×

Sporočilo

Piškotki

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na tej spletni strani?

Več o piškotkih

Ime piškotka Izvor Namen piškotka in njegovo trajanje
Sejni piškotki www.aozeleznicar.org Piškotki zagotavljajo delovanje spletnega mesta. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
plg_system_eprivacy .www.aozeleznicar.org Piškotki omogočajo sprejemanje in zavračanje piškotkov na spletnem mestu. Veljavni so 30 dni.
joomla_user_state www.aozeleznicar.org Piškotki potrebni za prijavo v spletno mesto in objavljanje novičk. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

Vesna

Vesna

16 Oktober 2018, 13: 10

Smer Debelakove v Mojstrovki

V nedeljo je bil dan za plezat! :D Ob prvem svitu smo se David K., Zala S. in Vesna I. podali proti severni steni Velike Mojstrovke. Že dostop je bil lep, a tudi kar kompleksen. Razglede so nam še polepšale jutranje barve (ob katerih sem kot ponavadi "dol padala", čeprav sem svoje navdušenje nekako krotila) in zlato obarvani macesni. Kmalu pa se je naša pozornost preusmerila na "drek-kurac"* pod nogami in ko smo se prebili še čez zadnjo ozko poličko, smo se znašli v lopi pri vstopu v smer. In hop, težo iz nahrbtnika na pas, pa gremo.

Že ob prebiranju opisa sem dobila vtis, da je smer orientacijsko kar zapletena. Levo, pa desno, pa levo, po polici, skozi žleb, pa v loku desno, potem spet prečka, nato zajeda, pa po razu ... Davidu pa vse skupaj ni povzročalo težav in zlahka naju je popeljal čez celotno smer. In to brez plezalk!

Plezanje je potekalo ob zavistnem opazovanju s soncem obsijanih pobočji, spraševanju "pa kaka štirka je zdej to no?!", ugotavljanju "ah, saj kar gre", hukanjem v premrle prste in treniranjem položaja želve ob vzklikih "kamen". V steni smo sicer samevali in na vsakem sidrišču uživali ob novih razgledih. Lepooo! :D O tem, kako fino je, ko smer kar traja in traja ter je pod tabo en sam luft, sploh ne bom izgubljala besed. :D :D

Smer je res lepa, poteka po zanimivih prehodih, tudi skala je na nekaterih delih prav odlična. Proti koncu smeri nas razveseli čudovito plezanje in "dolomitski prijemi", ki jih obljublja Mihelič. Ena najboljših stvari pa je konec smeri, kajti po prijetnem kaminu dejansko stopiš iz stene direktno na vršno planoto Velike Mojstrovke. Vrhunsko! :)

Edina slabost je, da je treba zabiti in izbiti kakšen klin. Ker Davida očitno nekaj hudo jezi, kline zabije tako, da jih ni prav nič lahko izbiti. Z Zalo sva bili bolj ali manj uspešni, sva se pa ob izbijanju definitivno (končno) segreli. Za razliko od Davida, ki se je medtem počasi staral na sidrišču in v samotnem mrazu zavijal z očmi ob milozvočnih "tok, tok, tok". Za domačo nalogo morava razmisliti, na koga ali kaj želiva stresati jezo med izbijanjem klinov in ob prvi priliki spet malo povaditi.

Dan smo zaključili pri Aljažu (tj. pri firerju), kjer smo se udeležili naključnega sestanka odseka - nabralo se nas je kar 13. Pogrešali smo načelnika.

*ljubkovalno ime za šoder

Zapisali: Zala in V.
Fotografirali: vsi trije (pri gledanju slik pa malo nagibajte glavo in delajte stoje na rokah :P)

02 Oktober 2018, 09: 26

Plošče pod Stadorjem

Bil je že skrajni čas za akcijo in z Matjažem sva v soboto končno prišla na svoj račun. Strah pred prezebanjem in mrzlo skalo naju je pregnal v plošče pod Stadorjem, kjer najdemo nekaj navrtanih večraztežajk. Dobila sva kar sva iskala - poletno vročino. :D Edino na kratke hlače sva oba pozabila.

Najprej sva splezala Peruniko (IV+, 180m). Smer je lepa, zvadila sva različne tehnike plezanja po "radiatorčkih", potrenirala kak gib brez grifov (ker jih pač ni bilo oz. sva jih oba spregledala) in se naužila platk. Priporočeni sestop je z abzajli po smeri, zato sva spoznala tudi skoraj vse čare abzajla v praksi. Bilo je nekaj debat o tem, katera drevesa so zaupanja vredna in pod katerimi je dovolj malo rastja. Matjaž ima odličen nos za to! Z veseljem pa sva spustila lekcijo "štrik se mi je zataknil".

Potem sva se zapodila še v smer Muštace (V-/III, 180m). Tudi ta smer nama je bila všeč, čeprav je v srednjem delu malo bolj poraščena (posledična slaba vidljivost pa malo oteži orientacijo). Refren smeri so seveda spet platke, vendar je vmes kakšen meter tudi malo drugačen. Mene je predvsem navdušila količina skalnih ušes, ki sem jih našla v 2. raztežaju. :D Sestop je potekal po isti pisti kot prejšnji, vendar sva vseeno ugotovila, da abzajli vzamejo precej časa.

Smeri sta lahki, navrtani sicer bolj poredko, ampak se vmes najde kako primerno drevo in skalno uho. Poudariti moram še, da je večina štantov v obeh smereh izjemno udobnih (beri: sedečih) in da so razgledi tekom cele smeri prav lepi. Sploh za oči, ki hribe ponavadi gledajo z druge strani Vršiča.

Lep dan sva zaključila še z namakanjem nog v Soči (no, ta ni bila prav nič poletno vroča) in upanjem, da bo letos čas in vreme še za kakšno plezarijo.

V soboto, 2. junija, je potekala težko pričakovana skupna tura AŠ - plezanje v hribih. Jupi! :D Ker so meteorologi napovedovali hude nevihte, se je tura iz dvodnevne prelevila le v enodnevno. Tako smo v soboto zjutraj polni pričakovanj odkorakali proti Kamniškemu sedlu.

Bošt je z Manco F. in Karmen zakorakal proti Kratkohlači v Planjavi. Naveza je s smerjo opravila brez težav. Govorilo se je o kaminih, krušljivi skali, slikovitem prestopu čez razpoko, pomanjkanju sonca in poslušanju komunikacije preostalih dveh navez v Brani.

Vanč se je z Janom in Matjažem podal v Zajedo v Brani. Čakale so jih “šalce do komolcev”, zanimive prečke in, kdo bi si mislil, majavi oprimki. Morda velja omeniti, da so smer uspešno splezali le s sliko stene z vrisano smerjo, skica se jim je namreč naložila šele v dolini.

Kruh je Manco Č. in mene popeljal v Zgornji steber s Šijo. Prijetno poplezavanje, opazovanje preostalih dveh navez in vedno lepši razgledi so se sčasoma prelevili v čudovito grebensko “pot”, ki nas je pripeljala na vrh Brane.

Ob prvih (in redkih) dežnih kapljah smo se zbrali pri koči na Kamniškem sedlu, kjer so tovariši končno prišli na svoj račun; sendviči so bili baje dobri. Po prijetnem klepetu smo se zapodili proti dolini. Ne vem, kaj se je po glavah podilo vodjem navez, tečajniki pa smo bili polni vtisov, navdušenja, upov, da bomo kmalu spet poplezavali po stenah, in hvaležnosti, da so si Bošt, Vanč in Kruh vzeli čas za nas. Še enkrat hvala! :)

(Slike sta prispevali Manci Č. in F.)

© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: update.si