V sredo na ferajnu me Vid pobara, da si njegov prjatu Miha (tudi moj znanec) želi it pogledat, če je narejen Damoklejev meč. In da išče soplezalca, da ga tudi splezata enkrat med tednom. Čeprav letos nisem prav veliko razbijal ledu, sem se odločil, da naj me Miha naslednji dan kontaktira.
Zaradi slabše napovedi vremena med tednom, se dogovoriva, da greva v nedeljo. Dogovoriva se glede opreme in da dostopiva s smučmi (plan B-presmučava Plazje). Zjutraj nafutram živino in ob 5ih že gas proti Vodicam, kjer poberem še Miho. Po poti že začne malo pritiskati psiha. Na parkirišču Belopeška jezera pa presenečenje. Avtomati ne pašejo na moje pancarje! Malo za nama se na parkirišče pripeljejo tudi trije fantje iz AO Kranj, kamor spada tudi Miha. Z istimi nameni kot midva. K sreči so imeli križni izvijač, da sem si nastavil avtomate. Na najino žalost pa so naju potem na 1,5 urnem dostopu prehiteli. Po dve letnem smučarskem premoru, na smučkah nisem bil konkurenčen bodočemu GV-ju in vojaku. Na psiho pa sem v vsej naglici pozabil, dokler nisem ugledal te stvaritve narave-Damoklejev meč. Slap, za katerega sem bil prepričan, da ga ne bom nikoli plezal. Sedaj pa stojim pod njim. Občutki, ki jin ne znam opisat.
Tako sva z Miho morala čakati, da se je njihova naveza vsaj nekoliko dvignila od vznožja, da sem lahko zaplezal za njimi v led. Psiha je popustila, plezarija je stekla in po parih metrih že navija. Začetek je res pokonci. Kljub vsemu do prvega štanta že ujamem kranjsko navezo. Dokaj hitro za mano pripleza tudi Miha. Sedaj naju čakata dva lažja raztežaja po grapi. Ker je bil tretji štant direktno v vpadnici in zaseden, sem naredil štant na ledna vijaka precej na levi. Z Miho sva imela spet malo pavze, da so fantje pred nama splezali nekoliko višje. V 4. raztežaju bi težko prehitevala navezo. Linija je bila ozka. Če pa bi zarinila bolj levo, pa bi bilo precej težje, ker je bila stena povsem navpična in še nevarnost padajočega ledu na sosednjo navezo. Kot zadnji v navpičnici tega mokrega raztežaja (po vrvi se je stekala voda na mene), sem dobil na čelado kos ledu. Kliče po novi!! Sva pa nato v zadnjem raztežaju, iz preduha, lahko plezala ob sosednji navezi in tako smo kar naenkrat vsi stali na vrhu naše smeri. Občutki veselja in tesnobe obenem, ker nad tabo visijo ogromne sveče ledu in malo stran slišiš vodo, ki teče od njih. Želiš si čimprej od tod.
Zmenili smo se, da vsi abzajlamo na iste štrike in da prvi že zrihta naslednji abzajl z drugimi vrvmi. Žal pa se prvemu ni izšlo po načrtu, kar nam je vzelo dodatne pol urce. Vendar pa je potem gladko steklo in vsi smo se celi in veseli spustili pod slap po začetnih štrikih.
Spodaj se preobujemo v ledene pancarje, oprtamo vso težko opremo in se spustimo v dolino. Noge močno pečejo in potrebno je počivat. Kljub vsemu je precej bolje odsmučat, kot bi bilo hodit v dolino.
Šele na parkirišču si z Miho čestitava in si obljubiva še kakšno avanturo.
