08 oktober 2024, 20: 54

Pokaži kaj znaš v SZ stebru Srebrnjaka Izpostavljeno

Napisal

Turo sva z Jiržijem planirala že nekaj časa, ampak naju je presenetil sneg v začetku septembra. Očitno se bo treba navaditi na to, da se prav nič ne da več načrtovati, ne samo stabilnih lednih razmer. Konec septembra sem videl objavo kolega, ki je kolesaril čez Vršič in slikal proti Trenti – kopno! Ja, tudi družabna omrežja so koristna! In your face, hejterji! :) Hitro je stekel dogovor za nedeljo, 22. 9. 2024 (vem, pišem z zamudo in se posipavam s pepelom, bo pa časovna distanca prispevala k objektivnejšemu poročanju).

Cilj je bil Srebrnjak. Zaradi nižjih temperatur sva se odločila, da raje štartava bolj zgodaj in namesto spanja na planini Zapotok turo opraviva v enem dnevu. Ob 6h sva parkirala pred zapornico v Zadnji Trenti in se odpravila najprej proti planini, kjer sva pojedla pozen zajtrk, potem pa pod steno Srebrnjaka (za ponavljalce, med slikami je fotografija možica, ki označuje odcep s poti proti Bavškemu Grintavcu). Pod steno sva bila malo čez 8. uro. Sledila sva skici, ki jo pripenjam med fotografije in se je izkazala za najbolj natančno – bolj natančno, kot je tista v Miheličevi znani knjigi. Označil sem cug, ki je daljši od ostalih - ta naju je skupaj z obilico klinov v okolici malo zavedel.

V Srebrnjaku preseneti odlična skala (sploh, če je bila pred tem na sporedu Velika Mojstrovka). Čeprav sem pridno trkal in tolkel po grifih, sem sčasoma moral ugotoviti, da gre za dolomitsko kvaliteto – vriskanje-worthy. Klinov je kar nekaj, zabil sem še kakšnega dodatnega in enega pustil v smeri. Najdejo se tudi poke za jebe in frende. Plezanje je bilo tekoče, je pa zaradi "pokaži kaj znaš" principa zahtevalo pikico več časa. Jirži je sprva oskarjevsko igral nevednega tečajnika, nato pa pokazal jagodni izbor preteklih izkušenj in se prav igrivo pognal čez nekatere detajle. Na vrhu Srebrnjaka, kjer stoji velik možic, sva si ogledala še okolišnje vršace, potem pa se podala na sestop.

Ta je pregovorno zahteven, zato si pisec tega prispevka domišlja, da lahko z daljšim opisom komu pomaga pri bodočih dilemah. Sestop se začne se s štirimi spusti ob vrvi do sedla. Prvi abseil štant je na rušju, spuščaš se po rampi. Naslednji je na skalnem ušesu sredi rampe, tretji na dva klina. S temi tremi spusti prideš do konca rampe, nato se usmeriš nekaj korakov dalje proti rušju, ki se nadaljuje do roba stene tik nad sedlom. Na začetku rušja najdeš abseil štant (prusik na rušje), s združenimi 60m štriki prideš do sedla. Nadaljevanje je po potki skozi rušje v smeri Bavškega Grintavca (nikakor ne po travah navzdol, tu smo izgubili Grega), nato pa najdeš kozjo stezico, ki ji slediš. Včasih je bila menda zelo slabo vidna in zahtevala veliko domišljije. No, nedavno se je je lotil nek navdušenec nad motornimi žagami (na misel pridejo vse možne grozljivke) in zdaj je precej bolj jasna in tudi lažje prehodna. Večna čast in slava žagajočemu/žagajočim. Sledi enourni sestop, ki zahteva veliko previdnosti, saj napak ne odpušča. Za zadnjih zelo izpostavljenih 25m, do katerih sva prispela v mraku, sem naredil abseil na rušje rahlo levo s poti (fotografija priložena) – z eno vrvjo prideš do vznožja v gozdu in se vrneš na potko in naprej proti planini Zapotok.

Zakaj se sestopi po isti poti bolj vlečejo kot dostopi? Večno vprašanje in misterij, midva lahko samo potrdiva, da je temu res tako. Pri avtu sva bila po temi, srečna, zadovoljna in z opravljeno kljukico zame. 

Nazadnje urejano na 09 oktober 2024, 15: 47

1 komentar

Prijavite se za komentiranje
© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si