Včeraj, 12. 5. 2018, smo se člani Alpinističnega odseka Železničar odpravili v Kočevje, da počastimo spomin na našega prezgodaj preminulega tovariša Saša Žitnika - Žileta. Danes namreč mineva natanko eno leto, odkar se je zgodila nesreča na gradu Fridrihštajn.

Ideja za spominski dogodek je v glavah članov zorela že dalj časa. Vedeli smo, da mora biti dogodek v Kočevju skromen, a hkrati intenziven. Odločitev je padla. Skupaj štartamo izpred odseka na Parmovi v Ljubljani in se dobimo v Kočevju. Gremo pa na lastni pogon. Med člani so se oblikovale tri skupine: Tekači, turni kolesarji in motorizirana logistična podpora obem skupinam. Malo pred šesto zjutraj smo se zbrali pred odsekom, se dogovorili še zadnje podrobnosti in karavana tako tekaška kot kolesarska se je odpravila prek 70 km oddaljenemu cilju naproti. Do pod Golovca je ekipa potovala skupaj, tam pa sta se poti tekačev in kolesarjev ločili. Prvi so nadaljevali po Litijski cesti proti Lipoglavu, drugi pa čez Golovec proti Orlam in naprej po grebenu. Kasneje se je prečilo Grosuplje in nato proti dobrepoljski dolini in preko Strug do Kočevja. Tekači so ubirali dolinske poti, kolesarji pa so se gibali bolj po grebenih. Cilj tekaškega dela je bil, da bi na vsakem odseku trase tekel minimalno en član, da bi lahko na koncu rekli, da je odsek pretekel pot od odseka do Kočevja. Zato so bili organizirani tako, da so se na posameznih točkah menjali v teku in kolesarjenju po tekaški trasi. Tu pa gre izpostaviti Bošta, ki je celotno pot premagal brez tovrstne menjave, za kar mu gre posebno priznanje. Med cca 10-urnim potovanjem nas je grelo sonce, nekajkrat malo poškropil dež, kar je samo popestrilo celotno pot. Na poti je oskrbovalna ekipa skrbela, da nihče ni ostal žejen in brez moralne podpore. Tudi vreme nam je večji del dneva odlično služilo. Je pa bilo očitno malo ljubosumno na nas, saj nam je, ko nam je uspelo priti do Kočevja, takrat pokazalo zobe. Ulilo se je kot iz škafa in sklepni del fizičnih aktivnosti - tek okoli Rudniškega jezera je "splaval po vodi" - skoraj dobesedno. Naš načrt smo hitro prilagodili situaciji... Pri Jezeru smo se posušili in preoblekli, odšli do pokopališča, kjer smo prižgali svečo na grobu, kar je pri članih prebudilo marsikatero čustvo in spomine. Po krajšem okrepčilu v lokalni piceriji, pa nam je usoda naklonila okno suhega vremena, tako da smo lahko izpeljali tudi obisk gradu Fridrihštajn.

Ob dogodku lahko rečem samo to, da so spomini in čustva živi. In dokler bo to tako, bo Žile vedno z nami. Izjava člana, ki se je dogodka udeležil, pa tudi pove marsikaj: "Jaz Žileta nisem nekaj dobro poznal. je moral biti pa nekaj posebnega, ker ima take prijatelje, ki gojijo tak spomin...".

To misel bi navezal na zahvalo vsem, ki ste kakor koli prispevali k realizaciji tega spominskega dogodka in vsem, ki ste se ga udeležili. Pri tem bi izpostavil Rambota in Jiržija, ki sta strasirala lepe poti. Posebno priznanje pa gre najbolj zavzetim tekačem in kolesarjem, ki so premikali svoje dolžinske in višinske meje.

Ob takih dogodkih je vsak od nas lahko zelo ponosen Železničar.

Z Jelenkotom sva že dolgo načrtovala eno testno turo pred prvomajskim naskokom na Monte Rosso. Za najbolj primeren test, ki je po obliki ture (turna smučarija in spanje v koči) podoben višje ležeči ideji, se je izkazal 4. najvišji vrh Avstrije  - Grossvenediger (3666 m). Odločitev je padla. Za vikend, 7. - 8. aprila, gremo ob lepi napovedi gor. Očitno sem premagal prekletstvo megle, saj so se mi vremena zjasnila. V avtu sta se nama pridružila še navdušena turna smučarja in hribolazca Mateja ter Miha, sosednji avto pa so napolnili Robi, Špela in Jani.

Turo smo začeli na parkirišču nad vasjo Hinterbichl, približno 1480 metrov visoko. Pot vodi po dolini, ki je v tem času izredno plazovno dejavna. Oskrbniki koč so nam svetovali naj nikakor ne pričnemo s turo po 10:00 dopoldan, saj se največ plazov sproži med 13:00 in 16:00. Po prečkanju plazovin se povzpneš v višjo dolino in kmalu prideš do koče Johanishutte (2121 m), kjer lahko uživaš vse udobje doline, kot so točeno pivo, velika šalca kave, štrudel in celo GSM signal. Do tja je od izhodišča približno 2 uri.

Po okrepčilu smo se odpravili naprej in navkreber. Sonce je žgalo kot za stavo in počutili smo se kot v kotlu. Po 2 urah in pol juriša v ritmu šprinterjev Jelenkota, Mateje in Mihata ter prvem srečanju s posledicami neprilagoditve na višino smo prispeli do ciljne koče prvega dne Defreggerhaus (2962 m). Po prihodu smo zasedli klop obrnjeno proti jugu in uspešno posušili vso opremo in obleko ter pregreli kosti. Po krajšem počitku in sanaciji mojih žuljev smo se povzpeli še dodatnih 150 metrov, do vstopa na ledenik in se tam zadržali kakšno uro in pridno dihali visoki zrak. Ob povratku do koče smo preizkusili smučino in tam ugledali še Špelo in Robija, ki sta, ena malo manj, drugi mal bolj zasopihan, prišla na cilj. Na sončnih žarkih smo počakali sončni zahod in ubogo večerjo v koči.

Naslednje jutro smo pojedli zajtrk, napolnili rezervoarje s tekočino in odšli proti vrhu. Pot se zakočo vzpne za cca 150 višinskih metrov, nato pa smo se spustili na ledenik, ki je bil popolnoma zalit in dobro predelan. Dopoldan smo bili deležni pomrznjenega snega in smo lahko hitro napredovali. Po prečenju ledenika pot vodi pod vznožji Reinerhorna. Po vzponu se teren uravna, ko dospeš do Reinertorla. Prečiš uravnavo in na koncu te za poslastico čaka le še grebenski vzpon na predvrh in nato glavni vrh Grossvenedigerja. Na vrhu smo lahko uživali čudovite razglede okoliških gora.

Spust je potekal po priporočeni trasi za spust in sicer po drugi strani grebena (kot leži koča Defreggerhaus) in bolj naravnost v dolino in proti Johanishutte. Sneg je bil večinoma še zelo trd, deloma putrček, kjer si smučmi lahko rezal nekaj centimetrske rezine, na posameznih mestih pa se je prediral in je bilo smučanje malo težje. Vseeno pa je vse do koče smučanje predstavaljalo čisto poezijo (da se ne zatečem k bolj vulgarnim zadevam). Od koče je sledil najbolj delikaten del poti, spust v dolino mimo plazovin in pobočij, ki so predstavljala nevarnost za nastanek novih. Kljub sitnobi pri spustu smo kmalu prispeli nazaj na izhodišče in se še vedno v soncu in nasmejani odpeljali nazaj v domovino.

Notes to myself: (i) Hribi so še zmeri fajn. (ii) Tudi pomladi se da turno smučat. (iii) Imej boljše nogavice. (iv) Nauči se smučat in boš še bolj užival.

Za foto galerijo smo prispevali Robi, Jelenko, Špela, Mateja in jaz.

Z albanske strani smo se 21. 3. 2018 povzpeli na Korab (v nekdanji Jugoslaviji druga najvišja gora za Triglavom). Korab leži na meji med Makedonijo in Albanijo. V Albaniji ga imenujejo Korab, v Makedoniji pa Golem Korab, kar pomeni Veliki Korab.

Z Brnika sem imel let v Prištino. Zaradi slabih vremenskih razmer je letalo pristalo v Skopju, nato sem se še dobre štiri ure peljal z na avtobusom do Prizrena, kjer me je čakal prijatelj Himi, s katerim sva se nameravala povzpeti na Korab in smučati z vrha.

Čez dan je zapadlo 15 cm snega in ponoči še 15 cm, vremenske razmere so bile izredno neugodne, zato sva na vzpon čakala dva dni. Dostop pod Korab je bil z albanske strani možen le z vozilom na pogon 4 x 4. Avto so nama posodili kolegi iz PD Shari. Pridružili so se nama še trije člani PD Shari.

V vasi Radomira, 1260 m, ki je izhodišče na Korab, smo v soboto zjutraj krenili na pot. Na višini 2500 m smo morali sneli smuči, kajti megla, sneg in veter pri temeperaturi -17 stopinj niso popuščali. Tik pred vrhom so se vremenske razmere malo umirile. Ob spustu se je vreme izboljšalo, tako da je bil razgled boljši. 

Vrnili smo se v Prizren, kjer sem prespal. Naslednje jutro sem iz Prištine poletel na Brnik.

Avtor: Silvo Vrhovec

Jelenko se drži načela: "Ko načelnik pokliče, se odzoveš", zato se mi je, 21. 1. 2018, pridružil pri koriščenju nedeljske sončne napovedi.

Tako sva z Jelenkotom po priporočilu ferajnovskih tovarišev obiskala Mihovo grapo (Kalška gora, SV stena, III / 50 st., 850 metrov). V enem tednu so se razmere očitno precej spremenile. V smeri sva naletela na napihan sneg, pršne plazove in bogo narejene skoke. Na grebenu Kalške gore pa na močan veter, ki je nosil sneg. Silom neprilike sva sestopala v smeri lovske poti na Kalško goro, ki pa sva jo zgrešila, a sva po parih abzajlih in z gamsjo pomočjo v mraku uspešno prišla nazaj do avta. Lajt motiv je bilo gaženje do kolen in do pasu. Razmere v grapi in na Kalški gori so trenutno bolj slabe. Naletela sva na nekaj razpok, ki čakajo, da se zvalijo v dolino. Bi bilo vredno še počakat, da se razmere popravijo. Pod črto: Najboljša alpinistična tura do zdaj. Ko zgine musklfiber, bo še bolje. Smo se pa ta dan v grapi mudili dve skupini Železničarjev. Mlaka sicer ne bo priznal, da so uporabili najino gaz. Jaz pa vseeno terjam eno pivo ;-).

P.S.: Citiram Ajdo T.: " If you don't go, you don't have a story!".

V četrtek, 18. 1. 2018, sta naš Silvo Vrhovec in Marko Leban (AO Cerkno) v Tolminskem migovcu splezala prvenstveno smer, ki sta jo poimenovala Viktorija (Tolminski migovec, Z stran, III/I-II 70 st. / 40-45 st., 1000m. Čestitke!

Smer je v spodnjem delu kopna, najbrž sneg zmeraj prej skopni, kot se predela. V grapi je nekaj previsnih in spodjedenih skokov visokih 5-10m. Cca 200m pod vrhom sta bila kljub zadostni opremi prisiljena prečit v desno in poiskat drug prehod od planiranega. Vzrok: do 10m visok izpodjeden skok z svečo, ki ni segala niti do tal, pri strani pa slabe razmere. Viktorija se dvakrat sreča s smerjo Madona.

Izvirni članek je dostopen na spletni strani AO Cerkno.

Vir fotografij in informacij: Spletna stran AO Cerkno (Marko Leban in Silvo Vrhovec)

Tako kot mnoge, je tudi mene razveselila decemberska pošiljka snega v naših bregih. Zato sem, kolikor mi je čas dopuščal, izkoristil čas in razmere, ter se nekajkrat odpravil raziskovat lepe kotičke naših gora. Tako sem se odpravil na nekaj lepih izletov na bolj obljudene in popularne konce naše domovine. Z Jelenkotom sva se odpravila preverit razmere na Trupejevo poldne, z Neli in Vesno smo se zabavali v pršiču pod Kriško steno, s prvo damo sva preizkušala kulinarične presežke na Kofcah, z Mihatom pa sva brusila robnike nad Zelenico. Bilo je lepo in še bo. Se vidimo v bregih. SREČNO NOVO LETO VSEM.

Z Jelenkotom sva preteklo sobota zastavila precej ležerno. V petek greva v novo rezidenco v Gozd Martuljek, naslednji dan naj bi martinčkala in preganjala kače pod in na Urbasovi skali, zvečer pa navijala za našo Neli na Zboru alpinistov, ki ga je tokrat gostila Erjavčeva koča na Vršiču. Že petkovo popoldne je zamajalo načrte, saj so ČAO organizirali turo plezanja v ciljano plezališče. Ker sva ljudomrzneža, sva kot rezervni cilj izbrala poplezavanje po brezpotju do Amfiteatra v martuljških gorah. Zjutraj sva olimpijsko zastavila proti krnici Za Akom in od tam naprej proti vstopni grapi proti Amfiteatru. Človeške sledi (smeti) ob vznožju grape so naju navdajale z optimizmom, da sva na pravi poti. Nak. Vstopila sva eno grapo prehitro. Po približno 110 metrih poplezavanja po kršu prve klase čez palec ocenjenega do III, sva prišla na vrh grape in na rob še bolj krušljivega prepada. Po treh šolskih RRK (rogelj, ruševje, klini) abzajlih sva prišla nazaj na izhodišče in na sonček do izvira Martuljka. Tam sva, čeprav nisva našla prave grape, zaključila, da je bila izkušnja prava dogodivščina, ki je zahtevala dobro mero mirnih živcev in šodrarskih izkušenj. Pod črto bi lahko dejal, da je bil skoraj izgubljeni dan ponovno najden v neznani grapi pod Široko pečjo. Vse ostalim ljubiteljem naših gora to grapo odsvetujem. Če pa kdaj po nesreči zaidete vanjo, pa tudi ni tako slabo :-).

Štirje železničarji (David, Marjeta, Marko in moja malenkost) smo se zbrali v petek, da odrinemo v te prelepe in samotne kraje, da preverimo, ako so res tako lepi, če je skala res tako trdna in voda tako mrzla kot pričajo legende. 

Že v večernem mraku smo otovorjeni s težkimi nahrbtniki odpravili po dolini Mrzlih vod proti bivaku, v katerem smo nameravali prespati, zavoljo bremena se nam je verjetno zdela pot daljša kot bi se nam sicer, zato smo bili prepričani, da smo šli mimo bivaka in da je najbolje, če zaspimo kar na lepi jasi ob poti in se ob jutranji svetlobi usmerimo proti naši smeri. Zjutraj smo ugotovili, da smo spali cca 100m pred bivakom in da je naš raz čisto blizu. Med pitjem jutranje kave sta mimo pribrzela še Robi in Špela, to pa je tudi vse kar se je posebnega zgodilo na tej turi :) .

Potem smo plezali, hodili in še malo hodili. Tako dolgo hodili, da smo večerno pivo v dolini zamudili :( .
Aja pa še par besed o smeri:

Res je lepotica, zraven zgornjega dela, ki ponuja neverjetno kompaktno skalo ob dobri izpostavljeosti in nizki težavnosti, se mi je še posebno dopadel kamin v spodnjem delu. 

Smer smo v maniri klasičnega alpinizma zaključili na vrhu gore in si tako prislužili še dodatne razglede. Splačalo se je. 

Opremljenost smeri ni slaba, sidrišč je dovolj in so na dva klina(včasih tudi več), pa tudi vmes se kar najde kak klin. 

Upam, da sem z opisom koga pritegnil k plezanju te smeri, ker je res vredna obiska.

Avtor prispevka: Vanč

Po vzoru g. Younga, ki je pogumno prečkal ocean v iskanju zlatega srca, smo se bojevnice podale v daljne Karnijske Alpe iskaje prijetnega zatočišča, lepih gora, toplih src in nasmejanih obrazov. Prvi vikend avgusta gremo tja ter naj živi ŽaoŽ, smo vzklikale, in tako je tudi bilo.

Prvopristopnici Gita in Borja sta že v dnevih pred začetkom tabora raziskovali ciljno okrožje in na lastni koži spoznali medkulturne, v resnici pa bolj med-gorske razlike med nami in tujino. Po njunih natančnih navodilih, smo tudi ostale našle bazni tabor. Gostitelj Mo jima je veselo pokimal in izkazal gostoljubje, haha pa kakšna hecna skupina smo in navihano legendi pripomnita: "Sva ti pozabili povedati, da so ostale mlajše." Tako je bil že sprejem poln smeha. Nastanile smo se v Rudnig Alm in na večer se nas je zbralo kar 14 ŽaoŽjevk. Živjo, živjo, špica, da smo tu, vreme bo, jutri napademo.

Ostanemo ob 5ih, zajtrk, kava, skica, oprema, ampak še vedno je sobotno jutro najhitreje objelo Gito in Borjo, ki sta prijazno pomagali pri kmetovanju našim gostiteljem. Potem se odpravimo v stene, "despacito" je zdaj v trendu namigujem, ampak to odpade. Plezamo, osvojimo vrh pa se spet najdemo med poležavanjem na mehkih travah, med sestopom, med pohajanjem, a najkasneje na visokogorskem bazenu. Ležalniki so udobni, leseni medved primeren tudi kot obešalnik, voda hladna, zato pred večerjo še zaplavamo. V nedeljo nas, kljub mračnim vremenskim napovedim, poboža sonce. Kje je dež, ko so "mišaki" razboleni? Polovica bojevnic odide v smeri, druga polovica na "restič", na bazen seveda. Kako lepo je biti tu.

Za statistiko takole...

Plezale smo v Creta di Aip/Trogkofel in osvojile naslednje smeri:

- Jana, Neža: Rissverschneidung 5a, Nordostkante ali Bicicletta 4a. Poleg osvajanja smeri se lahko ta naveza pohvali tudi z odličnim slogom, ki ga ni bilo moč zgrešiti - prvi dan prikaz modro-črne modne kombinacije oblačil, drugi dan roza-črno.

- Petra, Vesna: Haha 5a
- Sandra, Marjeta, Andreja: Nordostkante 4a
- Vesna, Katarina: Nordostkante oz. Bicicletta 4a
- Neža, Katarina: izstop iz Nordostkante oz. Biciclette
- Neli, Marjeta in Sandra: neznani miks z neznano oceno, ampak glede na zasedbo je bil gotovo našpičen
- Borja, Meta: iskaje Sudost-Kante 4a, naju je bolj navdušila njena različica, katero sva ocenili s 5a

Pohajale smo okrog bivaka Lomasti:

- Gita: izostren čut za najdbo borovnic in s tem izkazovanje veščin preživetja v naravi

Plavale smo v bližnjem jezeru za zasneževanje ali bolj znanim pod imenom Bazen:

- Eva: plavanje ob robu celotnega bazena v enem kosu in priprava kosila na plaži

Po glavnih nedeljskih aktivnostih smo se vse zopet zbrale na kosilu, kjer so legende pomežiknile mlajšim članicam, jih pohvalile in dejale, da so zelo ponosne nanje pa da so špica punce. Pa Katarino in Katjo tudi takoj vpišemo in kako lepo, da sta se nam pridružili! Še zadnja bojevnica se je usedla v avto in tako je tudi padla prva debela kaplja dežja, kateri so se pridružile še mnoge na poti domov.

Danes sedim tu, nad Ljubljano, in premišljujem o življenju, o vseh dogodkih, ki so me povezali v to skupino. O usodi in o naključjih. Kako različni smo si ljudje, hej. Kako pomembno je v življenju imeti skupino. Kako...

"Gore žarijo v posebnem, čarobnem blesku in nam pojejo pesem o večni lepoti."

Avtor prispevka: Meta

S tovarišem Draganom sva se v torek, 8. 8., podala v stene Velike Mojstrovke in jo ubrala v Zaplotnikov Steber revežev (V-/IV+, 500 m). Na srečo prava izbira, saj se je v bližnji Smeri Debelakove že trlo nekaj navez, znanci med njimi, s katerimi smo izmenjali par besed, pa so se zato raje podali v Kovinarsko smer. No, midva sva ob ne preveč uglednem dostopu do najine stene visoko zgoraj ugledala le eno, ki pa je kmalu izginila z obzorja, ter olajšana in z nasmeškom zaplezala v vstopni kamin. Po par lažjih raztežajih je sledila razgibana in mestoma zračna smer; od plošč, ramp, zajed/kaminov dokaj pokončnih štiric, žlebov, gruščnatih prečk in polic do najtežjega dela smeri, lepe zajede, ki pa ni delala nobenih težav, saj je v njej dovolj nabitih klinov za vmesno varovanje ter čvrstih oprimkov in stopov. Uživantsko do konca v res dobri skali, izjema je le izstopni nemarno krušljiv in naložen raztežaj, sva naposled "srečna, zdrava in bogata" izplezala na Zadnjo Mojstrovko, kjer nama je malce zapihalo za vrat Sledil je še avanturistični spust do Vršiča. Skladno z dosedanjo kilometrino in izkušnjami sem plezala druga v navezi, Dragan pa je smer preplezal tretjič. Vmesno varovanje in sidrišča na kline in metulje, raztežaji dolžin približno 30 in 60 m. Lepo, se še vrnemo.

Avtor prispevek: Andreja