Na praznični četrtek 8.2. smo se trije zasavci v (pre)zgodnjih jutranjih urah odpeljali v Logarsko dolino. Avto smo pustili pri Domu planincev saj je cesta naprej uradno zaprta. Dostop se tako podaljša za 2,8km, ki pa nam ga je pogumna gospa skrajšala skoraj za pol. Ko smo prišli pod Turski žleb smo kolebali med Celjsko smerjo o kateri je bilo v preteklem tednu napisanih že kar nekaj besed in Vzhodnjo smerjo o kateri ni bilo nobenih informaciji. Na daleč je Vzhodna izgledala zelo suha, zato se odločimo za Celjsko. Med obuvanjem derez že kar visoko pod Tuskim žlebom opazimo, da sta nas prehiteli dve navezi. Ker smo bili iz Cogna naveličani čakanja, sprejmemo soglasno odločitev: Gremo v Vzhodno, bomo že.
Ta odločitev se je izkazala za več kot odlično saj smo uživali v samoti, škripavčku, ledu in vrhunskih mešanih raztežajih. Le možnosti za varovanje so bile na trenutke skope in zato runouti kar dolgi. Uporabili smo širok asortima opreme od klinov, frendov, jebic in šraufov, vmes pa smo se varovali tudi na cepine. Smer dolgo 350m smo plezali cca 6h v lepem in toplem vremenu. Na sončen vrh smo prilezli s širokimi nasmehi, le mečne mišice so jokale saj mesta za sidriča res niso bila udobna. Pri pospravljanju opreme smo uživali ob pogledu na 'morje' megle na kamniški strani. Sestopili smo čez Turski žleb, poti do Doma planincev pa ni bilo videti konca. Pri avtu smo bili tako z zadnjimi izdihljaji dnevne svetlobe.
Dan smo zaključili, kot se za ta praznik spodobi z nazdravljanjem dr. Francetu.
Če negreš, neveš.
Plezali smo: Gašper Kurež, Matic Dolinšek-Doli, Črt Ševerkar (AO Litija)