Zadnje dva tedna sem preživel na plezalskem dopustu v Dolomitih. Prvi teden sem se udeležil vsakoletnega tabora AOŽ v Dolomitih, drugi teden pa sem se udeležil tabora v Brenti komisije za alpinizem pod vodstvom Žige Oražma in Matije Volontarja. Vsak dan je bil po svoje lep, tako z vidika plezanja kot z vidika druženja, da pa bi vse skupaj opisal, se mi zdi pa da je temu bolj namenjeno pisanje knjig ali potopisa. Odločil sem se pisati o zadnji smeri ki sem jo plezal v teh dveh tednih, saj je od vseh ostalih, sicer vrhunskih smeri, posebej odstopala.

Crozzon di Brenta je gora v skupini Brente viska 3135m in je z grebenom povezana z Cimo Toso (3136m). Leži v pokrajini Trentino, Italija in je ena izmed najbolj zaželjenih destinacij za alpinizem v okolici Brente. Razlog zato je njena sever, severo-vzhodna stena, ki se nad kočo Brentei, kjer smo preživeli drugo polovico tabora v Brenti, dviga nekaj več kot 1000m v vertikalo. Seveda je bila ta stena plan številka 1 v drugem delu tabora. Zaradi deževnega četrtka, smo plan plezanja v tej steni prestavili iz petka na soboto, da bi imeli čim boljše razmere v steni s čim manj mokrih raztežajev. 

Že prej v vodničku, ko sem opazoval steno te gore mi je v oči padla izrazita zajeda ki poteka v zgornjem delu, ko pa smo v četrtek dostopili do koče in steno tudi prvič v živo videli pa sem bil prepričan, da je to linija katero moram napasti. Za soplezalca sem si že prej izbral Leona, s katerim sva se že prej skupaj navezala in se super ujela v smeri, ki pa je bil tudi takoj za. V petek zvečer se nama je pridružil še Mihael in končno je prišla sobota, ki je naznanila začetek epopeje v tisoč metrski steni. Vlekli smo vejice in sam sem dobil najkrajšo, kar je pomenilo, da otvorim prvo tretjino smeri, ki naj bi predstavljala lažji del smeri. Že v prvem raztežaju pa je smer pokazala, da ne bo enostavno priti čeznjo. Praktično v vsakem raztežaju so bile napete petice s skoraj nič v smeri že zabitih klinov, tako da je bilo potrebno poskrbeti za vmesno varovanje z metulji in zatiči. Večkrat je bil potrebno narediti daljše "runoute", saj nisem želel izgubljati preveč časa, po drugi strani pa sem bil že vajen od prejšnih smeri v Brenti, saj do ocene VI ni za pričakovati veliko klinov med štanti. Po dobrih štirih urah je bilo po višini narejena že polovica smeri. Vodstvo sem predal Mihaelu, s tem pa se je začel težji del smeri - diedro (zajeda). Prvi A0 v skici se je izkazal za veliko streho, katera ni ponujala obilo dobrih oprimkov, še manj stopov. Nekako smo poskušali "đemati" roke v razpoko in se nekako spraviti prosto čez, vendar nobenemu ni uspelo, tako da smo uporabili neskončno zanko, ki je visela iz strehe in proti prvem A0 izgubili bitko. Smer v nadaljevanju ni popuščala in pri naslednjem delu smeri A0, ki ga je Mihael uspešno premagal, za njim pa še jaz smo vedeli, da bomo še kar nekaj časa v steni. Utrujenost od celotnega tedna in predvsem dolge smeri se je začela poznati na vseh, še najbolj pa zadela Leona, ki je s težkim srcem prepustil zadnje raztežaja nama z Mihaelom, ki je potegnil še dva raztežaja. Nato pa sem se odločil, da bi jaz zaključil smer in soplezalca sta se strinjala in že sem bil pod naslednjim A0. Preden sem zaplezal sem pojedel ozirmo spil gel, da vidim če bo kaj bolje. Nekoliko mravljinčast in "nahajpan" sem napadel raztežaj in se kar nekaj časa boril z A0 in ga na koncu le premagal. Sledil je nekoliko manj zahteven raztežaj, vendar še vedno zelo napet. Na koncu pa me je čakal še zadnji del smeri označen z A0, previs na prvi pogled ne preveč zahteven tako da sem bil optimističen, vendar pa je utrujenost po cca 750m zahtevnega pleznja dokončno zadela tudi mene in sem proti zadnjem detajlu izgubil bitko. V dober klin sem si naredil stopno zanko in se potegnil čez previs in končno prišel do lažjega terena smeri. Mihael za menoj je detajl opravil z lahkoto po desni. Sledila sta še dva raztežaja IV ven iz smeri, kjer mi je dokončno zakrvavela zdelana blazinica na prstu, vendar me je na vrhu nagradil ples oblakov, saj smo končno prišli nad meglo, obenem pa sem prvič v življenju uzrl pojav glorija in to po tako zahtevni smeri, da so me popolnoma preplavila čustva. Vendar sem se moral hitro vrniti nazaj v ritem, saj nas je čakalo še 200m lažjega poplezavanja do vrha, kjer smo plezali nenavezani zato prostora za napake tu ni bilo. Za sestop nismo imeli pravega plana, k sreči pa je Leon imel dovolj informacij, da naju je prepričal, da smo uporabili sestop z abzajli na drugo stran gore in si tako prihranili vsaj dve uri hoje po drugi strani. Ker smer v vodničku ni imela prostih ocen ob delih označinih z A0, smo vsem tem prededlom dolčili težavnost VI+, z izjemo strehe, katere nam ni uspelo prosto preplezati, tako da ostaja uganka, sam pa bi mogoče detajlu namenil težavnost blizu VIII-.

Okrog devetih zvečer smo prišli lačni in dehidrirani nazaj v kočo, kjer smo upali, da dobimo vsaj neko juho ali karkoli, ter da gremo čimprej spat. Nakoncu pa nas je čakala ogormna pojedina s sladico, kar nas je ne samo nas treh, temveč še eno navezo v sosednji smeri močno razveselilo. Zadovoljni smo hiteli razlagati vse kar smo doživeli v smeri in se smejali vsem prigodam. Zadovoljstvo je bilo videti tudi s strani vodij tabora, tako da je bil resnično uspešen zaključek tabora. Na koncu bi rad še izrazil  hvaležnost Žigi Oražmu in Matiju Volontarju kot vodji tabora, ki sta nas nenehno spodbujala in motivirala, planinski zvezi Sloveniji, ki nam je vse to omogočila in pa seveda mojima soplezalcema Mihaelu Vajdi in Leonu Kašniku s katerima smo mirno speljali smer do konca.