Po Dolomitih so me takšne in drugačne obveznosti zadržale od plezanja. Vmes smo že malo frikali, ma ni bilo nič od naše pristne, krušljive skale... :)

Kljub nestanovitnemu vremenu in vsakodnevnih popoldanskih nevihtah smo se (vodja odprave :-) ) Miha Močnik - Gres, Karmen in Manca F. na zgodnje torkovo jutro odpravili na Vršič, od koder nas je Miha peljal v Debelakovo smer (450m, IV+/IV) v Veliki Mojstrovki - smer Mire Marko Debelak, naše vrhunske alpinistke obdobja med obema vojnama. Seveda sva bili kot tečajnici polni jutranje treme, morda ne zgolj zaradi neizkušenosti, ampak ravno zaradi spoštovanja do ženske, ki je prvenstveno smer splezala v verjetno čisto drugih pogojih, s čisto drugo mero poguma…

Dostop do smeri poteka po slikovitih pobočjih na severni strani Male in Velike Mojstrovke, nad dolino Tamar. Do prvega raztežaja pa pot vodi po trenutno še zasneženem melišču, ki smo ga 'za vsak slučaj' prečkali z derezami. Plezanje je sprva potekalo po bolj krušljivem delu in se prelevilo v plezanje po prečkah, naravnih prehodih in razčlembah, ki omogočajo umirjeno premagovanje skalnih strmin. Kjer plezanje postane zahtevnejše, je pa tudi tudi skala kompaktnejša. Detajl smeri (IV+) preko zajede se nahaja pod vrhom, sam zaključek Debelakove pa je direktno na 2332 m visok vrh Velike Mojstrovke. Po petih urah plezanja z lepimi razgledi na dolino Tamar in (še vedno) zasnežena pobočja Jalovca, nekaj dežnimi kapljicami in padlim reversom, smo priplezali na vrh smeri in se spustili proti Vršiču. Tam nas je pričakal vonj po prihajajoči nevihti, ki smo ji ubežali ravno pravšnji čas.

Še enkrat hvala Mihu za vodenje in
na nove zmage!

V soboto, 10. marca, je potekala že sedma skupna tura alpinistične šole 2017/2018, in sicer: turno smučanje. Priznam, da sem imela po predhodni odjugi preteklega tedna občutek, da bo bolj malo snega za uspešno izvedbo skupne ture. Le-te se nas je tokrat udeležilo malo manj, med drugim Robi, ki je bil tudi vodja odprave ter Matevž, Špela, Željo, David L., Tomaž in 6 tečajnikov (Matjaž, Aleš, Nejc, Vesna in dve Manci). Robi je izbral za cilj vrh Hirneck (2164 nmv) in Karlhöhe (2218m) na avstrijskem Koroškem, približno 170km vožnje iz Ljubljane. Na pot smo se odpravili ob 7.10 (tradicionalna tečajniška zamuda) čez predor Karavanke do vasi Sankt Peter im Katschtal (Rennweg am Katschberg) v Avstriji, ki je bila naša izhodiščna točka. Cilj skupne ture je bil oddaljen približno 8km hoda s kar nekaj višinske razlike (caa. 1000nmv). Ker smo vsi tečajniki, ki smo se udeležili ture bolj kot ne začetniki v turnem smučanju ali smučanju nasploh, je bilo jutro polno pričakovanj. Tudi vreme je zdržalo pritiske oblakov in megle, ki se je večala z nadmorsko višino.

Hodili smo v zmerno do pretežnem tempu, tako da smo naš predviden vrh, Hirneck osvojili po približno treh urah in pol hoje, nekateri med nami so se odpravili še na sosednji malo višji kucelj Karlhöhe, a je bil ta že precej kopen za smučanje navzdol. Kože smo tako po občudovanju 'razgleda' dokončno pospravili v nahrbtnike in se strumno odpravili v dolino. Čakal nas je zelo prijeten in pa predvsem dolg spust, ki je bil zaradi odprtega in položnega terena odličen za začetnike ter za izvajanje različnih manevrov turnega smučanja, kot so na primer dolgi zavoji, spuščanje v klasičnem ritnem slogu, ipd. :) Po uspešnem prihodu do ceste sem sama izvedla še bočni obrat na asfaltu. :) 

Torej, preživeli smo (!) lep in aktiven dan pri naših gornjih sosedih in upajmo, da bo letošnja zima prizanesla še kak snežen vikend za utrjevanje turno smučarskega znanja. Predvsem pa hvala Robiju za izvedbo včerajšnega dne.

Lekcija skupne ture: preveri turno smučarsko opremo, preden se odpraviš na turo, tudi psi več niso to kar so bili :)