V sredo 8.7 sva s Pivarjem pofirbcala kaj skriva Steber revežev  v Zadnji Mojstrovki,  saj v tem koncu še noben od naju  ni bil. Na Vršič se privlečeva malo pred 6h in začneva z dostopom, ki je kar zanimiv, sploh zadnji del po poličkah, da obvoziš snežišči. Ob 8h začneva plezati vstopni kamin, ki je bil v štartu malo moker, tako da je malo zanohtalo, drugače pa postreže z lepim plezanjem ter manjšim previsom, ki pa ponuja dobre prijeme. Nadaljevala sva po lahki široki rampi v desno, po kateri sva vlekla štajerca cca. 150m do police, kjer sta nabita dva štanta - midva sva uporabila levega. Sledil je lep dobro nabit raztežaj čez plošče (v loku v levo, tako kot v opisu), ki te pripelje do police s štantom. Sledi malo bolj podrt, naložen žleb (III, manj kot 45m glede na opis) v desno, ki te pripelje na štant pod opevane strme plate.  Nadaljujeva naravnost navzgor oz. par metrov v desno, prijemov in stopov je dovolj, je pa potrebno bit kar pozoren kaj primeš,  za varovanje se najde precej klinov pa tudi kako mesto za bolj miniaturnega frienda. Po cca. 30m sledi polica in rahlo podrta prečka v desno do štanta pod počjo. Poč ponudi par lepih prijemov, sledi polica v desno in čez plate do štanta nad katerim se je ponujala v levo dvigujoča polica, za katero sva zmotno domnevala, da vodi do ključne zajede, ampak se le-ta po 15m konča v strmih platah. Sledil je povratek in potem v desno čez prag (3 klini), kjer po 10m dosežeš pravo polico, kateri slediš 25m do široke police pod pravo zajedo (vmes se ponudi napačna z dvema rdečima profilcoma). Zajeda je gosto nabita in po težavnosti se nama je zdela lažja kot npr. tista v Humar-Škarja. Po izstopu levo na polico in navzgor čez prag, sledijo še 3 raztežaji kar konkretnega plezanja po žlebu, ki je proti vrhu zmeraj bolj naložen in majav do vrhnje izravnave kjer se razveževa. Sledil je še 50m sprehod do vrha. Za vse skupaj sva porabila slabih 6 ur. Sledil je še ekspres sestop na Vršič in krioterapija stopal pod mostom v Pišnici. Smer je lepa, solidna skala če si vsaj malo pozoren kaj primeš, dobro nabita, orientacijsko pa manj zahtevna od pričakovanj glede na zapise na spletu - korekten opis in skica.

Po "izogibanju" množicam in vožnji v Logarsko, je tudi mene in Pivarja 11.1 le zaneslo v tiste konce. Želja je sicer bila ena izmed smeri v Rinkah, ampak sva se glede na promet raje preusmerila v Debelakovo v Ojstrici, kar je bila glede na število lučk na drugi strani doline dobra poteza. Po lagodnem dostopu do vstopa Vzhodne grape sva bila po "stopnicah" hitro do mesta kjer zaviješ v Debelakovo: Po prečenju dolgega snežišča sva prišla do prvega skoka, kjer sva se opremila in potem tudi malo načakala, da se je naveza treh premaknila naprej. Po dveh lepih raztežajih, ki sta ponujala dobro varovanje tako na ledne vijake kot tudi v skali sva se na vrhnjem snežišču razvezala in pohitela zadnjih 100m do vrha Ojstrice. Med malico na vrhu, je za "popestritev" poskrbelo manevriranje  helikopterja pod Turskim žlebom, na srečo menda z dobrim izidom. Sestop čez Škarje v dolino je minil brez posebnosti. 

Po parih dneh pavze(16.1), sem se tokrat za spremembo ob humani uri s Polijem odpravil na Vršič, plezat Deržaj-Šlibar v Kraj sten, Prisojnik. Vstop v smer je blizu vhoda v bunker - cca. pol ure hoje.  Smer  se začne s kratko zajedico, ki te pripelje na glavo, iz katere  po treh raztežajih v levo po podrtem skrotastem svetu pripraskaš do snežišča na sredini - za varovanje uporabni kvečjemu klini. Sledi prečenje v desno po najlažjih prehodih na ramo po kateri se usmeriš v levo in dosežeš zgornjo dolgo grapo po kateri se potem lep čas vzpenjaš do zadnjih dveh raztežajev v izstopni zajedi/ploščah. Prvi raztežaj postreže s tanko skorjo nalimano na plato, ki drži bolj nič, tako, da se držiš kota do zanimivega snežnega previsa, katerega vznožje je ponujalo nekaj ledu za varovanje. Sledi nerodna prečka v levo do prehoda v previsu, čez katerega se potem nekako prevališ čez, saj sneg cepine bolj slabo drži, stojišče na kline. Sledi še en zoprn raztežaj čez plošče, kjer prvih 10m iščeš pasove snega/hooke, potem pa se stanje izboljša, končaš na grebenu. Sestop po grapi na J pot iz Prisojnika in po nje dol na Vršič. Zanimiva tura. 

Malo z zamudo pa vendarle ... V petek, 13.9., ob jutranji nehumani uri smo moja malenkost, Poli, Franja in Pivar le odrinili proti Švici, natančneje mondenemu Zermattu, kamor smo po borbi s pločevino v okolici Milana, vožnji čez prelaz Simplon, parkiranju v Taschu in vožnji z vlakom v Zermatt prispeli ob 13. uri. Po neuspelem nakupu SIM- kartice za podatke (pregrešno drago mobilno gostovanje) je sledil 6-urni dostop po robu doline Zmutt, pod mogočno S steno Matterhorna do odcepa za Arbenbach, kjer se pot prične strmo dvigati po dolgem slikovitem grebenu morene. Na koncu grebena odviješ levo čez polje bolderjev/spranih plat, do zadnjih 150 metrov konkretno strme ferate, po kateri končno dosežeš polico, na kateri je postavljen Arbenbiwak (3224m). Bivak je zgledno urejen - ima plin, tekočo vodo, luč in WC z verjetno najlepšim razgledom v Alpah. Cena nočitve je 23CHF, ki jih vsaj za vikend pride pobrat Rino, skrbnik bivaka. Po jutranjem bujenju in slabem počutju Franje, s katero je Poli ostal pri bivaku, sva s Pivarjem ob 6-ih zarinila proti jugozahodnemu grebenu – Arbengratu. Dostop poteka sprva čez melišče nad bivakom do zgornjega dela ledenika, ki je mestoma kar strm in ga prečiš v desno, da dosežeš polico, ki poteka pod levim delom stene in po kateri dosežeš vstop v grapo, ki diagonalno preči južno steno, v pomoč iskanju vstopa se najde kak možic (dostop 3/4 ure). Prvi 2/3 grape sva splezala nenavezana, težave tam do II, potem pa se je pojavil sneg in mokrota, tako da sva zadnjo 1/3 plezala navezana oziroma vlekla »štajerca« in v slabi uri od vstopa dosegla začetek grebena.

Prvi del grebena je bil precej poprhan s snegom, saj se ves čas držiš na S strani in tako obvoziš več manjših stolpičev, dokler ne dosežeš manjšega od dveh glavnih stolpov, ki ga prečiš desno po J strani, po lepi zračni prečki, ki vodi nazaj na greben, sledi še nekaj poplezavanja po lepih platah in že se znajdeš na vznožju velikega stolpa, ki sva ga prečila po direktni varianti, ki proti koncu postreže z zoprnim IV+ detajlom, kjer zmanjka stopov v precejšnji strmini. Drugače je greben večinoma III s kakšnim težjim gibom – ob konkretni izpostavljenosti. Sledilo je še nekaj poplezavanja po platah/počeh in nekaj pred 12. uro sva dosegla miniaturni Z vrh in prečila na malo bolj udobnega V – vse skupaj je bolj ena sama opast na J stran, na drugi strani pa se strmo spušča po slikoviti S steni.

Po kratki malici je sledil še sestop po preplezanem grebenu, ki nama je vzel več časa kot plezanje navzgor. Večino sva ga poplezala navzdol, tako da sva bila nazaj v bivaku ob 18.30. Glede na pozno uro in dolg sestop v Zermatt, kjer ne bi meli kje spati, saj je bil avto z vso robo parkiran v Taschu, smo se odločili za še eno noč v bivaku, ki pa je vmes postal neugodno poln s francosko-italijanskimi prišleki, ki so kar tekmovali med seboj v tem, kdo je manj civiliziran, kar je zjutraj skrbnik Rino pospremil z zgovorno opazko »schweine«. Po jutranjih ritualih in čiščenju bivaka smo lagodno v treh urah dostopili v Zermatt, kjer človek doživi šok, ko po samoti pade med horde azijskih turistov, ki se ti kot zombiji zaletavajo v ruzak. Sledil je premik v Tasch, kjer je po poizkusu vzpostavitve higienskega minimuma na WC-jih parkirne hiše sledila vožnja proti italijanski Cervini, da bi pokoristili cenejšo gondolo na plato Rosa (30€ vs 90€ po osebi) in opravili prečenje Breithorna. Žal pa so nam načrte prekrižali tamkajšnji žičničarji s svojim remontom, zato je sledil ekspresni odhod nazaj v Slovenijo. Glede na neporavnane račune in kopico nagledanih ciljev smo se vsi skupaj strinjali, da se v te konce sigurno še vrnemo.