Vesna

Vesna

10 Januar 2019, 14: 50

Miklavževo darilo

 

Preteklo nedeljo smo se Matej Ogorevc, Ana Dragar (oba AO Domžale) in jaz podali iskat Miklavževo darilo, ki se skriva nad Koritnico, v grapi pod Plešivcem. Seveda v upanju, da je že pripravljeno (tj. zaledenelo). Samo menjenje za turo je bilo ekspresno, jaz sem bila itak za že ob omembi besede "slap". Matej, hvala za povabilo! :D

Dostop je bil pester, najprej po cesti, potem "ferata", nekaj cik-caka, potem pa še malo cik-caka po snegu. Tu pa tam se lahko pogrezneš do pasu in se delaš, da je res prava zima. Še nekaj ovinkov in prispemo do na videz izjemno udobnega balvana - na vrhu je čisto raven in porasel s travo. Baje še borovnice rastejo okoli njega. Tam smo bili tudi že prepričani, da naša pot ni bila zaman in da nas darilo res čaka - lepo pomrznjeno (morda manj kot kdaj prej, a vseeno dovolj). Ta čas se je tudi vreme popravilo in razgledi so bili čudoviti.

Tako je bil končno čas za slap. Položni deli sicer niso bili pomrznjeni, ampak ker so mi tudi grape všeč, se res ne morem pritoževati. Ana se morda lahko, ker se ji je vmes pogreznilo tako golboko, da smo ugotovili, da je vode tudi pod snegom kar precej. Tekoče. Ki prav lepo od zgoraj steče v čevelj. Ampak rezervne nogavice in plastična vrečka rešijo vse težave. Na navpičnih delih pa smo se lepo naplezali. Na nekaterih mestih je bil led kar trd, delali so se "talarji" in kak kos ledu je priletel tudi na nas (ampak nič v primerjavi z lansko Mlačco xD). Pa da ne bo kdo mislil, da je to kaj pokvarilo veselje in navdušenje. Zakon je blo!

Sestop je minil hitro, v zgornjem delu nam ga je popestril sneg, kasneje pa smo iz čistega firbca (ki ima izvor že vsaj dobra 3 leta nazaj, mogoče pa še dlje) z markirane poti zavili na lovsko stezo, ki nas je ob nekaj zajlah popeljala ven iz stene. Zgleda je tu dosti gamsov, ker so si lovci pot kar lepo zavarovali.

Kot češnja na torti k Miklavžemu darilu pa moram povedati še, da je čisto nekaj posebnega, ko greš plezat smer, ki so jo prvi splezali Želežničarji (no, vsaj v 2/3-deležu; smer so prvi plezali Poli, Dalenjc in Tedi)! :)

In seveda upam, da bo še dolgo mraz, ker navdušenje nad slapovi še ne pojenja. :D

Slike: ta lepše so od Ane, ostale so pa moje.

01 Januar 2019, 21: 16

Raztrgana za hotelom

Na lep popraznični dan smo se David K (aka vodja puta), Nejc E in jaz podali v smer Raztrgana (IV/III, 400m) v sektorju za hotelom v ostenju Begunjščice. Ko smo se enkrat zapodili proti vrhu pravega melišča, je dostop mineval le še v upanju, da nas v smeri čaka kaj trdega snega in ledu. A že prvi pogled na smer me je prepričal, da moram Dedku mrazu napisati pismo in ga lepo prositi za kakšno pošiljko snega. Ali pa vsaj mraza. (Update: poslano; če bo kaj učinka, bomo pa videli)

David se je podal v prvi raztežaj, ki je bil vse prej kot prijazen in lahek. Sama skala, mestoma obupno krušljiva, mi pa s cepini in derezami. Med praskajočimi zvoki je celo David izustil kar nekaj krepkih, raztežaj zaključil še z zoprno prečko in si prislužil večno občudovanje mladih pripravnikov. Resno, vsa čast! Zatem sva se v cug podala še midva z Nejcem, pri čemer se je Nejc (ne)prostovoljno javil, da me odreši izbijanja klinov. Že tako ne vem, kako sem pripraskala do Davida.

Nadaljevanje smeri je bilo bistveno bolj enostavno (Dokaz: Plezali smo ga manj časa kot 1. raztežaj. QED). Smer se ves čas drži proti levi in sledi sistemu grap, tako da razen občasnih skokov in pretepov z rušjem ni bilo več posebnih težavic. Sumim pa, da se razvija mutirana podvrsta ruševja, ki izredno dobro cilja in neprevidne plezalke kar oklofuta. V grapi smo imeli celo občasno občutek, da je vendarle zima, ko smo lahko malo gazili po snegu. Pa da ne bo pomote, sneg ni držal cepinov, te smo morali še vedno zatikati za skale. ;) Ali pa jih zabiti v pomrznjene trave. Spričo globalnega segrevanja tako menimo, da bo "grasstooling" v prihodnosti postal zelo priljubljena disliplina. Poskusite, je kar zabavno.

Na koncu nas je grapa pripeljala do grebena, po katerem smo se le še povzpeli do vrha. Ni bilo sicer tako romantično kot zveni, ker je bil greben ves poraščen. V smeri sicer nismo našli (niti pustili) nobene opreme, saj zgleda ni ravno pogosto plezana.

Opis sestopa v vodničku je zelo skromen "zavijte levo in po melišču sestopite do hotela", vendar povsem natančen. Edino ta "levo" traja kar nekaj časa, pa tudi melišče je precej poraščeno. Tako da smo se lahko dodobra nazabavali z ruševjem. Že v soju čelnih svetilk smo prispeli v dolino, si podali roke in se odpeljali zasluženi pijači naproti. Kot je rekel Nejc, smo preživeli čudovit novemberski dan. :D

David, hvala, da si naju vzel sabo! Zame je bila to prva tovrstna smer in super izkušnja. :) In pa Jan, hvala za posojene cepine!

Slike: so prišle (in mogoče sploh ni bil kriv moj dragi računalnik)! :) Prispevali smo jih vsi. In ker smo pozabili narediti sliko za vnuke (ojej, kakšni amaterji) jo najdete per partes.

06 November 2018, 16: 29

Počitnice v Paklenici

Med 31.10. in 4.11. se je majhna delegacija Železničarjev odpravila v Paklenico. Nekateri smo prvič tipali ostro pakleniško skalo (in na njej pospešeno obrabljali plezalke), drugi so že točno vedeli, kam se gre na kavo/pivo.

In kaj smo počeli/ugotovili?

  • Kljub neobetavni vremenski napovedi smo vsak dan plezali. In nekatere dni tudi sušili opremo, a to je že druga zgodba. Klima, ki greje na 30°C in piha direktno na premočene obleke in čevlje, preverjeno dela čudeže. Vsaj pri sušenju, na splošno počutje prisotnih in kakovost spanca tovrstna vročina ne deluje najbolje.
  • Ajda po prisilni pavzi spet pleza. Držimo pesti, da bo z gležnjem sčasoma še boljše!
  • Spužva je Matjaža in Anžeta popeljal čez Danajo (5b), nato pa so zlezli še Brid za veliki čekić (5b+). Bojda je bilo noro dobro. Kot pingvini so se tlačili skozi kamin in se borili z zahtevnimi prečkami. Matjaž je imel še cel večer nasmeh na (nekoliko utrujenem) obrazu.
  • Mlajši pripravniki so vrhunsko izpeljali “palačinka party”. Spužva obvlada peko in dinamično obračanje palačink.
  • Manca me je popeljala čez Bora Boro (6a). Moje občudovanje je raslo iz cuga v cug in doživelo kulminacijo tam nekje med 5m oddaljenima svedroma sredi neradodarne plate v 6a-jki. Smer mi je bila zelo všeč, super za naplezat se, za povrh pa še razgledi na morje. Manca je smer seveda zlezla prosto, jaz pa sem vendarle plezala v A0a kuku. ;)
  • Zala je splezala svojo prvo (in drugo in tretjo in …) smer v enakovredni navezi. Bravo in naj jih bo še veliko!
  • Rašičani so organizirali “žurko ferajnov”, kjer so skupaj s Kranjčani prikazali občudovanja vredno predstavo. Ampak jaz nisem specialist za te reči, vprašajte koga drugega. Če se še spomni. :P
  • V Paklenici se počutiš kot doma, neslovenci so v manjšini. Ali pa njihovi glasovi med stenami kanjona ne odmevajo tako bučno.
  • Uspešno smo namestili (in pobrali) tudi nekaj metuljev in zatičev. Hvala Mihatu in Mateju, ki sta nam jih posodila! :)
  • Nekateri so uspeli priti celo do morja in malo počofotati. Drugi smo za takšne otročarije pač preresni in smo se raje kopali v dežju. Še posebno resnost so izkazali Blaž, Matjaž in Zala, ki so smer Oprosti mi pape preplezali v nalivu (in bili nad smerjo vseeno navdušeni). Zgleda je res luštna.

Plezali smo (nekatere smeri v navezah z Anžetom V, Janezom K, Markotom G in Petrom H iz AO Rašica): Oliver Dragojević, Bijela rampa, Oprosti mi pape, Nosorog, Zubatac, Izdruženo rebro, Josipa Debeljaka, Tinin smjer in njena desna varianta, Sjeverno rebro, Flex & Rex, Celjski stup, Danaja, Brid za veliki čekić, Bora bora, Juha, Dreaming the lost friends, Zimski cvijet.

Za vas smo uživali: Ajda T, Rok S, Tea B, Spužva, Blaž V, Manca F, Zala S, Belić in jaz.

(slike smo prispevali vsi po malem)

16 Oktober 2018, 13: 10

Smer Debelakove v Mojstrovki

V nedeljo je bil dan za plezat! :D Ob prvem svitu smo se David K., Zala S. in Vesna I. podali proti severni steni Velike Mojstrovke. Že dostop je bil lep, a tudi kar kompleksen. Razglede so nam še polepšale jutranje barve (ob katerih sem kot ponavadi "dol padala", čeprav sem svoje navdušenje nekako krotila) in zlato obarvani macesni. Kmalu pa se je naša pozornost preusmerila na "drek-kurac"* pod nogami in ko smo se prebili še čez zadnjo ozko poličko, smo se znašli v lopi pri vstopu v smer. In hop, težo iz nahrbtnika na pas, pa gremo.

Že ob prebiranju opisa sem dobila vtis, da je smer orientacijsko kar zapletena. Levo, pa desno, pa levo, po polici, skozi žleb, pa v loku desno, potem spet prečka, nato zajeda, pa po razu ... Davidu pa vse skupaj ni povzročalo težav in zlahka naju je popeljal čez celotno smer. In to brez plezalk!

Plezanje je potekalo ob zavistnem opazovanju s soncem obsijanih pobočji, spraševanju "pa kaka štirka je zdej to no?!", ugotavljanju "ah, saj kar gre", hukanjem v premrle prste in treniranjem položaja želve ob vzklikih "kamen". V steni smo sicer samevali in na vsakem sidrišču uživali ob novih razgledih. Lepooo! :D O tem, kako fino je, ko smer kar traja in traja ter je pod tabo en sam luft, sploh ne bom izgubljala besed. :D :D

Smer je res lepa, poteka po zanimivih prehodih, tudi skala je na nekaterih delih prav odlična. Proti koncu smeri nas razveseli čudovito plezanje in "dolomitski prijemi", ki jih obljublja Mihelič. Ena najboljših stvari pa je konec smeri, kajti po prijetnem kaminu dejansko stopiš iz stene direktno na vršno planoto Velike Mojstrovke. Vrhunsko! :)

Edina slabost je, da je treba zabiti in izbiti kakšen klin. Ker Davida očitno nekaj hudo jezi, kline zabije tako, da jih ni prav nič lahko izbiti. Z Zalo sva bili bolj ali manj uspešni, sva se pa ob izbijanju definitivno (končno) segreli. Za razliko od Davida, ki se je medtem počasi staral na sidrišču in v samotnem mrazu zavijal z očmi ob milozvočnih "tok, tok, tok". Za domačo nalogo morava razmisliti, na koga ali kaj želiva stresati jezo med izbijanjem klinov in ob prvi priliki spet malo povaditi.

Dan smo zaključili pri Aljažu (tj. pri firerju), kjer smo se udeležili naključnega sestanka odseka - nabralo se nas je kar 13. Pogrešali smo načelnika.

*ljubkovalno ime za šoder

Zapisali: Zala in V.
Fotografirali: vsi trije (pri gledanju slik pa malo nagibajte glavo in delajte stoje na rokah :P)

02 Oktober 2018, 09: 26

Plošče pod Stadorjem

Bil je že skrajni čas za akcijo in z Matjažem sva v soboto končno prišla na svoj račun. Strah pred prezebanjem in mrzlo skalo naju je pregnal v plošče pod Stadorjem, kjer najdemo nekaj navrtanih večraztežajk. Dobila sva kar sva iskala - poletno vročino. :D Edino na kratke hlače sva oba pozabila.

Najprej sva splezala Peruniko (IV+, 180m). Smer je lepa, zvadila sva različne tehnike plezanja po "radiatorčkih", potrenirala kak gib brez grifov (ker jih pač ni bilo oz. sva jih oba spregledala) in se naužila platk. Priporočeni sestop je z abzajli po smeri, zato sva spoznala tudi skoraj vse čare abzajla v praksi. Bilo je nekaj debat o tem, katera drevesa so zaupanja vredna in pod katerimi je dovolj malo rastja. Matjaž ima odličen nos za to! Z veseljem pa sva spustila lekcijo "štrik se mi je zataknil".

Potem sva se zapodila še v smer Muštace (V-/III, 180m). Tudi ta smer nama je bila všeč, čeprav je v srednjem delu malo bolj poraščena (posledična slaba vidljivost pa malo oteži orientacijo). Refren smeri so seveda spet platke, vendar je vmes kakšen meter tudi malo drugačen. Mene je predvsem navdušila količina skalnih ušes, ki sem jih našla v 2. raztežaju. :D Sestop je potekal po isti pisti kot prejšnji, vendar sva vseeno ugotovila, da abzajli vzamejo precej časa.

Smeri sta lahki, navrtani sicer bolj poredko, ampak se vmes najde kako primerno drevo in skalno uho. Poudariti moram še, da je večina štantov v obeh smereh izjemno udobnih (beri: sedečih) in da so razgledi tekom cele smeri prav lepi. Sploh za oči, ki hribe ponavadi gledajo z druge strani Vršiča.

Lep dan sva zaključila še z namakanjem nog v Soči (no, ta ni bila prav nič poletno vroča) in upanjem, da bo letos čas in vreme še za kakšno plezarijo.

V soboto, 2. junija, je potekala težko pričakovana skupna tura AŠ - plezanje v hribih. Jupi! :D Ker so meteorologi napovedovali hude nevihte, se je tura iz dvodnevne prelevila le v enodnevno. Tako smo v soboto zjutraj polni pričakovanj odkorakali proti Kamniškemu sedlu.

Bošt je z Manco F. in Karmen zakorakal proti Kratkohlači v Planjavi. Naveza je s smerjo opravila brez težav. Govorilo se je o kaminih, krušljivi skali, slikovitem prestopu čez razpoko, pomanjkanju sonca in poslušanju komunikacije preostalih dveh navez v Brani.

Vanč se je z Janom in Matjažem podal v Zajedo v Brani. Čakale so jih “šalce do komolcev”, zanimive prečke in, kdo bi si mislil, majavi oprimki. Morda velja omeniti, da so smer uspešno splezali le s sliko stene z vrisano smerjo, skica se jim je namreč naložila šele v dolini.

Kruh je Manco Č. in mene popeljal v Zgornji steber s Šijo. Prijetno poplezavanje, opazovanje preostalih dveh navez in vedno lepši razgledi so se sčasoma prelevili v čudovito grebensko “pot”, ki nas je pripeljala na vrh Brane.

Ob prvih (in redkih) dežnih kapljah smo se zbrali pri koči na Kamniškem sedlu, kjer so tovariši končno prišli na svoj račun; sendviči so bili baje dobri. Po prijetnem klepetu smo se zapodili proti dolini. Ne vem, kaj se je po glavah podilo vodjem navez, tečajniki pa smo bili polni vtisov, navdušenja, upov, da bomo kmalu spet poplezavali po stenah, in hvaležnosti, da so si Bošt, Vanč in Kruh vzeli čas za nas. Še enkrat hvala! :)

(Slike sta prispevali Manci Č. in F.)

© 2019 Alpinistični odsek Železničar