Saša Požun

Saša Požun

12 avgust 2020, 14: 47

Ples oblakov

Vikend plezanja v ženski navezi se že sliši kot dogodivščina in prav res je dogajalo.

Vesna: Ti maš avto ravno od mehanika ane, a jest pelem?

Jaz: Eh pa ne, ni treba sej zdej bo pa ja delov še to leto....

Mhm... za začetek dogodivščine je dva ovinka pred vrhom Vršiča v avtomobilski havbi prav filmsko glasno počilo in se pokadilo. Ampak v petek zvečer res ni veliko stvari, ki bi jih lahko rešili zato sva avto pustili na ovinku in se peš odpravili do Zavetišča pod Špičkom. Slabi dve uri in pol kasneje sva pili pivo in se z Uršo veselili vikenda v njenih gosteh. Koča in zimska soba sta bili polni in čepki so bili esencialnega pomena. Za cilj sva si izbrali drugo ponovitev smeri železničarskega nosa Polija: ples oblakov. Kratek dostop do stene nama je omogočil budilko šele okoli sedme ure zjutraj in to v skoraj praznih skupnih ležiščih. 

Po obilnem zajtrku sva se odpravili na kratek dostop (pol ure) do stene. Vstop se je videl že iz koče, prav tako tudi večji del smeri tako da naju orientacija ni zelo skrbela. V tem ne skrbenju sva premalo gledali skico in vstopili preveč desno, čez  težjo 'varjanto'. V prvem cugu sva našli en klini in kot opisano v skici prvo sidrišče. Drugi cug te pelje po zajedi do streh, ki se jim izogneš z prečko v desno. Sama prečka ima dobre šalce, je pa kar izpostavljena. Tretji in četrti cug sta bila brez posebnosti. Me je pa malo presenetil zadnji cug smeri, ki bi si mogoče prislužil že oceno V; strm in konstanten vseh 60m. In če sva za ta del smeri porabili dobrih 5ur, sva čez zadnjih 150m po grebenu kar zleteli v pol ure. En klin sva našli še v zadnjem cugu, ostala sidrišča in varovanja sva nabili (in izbili) sami. Tako sva bili na vrhu ob prijazni uri, čakaj naju je 'le' še sestop, ki pa bi rekla da je tipično trentarski: kompleksen. Ves čas moraš ostati zbran in paziti na korak. In ker na poti nisva našli pravega sidrišča za spust sva sestopili in abzajlali po poti za prečenje Pelcev. Čas ni bil najin gospodar in naju ni priganjal, tako da sva za sestop porabili dobre 2 ure. 

Na koči naju je Urša že čakala z mrzlim Laškom in večerjo, za kar sva ji še vedno hvaležne, saj se je po celodnevni turi prileglo bolj kot ata na mamo :) Jaz sem se že na sestopu odločila da v nedeljo niti slučajno ne bom ponavljala sestopa, Vesni pa se je strinjala da ji bo po celem tednu plezanja pasal restič. Tako sva v soboto še prespale na koči, v nedeljo pa po zajtrku sestopile v Trento in štopale do Vršiča. Na ovinku naju je čakal Passat, saj je Metek moj avto v soboto z avtovleko pospremil h mehaniku. Hvala dragi :) in zahvala Urši in Sari za gostoljubnost v zavetišču pod Špičkom. 

Se že veselim najinih naslednjih dogodivščin! 

Pelc pod klocami- Ples oblakov IV+, 200m+150m naveza Vesna Meden in Saša Požun

04 avgust 2020, 11: 38

Stebra Srebrnjaka

Plezali smo:

Liza in Mlaka: SZ steber; IV+/III-IV, 450m 7h

Weiss in Matic: Centralni steber V-/III-IV, 500m 6h

V sredo smo na ferajnu iskali soplezalce in ideje za vikend plezanje. Oboje smo uspešno našli. Tako smo dve navezi že v petek pozno popoldne se odpeljali čez vržič v Zadnjo Trento. Z dobrim tempom smo bili v dobri uri na planini Zapotok, navili budilke in se odpravili spat. Budilka je bila zgodnja, zajtrk skromen in zopet pot pod noge.

Z Mlako sva potrebovala še dobro uro do stene, na ta račun sva si vzela tudi več časa za pregled stene in potek smeri, ki potem pod steno seveda izgleda čisto drugačen. Začetek smeri sva hitro udela in že plezam prvi raztežaj. Prvi štant pride hitro, glede na skico se odločim da potegnem do drugega. Pa tudi ta pride že v naslednjih 10ih metrih. Ker nisem bila prepričana če je višje še eden, štantam. Mlaka seveda najde naslednji pravi štant še malo višje. Čez celo smer najdeva ogromno štantov, poleg tistih že vrisanih, pa tudi veliko klinov za vmesna varovanja. Prvi detajl IV- se mi je zdel skoraj težji kot IV+ ampak gotovo nisem našla prave tehnike... Začuda nama orientacija v smeri ni delala težav, glede na časovnico 7 ur pa nisva bila med najhitrejšimi, nekje sva obrala težje 'varjantice' ki so nama vzele več časa. 

Na vrhu sva si vzela čas za malico in počakala Weissa in Matica da smo skupaj sestopili. Zaradi rahle utrujenosti in dejstva da smo bili vsi prvič v Srebrnjaku, smo se odločili za abzajl. Prvi je bil dolg 60m, drugi okoli 15m, zadnji pa 25m. In ko smo mislili da je zoprn del končno za nami se je šele začelo. Ne boj na požiralniku ampak boj z ruševjem. Pot je namreč že kar dobro zaraščena in če med plezanjem nisem pridelala nobenih modric, sem nadoknadla med ruševjem. Za malico na vrhu in seloten sestop smo skupaj porabili kar 3 ure in vso vodo. Na planini smo se rehidrirali, pospravili in v spremstvu grozeče nevihte sestopili. Pri avtu smo bili okoli 19.te ure; suhi, utrujeni, in lačni. Zadnje smo popravili še v Naklem v piceriji Bolero. Konkretna tura, fajn družba in novi kraji... bo za ponovit :)

Še Weissov komentar smeri: 

Ker je prišlo v Bratovski smeri do podora in se tudi nisva želela gužvat v SZ stebru sva izbirala med smerema Maček muri in Centralni steber. Ker je opis obljubljal kompaktno skalo in logične prehode sva se odločila za slednjega. Opis in skica smeri se glede začetka smeri malo razlikujeta, tako da sva izbrala vstop levo od vpadnice žleba po poraščenem svetu do prvega kamina, kjer sva si tudi nadela vso železje. Smer je dobro sledila opisom, manj pa skici, tako da sva po logičnih prehodih sledila opisu.  V spodnjem delu smeri gre večinoma za lažje poplezavanje, ki ne doseže IV stopnje. Težave predstavljata le precej krušljiva in naložena skala. Višje pridemo do kaminov in zajed, kjer skala postane malo bolj kompaktna in plezanje bolj sproščeno. Dodatna popestritev so blagi in ne preveč zahtevni previsi. Ključni del smeri se nahaja nad zadnjim stolpom, kjer nisva prepričana, če sva sledila skici oziroma opisu. Iz nekakšne grape sva zavila desno na ploščo in po njej 5m navzgor (IV+, mogoče V-), prečila 5m v desno in po kaminu 10m navzgor do udobne police (IV), kjer sva našla klin. Nato pa skozi naslednji kamin naravnost čez previs (IV+) proti vrhu (2 raztežaja). 
Smer ni preveč navdušila pa tudi razočarala ni. Glede na to, da je smer precej naložena in skala na delih precej krušljiva je na lažjih delih potrebna še dodatna previdnost. Glede na to, da gre za eno prvih ponovitev, sva se precej namučila z zabijanjem in izbijanjem klinov. Trem klinom v smeri sva dodala še dva nova, enega v raztežaju pod macesni in enega v plati.

06 junij 2020, 19: 28

Sreča je na strani pogumnih

Vršič-Grebenec, Smer dr. Dolharja IV+, 250m

Z metkom se med tednom zmeniva, da greva v Vršič. V četrtek se nama pridruži še Manca in naveza je polna. Prve velikopotezne plane v severni steni Mojstovke sem ovrgla že med vremensko napovedjo v petek... Ubistvu sem bila skoraj prepričana, da sploh ne bomo plezali. Zjutraj se zbudimo v megleno in neprijazno jutro, enako kaže tudi kamera na Vršiču. Če ne drugega, se gremo pa malo sprehodit... Napakiramo robo, pobereva Manco in se odpeljemo na Vršič. Na dostopu iz oblakov sramežljivo kuka Prisojnik, naša stena se gre >hard to get< koncept. S pomočjo skice hitro najdemo vstop in brez preveč razmišljanja se zapodim v prvi in drugi cug. Stena je bila še malo mokra, trava in ruševje pa še malo bolj... Potem vodstvo prevzame Metek in naju popelje še čez zadnje tri cuge. Smer je fajna, na začetku sicer zelo krušljiva, v ključnem raztežaju pod in okoli strehe pa kar drži. Sem bila pozitivno presenečena. Skratka, 250m je hitro minilo, ravno ko smo izplezali, pa se je okoli nas ovila še bolj gosta megla in začelo je rositi. Sreča je na strani pogumnih, še dež nam je prizanesel in rosil samo na sestopu, da nam ne bi bilo vroče. Analizo smo opravili pri Tonki na štrudlju in gobovi juhi.

Bo za ponovit :)

16 december 2019, 13: 58

Plezanje iz knjige 1001noč

V začetku decembra sva se z Metkom odpravila na dopust v Oman. Prvotni plan potovanja in frikanja se je hitro spremenil, ko je po pošti prišel vodniček Climbing in Oman avtorja Jakob Oberhauser. Zakladnica dolgih smeri nama je narekovala, ko sva pakirala dvojčka, frende, kline in kladivo. Kot se za ferajnovsko stran spodobi se bom osredotočila na plezalni del dopusta: v 14 dnevnem se je našel čas za dan frikanja in trije dnevi plezanja dolgih smeri. Sreča v nesreči lahko dodam prigodo, ko sem na letališču ugotovila, da sem v avtu pozabila čelado. Ojej. Ker nisva nekjer zasledila športne trgovine z čeladami, sem se obrnila na fb skupino Climbing in Oman.. in glej ti to! V 5ih minutah so se trije javili, da mi lahko posodijo čelado, nekdo pa bi mi čelado prodal. Dogovoriva se za hitro predajo, poleg pa nama Larry posodi še dva stola in knjigo Oman Offroad, po kateri sva potem vozila cel dopust. Res velja, ljudje v Omnu so eni najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih srečala.

Za začetek plezanja sva imela v planu ogrevanje v plezališču Dyakhi. Ko sva po uri in pol vožje, našla plezališče, se nama je že kar smejalo... Pa vendar ne more iti vse tako gladko, smeri so bile namreč cel dan na žgočem soncu, zato sva plezanje v plezališču kar opustila

Sledil je plan smeri v Wadi Tiwi. S pomočjo domačina smo po daljem času našli goro, vendar pa glede na sliko Metek ni bil prepričan, če je to res tisto, kar iščeva. Ker za tisti dan nisva imela v planu nič drugega, sva se odločila vsaj za pristop. Po uri in pol dostopanja čez balvane je bila gora prava, nisva pa točno določila, kje bi potekala opisana smer. Imela sva topo smeri, ne pa sliko stene, kje poteka. Navdušen nad skalo, je Metek želel poskusiti in je opremljen zarinil v prvi raztežaj. Žal se plezanje ni ujemalo z opisom, tako da je za vajo splezal še nazaj dol. Časovno sva bila prepozna za katero koli od smeri, sva si pa potem vzela čas za vodniček ter naštudirala smeri v sosednjih stenah. Za naslednjič. Pri sestopu pa sva našla tudi pravi raztežaj ogledane smeri, tako da za naslednič pride na vrsto tudi ta. V bolj zgodnjih urah.
Po turističnih ogledih in potovanjih pade odločitev, da splezava 500m dolgo smer Les samba des Jedi težavnost V, v gori Jabal Ghul, ki je bila lepo vidna že iz ceste. Dostop ob 6. uri zjutraj nama je vzel slabo uro in pol. Skala je fenomenalna, ostra, trdna in drži kar koli primeš. Sidrišča lahko v večini delaš na skalne danosti, kladivo je pelo le enkrat. Za 500m sva porabila slabih 5 ur. Potem pa se je po moje pričela kalvarija. Iz sence sva namreč stopila na sonce in sestopala dolge 3 ure.
Drugo in zadnjo smer sva si privoščila na dan pred odhodom, Les queue de serpent, V+, 250m v Wadi bani Awf. Smer pričneš skoraj pri avtu, ob vhodu v kanjon. Ponuja lepo plezanje, spet skalo kjer vseee prime, mislim čista zmaga. Kladivo je pelo le za drugo sidrišče, pa tudi odpelo... ko je v skali ostal nov BD klin. Metek še enkrat...sori... Nato slediš po logičnih lažjih prehodih in uživaš. Sestopila sva v hitrejšem tempu in za to potrebovala pol ure, potem pa sva se še ohladila v kanjonu. Čista zmaga.
To je tako na hitro, ampak midva bova šla še v Oman.
Še vedno z marogami na riti (-od sprejema; da ne bo pomote) sva se v četrtek v zgodnjih jutranjih urah z Izijem odpravila proti Kamniški Bistrici. Plani oziroma cilji so bili različni, vendar v osnovi dve splezani smeri. Zaradi dela na cesti parkirava malo nižje in se odpraviva proti Koglu. Od spodaj zgleda reeees daleč. Glede dostopa sva imela različne informacije, vendar se nekako za nosom odpraviva kar naravnost proti eni steni nižje od Kogla. Ker nekje zmanjka potke in se stene postavijo pokonci, sva za popestritev že na dostopu plezala neznano smer (ki je drugače tudi navrtana). Nad splezano prvo smerjo pod steno Kogla opaziva navezo, ki sva jo prehitela na parkirišču... Ja nič, midva sva pa zato že eno smer splezala. Tako sva do stene potrebovala nekoliko dlje, okoli 3 ure.
Ker je bila Virensova že druga smer tega dne, sva se strateško odločila da bo s tem cilj tega dne dosežen in si lahko vzameva čas in uživava v smeri in soncu. Žreb je določil da lahko izbiram in glede na videno sem si vzela prvi cug. Cug sem raztegnila čez dva lepa raztežaja. Naslednji cug se je čez podrtijo prebil Izi, in zaradi nesorazmernosti skice, štantal pod prečko. Ker se čez prečko naredi kar veliko trenja, je bil tudi moj naslednji cug kratek. Skratka dolga zgodba drugega dela smeri na kratko: ostale cuge sva si še pošteno razdelila in si na vrhu čestitala. Lepa smer, v drugem delu s konstantno težavnostjo (če jo plezaš kot prvi).
Sestopila sva čez Gamsov sket, se je pa korak občutno pospešil, ko sem omenila da v avtu čakata dve piksni piva.
Dan sva zaključila še na pici in dodala da na tak lep dan se pa splača bit frej ja :)
P.s: ker sem doma pozabila telefon, je slikal samo Izi... če slučajno iz tega še ne sklepate očitnega.... vam povem da bo ta prispevek tudi ostal brez slik :)
04 september 2019, 08: 49

Riba

Za vikend je bila sprva lepa napoved, bolj kot se je pa le-ta bližal, boolj se je spreminjala na slabše.

V soboto sva se z Metkom ogrevala v neopremljenih smereh Ratitovca. Napoved je za nedeljo napovedovala popoldanske plohe, kar je pomenilo kratko smer in še krajši dostop. Glede dostopa ni bilo težav, Vršič bo; zataknilo pa se je pri izbiri smeri. Vse lažje smeri, ki jih v Vršiču še nisem plezala so bile glede na napoved predolge. Tako sem glede na skico, opis in ostale opise na spletu sklenila kompromis v Ribi.

Vstop v smer sva najdla s prve. Prvi cug je bil lep in ne težek. No, potem pa se je začelo. Z izjemo zadnjega cuga, lahko rečem da sem v vseh vmesnih našla detajl. Pa naj bo to majav ključen stop, previs, dva ali trije. Vendar so bili na srečo detajli ravno nad sidrišči tako da sem opazovala kako najlažje čez in gibe kopirala. Sidrišča so povečini urejena, nekaj klinov se najde tudi v teh ključnih delih. Vseeno pride prav kakšen frend. Glede na opis na plezanje.net sem pričakovala zelo krušnjivo skalo, kamnolom; vendar se mi ni zdelo da smer odstopa od slovenskega povprečja. Preveriš preden primeš, drugače pa se vedno najde nekaj solidnega.

Iz udobja stola lahko rečem da ni ravno najlepša smer, daleč stran pa od tega da bi bila grda. Se lahko fajn naplezaš.

In glede časovnice: ravno usedla sva se v Mihovem domu ko je začelo deževati. Znava (več sreče kot...).

 

 

13 junij 2019, 13: 59

Jezerski stog

Bolje pozno kot nikoli....

Prejšnji vikend Gres na fb objavi da bi šu plezat in lej to-dobrodošli tudi tečajniki. Zakon, to je za izkoristt in it, zmenva se za sredo.

V tork pozno zvečer pridem iz Krka. Premečem stvari iz enga ruzaka v druzga in upam da imam vse. Ker je dostop v moji domeni na hitro pogooglam Jezerski stog. Steza, levo, levo in si mislm, ajde mam to. Malo morgen. Zjutrej z Mijo letiva proti Bohinju, pobereva Gresa in se zapeljemo do Blata. S prve zadanem stezo v desno in si mislm top. Mhm, prvi problem se začne 10min kasnej ko je zaradi dela v gmajni ceu raztur. Situacijo reši Gres, ki prvi zagleda možica in nadaljevanje poti. Ajde, Joža požen naprej. Kar hitro prideva do Krstenice kjer nardiva kratko pavzo da pogledava zemljevid, ki mislim da ga imam s sabo... no... ni ga blo v ruzaku. Signala tut bl mal, tok da preverim na hribi.net da se na planini zavije levo. Uredu, nadaljujeva... na nasledni planini signala nč, situacija pa zmer bl sumljiva ker kkšnih primernih sten še ni blo na spregled. Pa dobr, greva po potki višji, kar bo pa bo. Kar je blo, je da je moja kondicija oz Joža požen mal zmankovalo in posledično je bil razgled vsakih 10m fuuul lepši. Gres se končno navečiča in stop naprej. Na vrh. Ja, naprej sva šla na vrh in po drugi strani dostopa do sten. Se tolažim da je šlo pa vsaj za kondicijo. Mijo parkiram v senco v kaminu in začneva v najbližji smeri kjer se sveti svedrovec (pizza za mamo). Skala res odlična, res uživam v plezanju.. Drugi cug grem naprej jaz (jz raz), kjer se najprej spustim po skrotju in spet poplezam na drug vrhec. Če odštejem preklinjanja čez štrik in trenja, je bila smer fajna, kar škoda da se je tko hitro končala. Že drugič se spustiva po istem sestopu in se lotiva sendvičev. Zaradi spremenljivega vremena se odločiva da za ta dan zaključiva. Po pravi poti smo hitro na planini Krstenica. Sestop si najprej vzamem res na izi, ko pa se zasliši grmenje...no smo kr pohtel :)

Ujela nas ni ne nevihta, ne dž; smo si pa v Bohinju prvošl še namakanje v jezeru in burger v Foksnerju (priporočam, top dobri!). Pa še v pravem času sva bla nazaj na ferajnovskmu sestanku.... ja tko se pa da porabt str dopust.

 

07 junij 2019, 10: 32

Priprave: Krk 2019

Dolomiti se vztrajno približujejo in v duhu priprav sva z Željotom unovčila lanski dopust ter se z Jakom dogovorila za plezanje na Krku.

Sobota 1.6.

Jaz: Jaka, kdaj jutri štartamo?

Jaka: Te poberem ob 21:00

Jaz: A se nisi mogu prej zment?

Jaka: Jaz sem reku da je štart ob 18:00, Željo ob 21:00, pa sva naredla kompromis in štartamo ob 21:00.

Nedelja 2.6.

Z Jakom pobereva Željota ob 21:00 in priprave se pričnejo. Mrzli hidracijski napitki v hladilni torbi bi morali biti dovolj za pot brez postankov, a vendar... Avto zavije iz avtoceste v Postojni pri Boratu za prvi postanek. Pa potem še na bencinski postaji Vrata Jadrana. Ja, zaloge je boljše imeti več kot manj. Večer se je temu primerno zavlekel dolgo v noč.

Ponedeljek 3.6.

Zaradi nočne izmene se bujenje in kava zavlečeta proti poldnevu. Z izgovorom da ravno prav, ker imamo v planu popoldansko plezanje, ko je v plezališčih že senca. Plezališče Porta Fortuna smo si v prijetni senčki delili z navezami Nemcev, ki so prav tako računali na senco. Posledično se ogrejemo v 5kah in kasneje nadaljujemo v lažjih smereh za razplezavanje. Za večerjo si privoščimo na žaru pečen krompirček in čevape in si mislimo: če je to kriza, naj traja. Nočna izmena se zaključi predčasno oziroma kar pravočasno :).

Torek 4.6.

Dopoldan pospravimo rezidenco, se napakiramo v avto in v popoldanskih urah prispemo v plezališče v Baški. Senca in odhajanje ostalih navez nas samo še bolj razveseli. Po dobrem treningu in švicanju se ohladimo v morju in odpravimo proti domu. Kar tradicionalno, se ustavimo še v piceriji Kudra in s tem zaključimo intenzivne priprave. Luštno je blo, ni kej.

Člani odprave: Željo, David, Borat, Saša, Jaka in Mia

Datum: 26. 4. - 30. 4. 2019

Cilj: Uvajanje tečajnikov v strmine Pakleniške doline

26. 4. 2019: Na dolgo pot do baze nas poslovijo nekateri člani, po poti nas spremlja dež in spremenljivo vreme. Skrbi za visoko motivacijo ob postavljanju baze. Zaradi hitre postavitve ostane čas za hidracijo in kovanje načrtov za naslednji dan.

27. 4. 2019: Zbudi nas sonce in pospremi v pakleniško dolino. Suvereno opravimo z aklimatizacijskema vzponoma oz. plezanjem smeri Oliver Dragojevič in Snoopy. Za hlajenje si zamislimo morje in pivo. Ob močnem vetru ostane samo pivo. Kuhar nas razvaja z makaronflajšom, zvečer vadimo za koncert Pozdrav Poletju in sklepamo prijateljstva z rusko bazo poleg nas.

28. 4. 2019: Sončno vreme, pojavijo se znaki višinske bolezni: utrujenost, vrtoglavica in slabost. Vseeno čas za preverjanje znanja in moči tečajnikov. Borat in Jaka v smeri Barba Antim, mene v navezi nadzorujeta Željo in David. Sledijo čestitke in obvezen tepež; da si bolje zapomniš. Menjava kuharjev v bazi pripelje testenine s piščancem in karijem. Ker je za naslednji dan napovedano slabo vreme, si vzamemo čas za razkuževanje in dodatne vaje za Pozdrav Poletju.

29. 4. 2019: Vreme spremenljivo oblačno. Znaki višinske bolezni vztrajajo. Na nebu oblaki grozijo z dežjem. Opustimo zadnje želje in pregovarjanja po plezanju. Iz baze se odpravimo proti nižinskim delom in si ogledamo mesto. Odpravo predčasno zaključi član Jaka in se odpravi proti domovini na tlako. V bazi se najdejo še trije tečajniki. Ostali člani odprave si, utrujeni od napornih dni in plezanja, kosilo oz. večerjo naročimo pri šefu baze. Razvaja nas z ribami in krompirjem - redkimi dobrinami na takih višinah. Večer se zavleče z pitnim rdečim vinom in rakijo.

30. 4. 2019:Močnejši znaki višinske bolezni nas opomnijo da je zadnji dan odprave; zgodnejša kava, sortiranje opreme in čas za zadnje vzpone. Naveza Borat in Nika suvereno v smeri Centralni kamin, drugi dve navezi David-jaz in Željo-Tim-Katja opravimo z Zubatcom. Po uspešnem sestopu se člani originalne odprave vrnemo v bazo, kjer pospravimo bazo in se počasi odpravimo v domovino. Odpravo uspešno zaključimo s pico v Kudri.

Odprava upešna, vsi člani so se vrnili živi in zdravi. Bo pa še treba vežbat...

12 marec 2019, 22: 45

7. Skupna tura - Hagener hutte

Tečaj tur se hitro polni in obrača, tako da je konec tedna prišlo na vrsto turno smučanje pod Robijevo taktirko.

Zaradi tedna bolniške sem bila sicer v dvomih ali bi se jo sploh udeležila, pa tudi vremenska napoved ni obetala… ampak "zluftat" se je treba in zadnji dan se je tabelica čudežno napolnila iz 5 na 11 tečajnikov.

Na dolgem mostu smo se zbrali ob dokaj humani uri 6.30, se gorenjsko požokali po avtih in se odpeljali proti Avstriji… Ker valda, tunel je treba plačat v obe smeri, pa se vinjeta.. računica mora bit ;-). Na poti je izgledalo zelo klavrno; v Sloveniji je še deževalo, temperature so bile v povprečju nad 10 stopinj in o snegu ni bilo sledu do zadnjih 500 metrov, preden smo zavili v dolino Mallnitz; sneženi raj.

Na izhodišču oziroma parkirišču smo opazovali domačine, ki so brez obotavljanja plačali 4€ in se zapeljali čez rampo. Robi se opogumi in njegov avto preveri razmere na cesti in do kam se pride. 400 višincev pa 400 višincev. Po potrditvi smo izpraznili parkirišče in odpeljali višje. Eni čisto do parkirišča, drugim so do tja pomagale ketne, tretji pa smo si zaželeli ogrevanja in smo parkirali malo nižje.

Po preverbi opreme in delovanju žoln smo v račjem redu oddrsali za Robijem. Kakor je bilo v začetku vreme oblačno in sramežljivo, se je z vsakem korakom ozračje segrevalo. In segrevalo. Potem se je pokazalo še sonce in postalo je pasje vroče. Približno tako kot na turnem smučanju maja, na sončen dan. Proti vrhu smo se ustavili in naredili še ponovitev znanja prejšnje zimske ture s prerezom snežne odeje, norveške in kanadske metode. Za dopolnitev znanja turnega smučanja nam je Jelenko potegnil izvenserijsko cikcak špuro. Prva smučka levo, mal poteptaš da zih prime, na huruk prenos noge in če si imel srečo, se je smučka sama prekucnila da si jo samo pristavil. Drugače pa si imel še trening akrobatike. Vrh oziroma kočo Hagener hutte smo dosegli brez težav. Tovariši so se podkrepili s sendviči (omenjala se je tudi majoneza) in če bi si drznila sklepati po obrazih, bi rekla da so izgledali zadovoljni. Mi pa tudi: super vreme, družba in čakal nas je še legendaren spust po deviških flankah. Širina pobočja je omogočala vsakemu svoj podpis v sneg, ki je bil ravno prav omehčan. Smučanje je bila ena sama uživancija, tudi za tiste ki so bili na smučkah po xy letih. V zadovoljnem pogledu na presmučano flanko nazaj je Željotu ušlo : Prav posilili smo jo. Ja, o deviškosti res ni bilo ne sluha ne duha, ampak dokler smo jo mi, nas ni motilo :-). In če me je v zgornjem delu presenetila suverenost in tehnika smučanja, smo bili proti koncu vseeno priča nekaj padcev, obratov, salt in skoraj ulovljenih zajcev.

Analizo smo opravili v piceriji Gala v Lescah. Najpomembnejša lekcija: sončna krema ni farmacevtski nateg, v kolikor jo uporabiš in ne brišeš iz obraza skupaj s švicem. Se je pa vsaj na daleč videlo, da smo se imeli fajn.

Hidrirani, siti in žarečih obrazev smo se poslovili in porazgubili proti Ljubljani. Robi, še enkrat hvala za organizacijo ture in vremena, vsem za družbo… še več takih tur.

Najbolj bi rekla, da povzame izjava Jaka v avtu, ko smo se pelal nazaj domov: "Fajn žou bi mi blo, če ne bi šou".

Zdej mu bo pa lahko žal, ko bo kupoval vso opremo ;-).

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si