Nika Valentinčič

Nika Valentinčič

Kaj če bi... kaj če bi šli v Ailefroide? Robi je dal idejo, 7 železničarjev in ena pridružena članica pa še vedno spremljamo forum in smo se tej pobudi odzvali. 1. avgusta smo krenili na pot. Kamp (pre)poln, tako, da smo komaj našli prostor za nas. Pa še to ločen. Razdelili smo se na ˝mladiče˝ (Željo, Jelenko, Izi, Neža, Nika) in ˝mladeniče˝ (Robi, Gita, Borja, Nataša). V nadaljevanju bom zato zapisala doživetja mladičev, mogoče kdo od mladeničev kaj doda kasneje.
Dan smo začeli, ko je na šotor posijalo sonce in nič prej - logična poteza, da nas pri zajtrku ni zeblo. Neža nam je vsak dan priskrbela sveže bagete in vsak drugi dan tudi francoske rogljičke. Sledila je prva, nato še druga jutranja kava. To smo si lahko privoščili, saj so tu dostopi res kratki (15-20 min iz kampa). Potem smo se v dveh navezah podali v granitne stene. No, prva dva dneva sta seveda bila namenjena preizkusu govoric ˝v granitu pa plezalke res držijo˝ in smo tako frikali. Naslednje dni smo plezali dolge smeri, ki so navrtane res prijazno. Prevladujejo plate in previsi, če imaš srečo, plezaš tudi kakšno lusko ali kamin. Večina smeri te pripelje direktno na pot, včasih pa so potrebni tudi abzajli. 
Plezali smo:
Remonte-pente direct (5c, 200m; naveza Nika-Jelenko)
Chaud Biz (5c, 180m; naveza Nika-Izi-Neža)
Spit on cup (5a, 200m; navezi Nika-Jelenko in Željo-Izi-Neža)
Palavar-les-flots (5c, 400m; navezi Nika-Jelenko in Željo-Izi-Neža)
Raclure (5b, 180m; naveza Nika-Izi-Neža)
Da plezalk nismo preveč obrabili (granit pač zahteva svoj davek), smo dva dni bili pohodniki, en dan pa tudi feratarji. Želeli smo si biti tudi pristopniki, pa je ravno v teh dneh pod Barre des Ecrins serak pokopal pod sabo štiri človeška življenja. Novica, da je pristop odsvetovan, nas je hitro dosegla in smo tako prilagodili svoje plane. Ker so po kampu vsi hodili s crash padi in E9 hlačami, smo se poskušali vživeti tudi v njihovo kožo. Seveda brez te ˝obvezne˝ opreme. Pa saj nam je kar šlo, čeprav smo ugotovili, da bolder scena res ni za nas. Po prihodu v kamp smo se zavalili v viseče mreže, se preizkusili v balinčkih, slacklinu, popili kakšno pivo in predebatirali aktualne teme. Ko se je začelo večeriti, je zadišalo izpod rok žar mojstra Željota. Jedli smo kot bogovi! Spat smo šli, ko smo rešili svet ali zapeli še zadnjo pesem iz druge pesmarice.
Če si torej želiš spočiti glavo, je Ailefroide pravi kraj. Vse imaš na dosegu roke, bolje rečeno - noge :) - dolge smeri, plezališča, balvane, pešpoti, ferate, trgovino, bife, pizzo, športno trgovino, občasno tudi živo glasbo. Na koncu lahko le upaš, da ti bo avto po vseh dnevih spet vžgal, saj je ves ta čas služil le kot postelja. In če se tam zbere ekipa, kot je bila naša, boš o takih dopustih pripovedoval še lastnim vnukom :). 
27 julij 2020, 19: 59

Zadnji dve

V nedeljo, 19.7. sva se z Vančem podala v Repov kot in še naprej. Pod steno Planjave bi si lahko pela ˝Magla svuda, magla oko nas˝, pa je Vanč rekel, da bova raje kar plezala. Do drugega štanta Humar-Škarja sva šla nenavezana, potem pa tam ugotavljala, ali ima prav klin v steni ali Mihelič. Nad sidriščem se je lepo bleščal klin, Mihelič pa pravi, da moraš zaviti levo po gredi in ko se previsje odpre, zaviti desno navzgor. No, pa je imel tokrat prav kar klin. Zatem smer postane zelo očitna in ponuja lepo (v najinem primeru tudi zelo mokro) plezanje. Tudi opremljena je kot se zagre, razen v predzadnjem raztežaju (desna varianta) je fajn rokovati s kakšnim prijateljem. Na vrhu naju je poleg megle pričakalo še škropljenje, zato sva se odločila za ugodnejši sestop mimo Kamniškega sedla. Pita in čaj sta bila odlična!
To soboto, 26.7. pa sva se popoldne odpravila proti Okrešlju. Postlala sva si na podestu v gozdu in z boljšim ali slabšim spancem dočakala sončno nedeljsko jutro. V bistvu sva ugotovila, da sva šla prespat z namenom, da dlje spiva in ne, da sva prva v steni. Ob vstopu v Igličevo sva videla, da je pred nama že štartal vlak s tremi vagoni. Midva sva se mu tako priključila in postala - četrti in tudi zadnji vagon:). Čas plezanja se je zato malo podaljšal, a v taki smeri to sploh ni težava! Smer je res lepotica, klini pa povsod, kjer jih potrebuješ. Vanč je bil sicer mnenja, da je smer malo bolj podrta kot prejšnja leta. Kakorkoli, meni se je vsedla v spomin :). 
11 avgust 2019, 17: 20

Punce (spet) v akciji

Po uspešno izpeljanem ŽaoŽ-ju, smo punce dobile dodatno samozavest in motivacijo za plezanje v hribih. Zato ni bilo treba dolgo čakati, da smo se spet podale v stene.

V petek sva z VesnoM obiskali Debelakovo v Veliki Mojstrovki. Celo smer sem poslušala ˝Nika, ti v tej smeri dobiš vse: matičarko, vponko, lepe cuge, detajl…˝. Pa sem res imela srečo! Vesna je vlekla tiste bolj krušljive, jaz pa kompaktne cuge. No, na vrhu smeri sva vseeno sklenili, da je najlepši predzadnji raztežaj izmed vseh le pripadal Vesni. Tega bi res lahko kar plezal in plezal… Miheličev opis in skica s plezanje.net sta bila najboljša prijatelja pri iskanju prehodov, čeprav so ti kar logični. Ni kaj, Mira je imela nos!

Po turi sva se veselo vrgli v mrzlo Jasno. Vesno je nato Primož zvabil v bohinjske konce, mene pa so v Kranjski Gori pobrale Neža, Petra, Zala in VesnaI. Odpeljale smo se najljubšemu prenočišču naproti in ob pivu in mafinih praznovale Zalin rojstni dan.

Zjutraj smo si v avtu skupaj z Marjano Deržaj prepevale ˝Vozi me vlak v daljave, tja zdaj želi si srce…˝. Vlak smo zamenjale z avtom, daljave pa s cesto na Mangartsko sedlo. Srce je namreč spet želelo v stene, v JZ raz Mangarta. Smer nas je navdušila z dobrimi prijemi in stopi na mestih, kjer si jih človek zaželi. V detajlu smeri smo za oceno IV+ kar plezale. Smer se konča malo pod Slovensko potjo na Mangart, po kateri smo se povzpele še na vrh, nato pa sestopile po Italijanski poti. Skupaj z ovcami smo se vračale v dolino, ali kot je rekla Vesna: ˝Smo se šle kot ovce past˝. Tudi ta dan ni manjkal postanek pri Jasni. Petri se je mudilo domov, ostale pa smo šle v Maharajo na polnjenje zalog. Seveda je beseda nanesla na ˝Kaj pa jutri?˝. Ena dela, druga z družinskimi obveznostmi, midve z Nežo pa nič. Bela peč se nama je za vremensko bolj oblačno in ležerno nedeljsko dopoldne zdela odlična ideja.

Pa naju je naslednji dan katastrofalna cesta odvrnila od Katastrofule in sva šle raje plavat v Kredo. Ni bilo slabo:).

Ej, to je življenje!

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si