27 april 2021, 20: 46

Humar-Škarja v Kalški gori Izpostavljeno

Napisal

Pretekli vikend je postregel z lepim vremenom. Sobota je bila rezervirana za delo v gozdu. Nedeljo pa sva si nekako izborila od otrok. Padla je ideja, da zarineva s severne strani na Kalško goro. Na Majino željo, po nekoliko težjem plezanju, se odločim za smer Humar-Škarja. Pri Anžetu Čoklu se še pozanimam za vzrok njihovega obračanja v smeri, pred 14 dnevi in že je budilka zvonila ob 2.30.uri. Ob pol 5ih štartava od spodnje postaje tovorne žičnice proti Kokrskemu sedlu. Mahneva jo kar po plazovini in po par kopnih skokih prispeva pod Kalško goro. Premetavanje drv je pustilo posledice, zato sva šele ob 7ih pod smerjo, navezana in pripravljena na plezanje. Hitro ugotovim, da je predhodna naveza odnehala že po par metrih in da tudi nameščanje varovanja ne bo ravno pogosto in enostavno. Že pridem do prve in najhujše težave v celotni smeri. Kratek kamin (M) je od spodaj zgledal odlično, od blizu pa niti približno dobro. Nekoliko levo pod njim sem postavil varovanje, bolj za psiho. Vendar mi glava ni pustila čez. Zato se odločim, da splezam nazaj pod steno in splezava plan B- grapo med Malo in Veliko Kalško goro. Podrem varovanje, ko se spomnim, da bo Maja verjetno razočarana. Tako se spustim le par korakov, da imam boljši pregled nad težavo pred sabo in vidim, če je možen kakšen drug prehod. Desno ni bilo obetavno, na levi pa je bila zelo strma, povsem kopna skalna stopnja, ki pa je na nekem delu dovolj razčlenjena, da naju je spustila čez z možnostjo zadostnega varovanja. Tam je od nedelje povsem nov klin. Sledila sta dva in pol raztežaja lažjega plezanja po povsem trdi snežni podlagi. Varovanja in štanti predvsem na ruševju, ki ga je bilo potrebno odkopat.

Sonce v preteklem obdobju je na SV grebenu naredilo svoje. Greben je bil kopen (za plezalke), v kaminih pa se je še vedno nahajal sneg. Zato dereze ostanejo na čevljih. Cepini pa le občasno v rokah, ker je bilo plezanje brez njih enostavneje in varneje. Do vrha potegneva še 3 nekoliko krajše raztežaje in ob enih popoldne stojiva na vrhu Male Kalške gore. Prepričana, da sva za danes opravila s težavnim delom, si močno oddahneva. Žal pa sva se močno zmotila. Sestop po markirani poti naju je še precej namučil. Najprej povsem ojužen sneg na grebenu, potem pa zelo trda podlaga in cca 5-10cm mehkejšega snega čez to podlago na severni strani. Prečenje do Cojzove koče je bilo zelo naporno, ker je bilo potrebno vseskozi močno zabijati dereze v trdo podlago, sicer je takoj zdrselo in palci na nogah so še po 2 dneh precej boleči. Sestop do Cojzove koče je trajal več kot dve uri in pol, čemur je botrovala tudi utrujenost in zmanjšana koncentracija. Močno utrujena in zmozgana, pa sva si ob 5ih popoldne na parkirišču čestitala za odlično turo.

Kaj bi spremenil, če bi še enkrat ponovil to turo? Pri vzponu nič. Mogoče samo kakšnega frenda več, pa še to ni nujno. Za sestop pa bi vsekakor sledil svojemu prvotnemu načrtu. Sestop po lovski poti čez Kalce v dolino. Če pa že ne to, pa vsaj sestop po grapi Najlon kratka, ki je imela cca 5m pod vrhom narejen štant za abzajl. To bi nama skrajšalo sestop vsaj za uro in pol. In pa najvažnejše! Več pijače (močno sonce) in pravočasna malica bi naju manj iztrošila. Dobra šola za naprej!

Drugače pa odlična tura. Takih si še želiva. Pa srečno!  

Nazadnje urejano na 27 april 2021, 20: 15
Več iz te kategorije: « Zimska idila v Marcu in Aprilu
Prijavite se za komentiranje
© 2021 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si