsod je bilo precej plazovin. Po Gamsovi grapi, ki je bila najin prvi cilj, pa še ne. Konec koncev. Luškan izlet na redko obiskano goro, ki jo zasenčijo višji sosedje.

Na turo smo se spravljali kot "pijan scat" ... No, na koncu sva pristala z Jelenkotom in zmenjena, da greva pogledat grape v Malo Mojstrovko, do katerih prideš s smeri NŠG. Na vršiču sva gledala Prisank (2547 m), ki naju je narajcal ravno dovolj, da sva spremenila načrte. Pa še pozimi noben ni bil tam. Gor sva šla po grebenski, dol pa po južni strani. Na vrhu sta naju pozdravila še sonce in veter, na poti pa kozorogi in gamsi. Razmere na poti: Grebenska planinska pot je bila shojena in skorej povsem snežna. Mestoma je bilo potrebno malo popraskat. Sicer pa nič posebnega. Je bila pa sestopna grapa do južne poti zelo lepo zalita in predelana in tako za sestop super. Bilo je lepo...

Če si na družinskem dopustu, nimaš plezalne robe in bi šel nekam hodit in se ne bi totalno uničil, da lahko zveer še pečeš piškote in pomivaš posodo ..., potem je Prisank zelo primerena izbira, pa še dosti visoko prideš za dobre razglede.

P.S.: Slapovi pod Prisankom izgledajo zelo solidno narejeni, Luciferju pa še nakaj manjka. V Tamarju je tudi nekaj ledu ;-).

P.P.S.: Slike so mal na random nametane. Za filing bo :-D.

"Rekla sva, da jo bova, pa sva jo..." bi se nekako lahko glasil "lajt motiv" nedeljskega izleta. David je rekel, da bi šel v hribe "zlest" kakšno lažjo grapo. Med preveselim decembrom sva uskladila datume in glede na stanje duha, telesa in drugih razmer izbrala pristop na Begunjščico (2060 m). Snega je na celotnem področju bore malo. Med pristopom pod nogami ves čas čutiš travo ali "šodr". Pri odcepu za Šentanski plaz sva se odločila, da ne glede na malo snega vseeno poskusiva v centralni grapi. Tudi med pristopom proti centralni grapi se več hodi po šodru, kot po snegu, tam kjer pa je snega kak centimeter več, ta ni predelan in ne drži teže takšnih kalibrov, kot sva midva. Vseeno sva smelo nadaljevala vzpon in prišla do vstopa v centralno grapo, kjer sva videla nekaj obotavljajočih se oseb. Najino sklepanje je bilo, da so očitno razmere precej slabe in imajo pomisleke. Zato sva pomislila tudi sama in sklenila, da greva pogledat razmere v Y grapo (Severna stena, III, 200 m, 30 - 50°), kjer na snežni odeji ni bilo opaznih sledi predhodnikov. Sneg je bil še vedno nepredelan, a sva vseeno kar lepo napredovala. Tudi "skokce", ki jih običajno ob obilju snega ni moč opaziti in tokratno praskanje po skali sva preživela ter se tako hitro vzpenjala proti vrhu. Pri iskanju najlažjega izstopa sem malo "zagljivil v nek krušljiv krš", ki me je pripeljal do žal ne pravega roba stene. Nato sva po pomrznjenih travah in skalah le našla izhod in stala na robu, kjer sva ujela tudi prijetno tople žarke sončnega dne. Skočila sva še na vrh Begunjščice, se naužila razgledov in se po "Šentancu" skobacala nazaj na Ljubelj. Splet srečnih okoliščin in dobrih odločitev nama je prinesel čudovit, lahkoten in uživaški dan v naših bregih. Bilo je lepo.

Preteklo soboto, 19. 5. 2018, je 13 tečajnikov opravljalo praktični del izpita Alpinistične šole 2017/2018.

Zjutraj smo se zbrali pred ferajnom, napakirali vso potrebno robo, se "zazipali" po avtih in se odpravili na poligon v Kamniški bistrici. Tečajniki so svoje znanje demonstrirali na šestih delovnih postajah: športno plezanje, gibanje naveze, spust po vrvi in prehod v samoreševanje, reševanje padlega soplezalca, vozli in prva pomoč. Tekom dneva smo večino pozornosti posvečali izvajanju manevrov in pa pogledovanju v nebo, saj nam je vreme pripravilo pravi vrtiljak doživetij. Oblačno, sonce, dež, mraz, sonce, dež, ... Tečajniki so tako poleg alpinističnih veščin prikazali tudi določeno mero trdoživosti in vztrajnosti. Na koncu smo zaradi vremena tradicionalni piknik prestavili v in pred prostore ferajna, kjer so nam tečajniki pripravili pravo poslastico okusov. Med tem, ko so na žaru mučili zelenjavo in meso, smo ostali v predavalnici zasedali in premlevali rezultate. 6 tečajnikov je uspešno opravilo preizkus, 7 pa jih bo moralo svoje znanje na posameznih manevrih še malo izpiliti in pokazati na drugem roku.

Čestitke vsem za prikazano znanje. Hkrati pa velja, da se pravo izobraževanje za samostojno alpinistično pot z opravljeno alpinistično šolo sedaj šele začenja.

Srečno!

Fotke sta prispevala Robi in Dora.

Preteklo nedeljo, 20. 5. 2018, smo se člani AOŽ odzvali na prošnjo našega matičnega PD Železničar Ljubljana za pomoč pri barvanju lesene fasade na nam zelo ljubemu Kosijevemu domu na Vogarju. Marjeta, Urška, Zala, Miha, jaz in bodoča železničarja smo sestavljali ekipo, ki je bila kos nalogi. S planinci smo se dogovorili, da pobarvamo tisti del fasade, ki je najbolj izpostavljen vremenskim neprilikam in ki hkrati predstavlja najvišji, ter najbolj nedostopen del. Opremljeni s plezalno opremo smo se lotili naloge in v slabem šihtu opravili z zabavno delo. Hkrati smo lahko preizkusili dobrote izpod rok nove kuharice Vide, ki je skupaj z oskrbnikom Igorjem poskrbela, da nismo bili ne lačni ne žejni. Glede oskrbe na Vogarju lahko rečem samo: "Kapo dol". Brke smo omastili z ričetom, joto ter novostjo v ponudbi - Ajdovi štruklji z gozdnimi sadeži... Dan najlepše opiše krilatica: "Prijetno s koristnim". Se vidimo v naslednji bitki.