Nika Valentinčič

Nika Valentinčič

27 julij 2020, 19: 59

Zadnji dve

V nedeljo, 19.7. sva se z Vančem podala v Repov kot in še naprej. Pod steno Planjave bi si lahko pela ˝Magla svuda, magla oko nas˝, pa je Vanč rekel, da bova raje kar plezala. Do drugega štanta Humar-Škarja sva šla nenavezana, potem pa tam ugotavljala, ali ima prav klin v steni ali Mihelič. Nad sidriščem se je lepo bleščal klin, Mihelič pa pravi, da moraš zaviti levo po gredi in ko se previsje odpre, zaviti desno navzgor. No, pa je imel tokrat prav kar klin. Zatem smer postane zelo očitna in ponuja lepo (v najinem primeru tudi zelo mokro) plezanje. Tudi opremljena je kot se zagre, razen v predzadnjem raztežaju (desna varianta) je fajn rokovati s kakšnim prijateljem. Na vrhu naju je poleg megle pričakalo še škropljenje, zato sva se odločila za ugodnejši sestop mimo Kamniškega sedla. Pita in čaj sta bila odlična!
To soboto, 26.7. pa sva se popoldne odpravila proti Okrešlju. Postlala sva si na podestu v gozdu in z boljšim ali slabšim spancem dočakala sončno nedeljsko jutro. V bistvu sva ugotovila, da sva šla prespat z namenom, da dlje spiva in ne, da sva prva v steni. Ob vstopu v Igličevo sva videla, da je pred nama že štartal vlak s tremi vagoni. Midva sva se mu tako priključila in postala - četrti in tudi zadnji vagon:). Čas plezanja se je zato malo podaljšal, a v taki smeri to sploh ni težava! Smer je res lepotica, klini pa povsod, kjer jih potrebuješ. Vanč je bil sicer mnenja, da je smer malo bolj podrta kot prejšnja leta. Kakorkoli, meni se je vsedla v spomin :). 
11 avgust 2019, 17: 20

Punce (spet) v akciji

Po uspešno izpeljanem ŽaoŽ-ju, smo punce dobile dodatno samozavest in motivacijo za plezanje v hribih. Zato ni bilo treba dolgo čakati, da smo se spet podale v stene.

V petek sva z VesnoM obiskali Debelakovo v Veliki Mojstrovki. Celo smer sem poslušala ˝Nika, ti v tej smeri dobiš vse: matičarko, vponko, lepe cuge, detajl…˝. Pa sem res imela srečo! Vesna je vlekla tiste bolj krušljive, jaz pa kompaktne cuge. No, na vrhu smeri sva vseeno sklenili, da je najlepši predzadnji raztežaj izmed vseh le pripadal Vesni. Tega bi res lahko kar plezal in plezal… Miheličev opis in skica s plezanje.net sta bila najboljša prijatelja pri iskanju prehodov, čeprav so ti kar logični. Ni kaj, Mira je imela nos!

Po turi sva se veselo vrgli v mrzlo Jasno. Vesno je nato Primož zvabil v bohinjske konce, mene pa so v Kranjski Gori pobrale Neža, Petra, Zala in VesnaI. Odpeljale smo se najljubšemu prenočišču naproti in ob pivu in mafinih praznovale Zalin rojstni dan.

Zjutraj smo si v avtu skupaj z Marjano Deržaj prepevale ˝Vozi me vlak v daljave, tja zdaj želi si srce…˝. Vlak smo zamenjale z avtom, daljave pa s cesto na Mangartsko sedlo. Srce je namreč spet želelo v stene, v JZ raz Mangarta. Smer nas je navdušila z dobrimi prijemi in stopi na mestih, kjer si jih človek zaželi. V detajlu smeri smo za oceno IV+ kar plezale. Smer se konča malo pod Slovensko potjo na Mangart, po kateri smo se povzpele še na vrh, nato pa sestopile po Italijanski poti. Skupaj z ovcami smo se vračale v dolino, ali kot je rekla Vesna: ˝Smo se šle kot ovce past˝. Tudi ta dan ni manjkal postanek pri Jasni. Petri se je mudilo domov, ostale pa smo šle v Maharajo na polnjenje zalog. Seveda je beseda nanesla na ˝Kaj pa jutri?˝. Ena dela, druga z družinskimi obveznostmi, midve z Nežo pa nič. Bela peč se nama je za vremensko bolj oblačno in ležerno nedeljsko dopoldne zdela odlična ideja.

Pa naju je naslednji dan katastrofalna cesta odvrnila od Katastrofule in sva šle raje plavat v Kredo. Ni bilo slabo:).

Ej, to je življenje!

© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si