14 marec 2021, 21: 11

Lenuhova in Zeleniška Izpostavljeno

Napisal

Kdor čaka, dočaka in tako smo tudi mi dočakali odprte občinske meje, 2. stopnjo plazovne nevarnosti in dobre razmere v grapah.

Več razlogov je bilo, da smo se odpovedali dolgi turi in se odločili, da se gremo malo pasti po številnih grapah Begunjščice in Begunjske Vrtače. 6. marca smo se Matic, Tilen, Gašper in jaz zarana pripeljali na Ljubelj in zagrizli v breg. Severna stran Begunjske Vrtače se je skrivala v megli in malo smo razmišljali, katera sodobna tehnologija nam bo pomagala najti vhod v prvo grapo. Pa se je odprlo in je šlo kar na oči.

Prva tarča: Lenuhova grapa. V letošnjih razmerah je snega veliko in grapa je bila dobro zalita. Naprej smo poslali lokomotivo Gašperja in se pošlepali na njegove stopinje. V približno eni uri smo bili na vrhu, kjer so vladali zimske razmere, veter in megla. Prečili smo po grebenu v neznano, saj je belina ponovno zakrivala vse okoli nas. Poplezali smo zanimiv, izpostavljen detajl in že smo bili nad grapo Y in Centralno grapo na Begunjščico.

Sledili sta malica in prvo nastavljanje sončku na Velikem vrhu Begunjščice, kjer smo srečali skupino AOŽjevk. Vesna se je ponudila, da nam naredi fotko za vnuke in že smo se spuščali po Centralni.

Naslednja tarča: Zeleniška smer. Prvič sem jo plezal pred dvema letoma z Maticem Novakom (GRS Radovljica), ko je bilo v celotni smeri le za vzorec snega in nekaj malega ledu, oba skalna skoka je bilo potrebno konkretno poplezati in občasno s cepinom ali derezo popraskati po skali. Tokrat je bila pravo nasprotje. Navezali smo se pod edinim očitnim skokom, kjer je Tilen v skali našel dva klina za štant. Z Gašperjem sva potegnila raztežaj in pol, Tilen in Matic pa prvi raztežaj kot se spodobi, nato pa kar na štajerca do vrha. Legitimno, saj je sneg držal, naklon pa tudi ni bil prehud. V urci in pol smo izplezali. 

Na vrhu nas je pričakalo odlično mesto za martinčkanje s pogledom na greben Begunjščice. Poskusili smo sestopiti po SZ grebenu, vendar je bilo zaradi napihanega snega prenevarno za zdrs, zato smo se ponovno vzpeli proti Velikemu vrhu in sestopili po Centralni grapi. Ko se nam ni več dalo in so se kolena že oglašala, je šlo pa po riti – hitreje in lažje. Tilen, dobra ideja.

Ker se nam ni nikamor mudilo in je tudi uživanje v razgledu in dobri družbi razlog za zahajanje v hribe, smo turo razvlekli na 9 ur. Koča je bila že v senci, tako da smo se spustili do parkirišča in se odpeljali nazaj v realnost.

Nazadnje urejano na 14 marec 2021, 22: 37
Prijavite se za komentiranje
© 2021 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si