Nina si je zagotovila dopust in evo. Spet jo maham po lovski stezi pod Debelo peč. Stezo že dodobra poznam. Vendar se ne morem izogniti mokrim travam in grmovju, ki kar zlivajo vodo po najinih nogah in čevljih. V dobri uri prideva pod steno. Oba povsem premočena od vlage v zraku in prej omenjenih trav- grmovja. Nič čudnega, saj je še par ur nazaj močno deževalo.

Pod steno si malo oddahneva, si namestiva opremo in štartava. Sprva nenavezana. Nino spustim naprej, da imam kontrolo. Ona pa kar pleza. Sploh je ne prepoznam. Povsem druga Nina kot v Virensu. In tako priplezava do 1. večje težave v smeri. Tu se naveževa. Kamin z oceno III+ ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil povsem moker in gladek. Potem kar lepo napredujeva vse do naslednjega kamina z oceno IV+. Kamor sem pogledal, je bilo vse mokro. Začetek je bil precej rokoborski, nadaljevanje pa je postreglo s kar dobrimi stopi. Ki pa so se pod vrhom spet nekam izgubili. Kamin je sicer dobro nabit s klini, prav tako celotna smer. Potem s kaminom opravi še Nina. Sicer še z malo več težavami, pa vendar. Oba sva čez najtežji del smeri. Ko si malo oddahneva, nadaljujeva po meni že znani smeri. Lepe štirke!

Ko iz smeri pripleza še Nina, me najprej vpraša, če sem ji nalašč zamolčal, da je zadnji cug tako težak. Rečem ne, sej je sm IV-. Ob bolj natančnem ogledu skice, pa skupaj ugotoviva, da detajl malo nižje, sploh ni bil detajl. Ampak je to tik pod vrhom. Včasih moraš peljat tečajnika, da se zaveš, da še zmeraj ne znaš brat skic.

Po malo daljšem postanku na vrhu, pa jo mahneva preko Brda do Lipanskih vratc in po markirani poti v dolino Krme. Pot je v začetku prav lepa, proti koncu pa je precej strma in se vleče kot kurja čreva. Vendar sva ob sproščenem kramljanju, le prišla nazaj do Kovinarske koče. Zaradi velike gužve v koči (8 obiskovalcev) je oskrbnik popolnoma pozabil, da sva mu naročila joto. Če ga ne bi spomnila, bi verjetno še danes čakala nanjo. Je pa bila vsaj dobra!