Bil je že skrajni čas za akcijo in z Matjažem sva v soboto končno prišla na svoj račun. Strah pred prezebanjem in mrzlo skalo naju je pregnal v plošče pod Stadorjem, kjer najdemo nekaj navrtanih večraztežajk. Dobila sva kar sva iskala - poletno vročino. :D Edino na kratke hlače sva oba pozabila.

Najprej sva splezala Peruniko (IV+, 180m). Smer je lepa, zvadila sva različne tehnike plezanja po "radiatorčkih", potrenirala kak gib brez grifov (ker jih pač ni bilo oz. sva jih oba spregledala) in se naužila platk. Priporočeni sestop je z abzajli po smeri, zato sva spoznala tudi skoraj vse čare abzajla v praksi. Bilo je nekaj debat o tem, katera drevesa so zaupanja vredna in pod katerimi je dovolj malo rastja. Matjaž ima odličen nos za to! Z veseljem pa sva spustila lekcijo "štrik se mi je zataknil".

Potem sva se zapodila še v smer Muštace (V-/III, 180m). Tudi ta smer nama je bila všeč, čeprav je v srednjem delu malo bolj poraščena (posledična slaba vidljivost pa malo oteži orientacijo). Refren smeri so seveda spet platke, vendar je vmes kakšen meter tudi malo drugačen. Mene je predvsem navdušila količina skalnih ušes, ki sem jih našla v 2. raztežaju. :D Sestop je potekal po isti pisti kot prejšnji, vendar sva vseeno ugotovila, da abzajli vzamejo precej časa.

Smeri sta lahki, navrtani sicer bolj poredko, ampak se vmes najde kako primerno drevo in skalno uho. Poudariti moram še, da je večina štantov v obeh smereh izjemno udobnih (beri: sedečih) in da so razgledi tekom cele smeri prav lepi. Sploh za oči, ki hribe ponavadi gledajo z druge strani Vršiča.

Lep dan sva zaključila še z namakanjem nog v Soči (no, ta ni bila prav nič poletno vroča) in upanjem, da bo letos čas in vreme še za kakšno plezarijo.