Barbara V

Barbara V

Po uspešno opravljenem pisnem in praktičnem izpitu v sklopu alpinistične šole sem dobila zeleno luč za plezanje v gorah. Dogovorim se z Dinotom, in ko se nama zaradi nezanesljivih vremenskih razmer že drugič spremeni plan, za sobotno plezanje (in mojo prvo kopno gorsko turo) v stilu "go big or go home" predlagam SZ steber (IV+/III-IV, 450m) v Srebrnjaku. Iz Ljubljane štartava ob 5h zjutraj in dve uri kasneje že hodiva proti planini Zapotok. Zaradi petkovih neviht sva malo v skrbeh, ali bo stena sploh suha, ali bova morala še tretjič spremeniti plan. Sreča je na najini strani in tako po približno 2,5 ure pričneva s plezanjem. Snega na dostopu ali vstopu v smer več ni. Smer je zelo razgibana in ponuja praktično vse, od kompaktne, do nekoliko slabše in krušljive skale, plate, prečke, kamine in krajše previse, hkrati pa dodobra testira orientacijske sposobnosti. V smeri je nekaj klinov, enega sva pustila midva. 
Nekje na polovici smeri se mi zgodi še neljubi dogodek, ko ob privezovanju na sidrišče zaslišim visok odbijajoč se kovinski zvok in med nogami zagledam svoj reverso, ki pada v dolino. Tako sem še v praksi preizkusila varovanje (in na sestopu tudi abzajlanje) na polbičev vozel.
S krajšo pavzo za malico in rehidracijo na lepi razgledni polički ter nekaj kurjenja na soncu sva po približno 7 urah na vrhu smeri, kjer si čestitava. Potem naju je čakal še bolj neprijeten del poti: sestop. Z malo poplezavanja in dvema abzajloma doseževa Mala vrata, kjer naju čaka še boj...ma ne boj, mesarsko klanje s težko prehodnim ruševjem in kvazi kozjimi potkami, ko zagledava še zadnje sidrišče za abzajl in kmalu za tem že sestopava proti Zapotoku (za sestop do Zapotoka sva porabila cca 2,5h). Tam narediva še zadnji odmor, se osveživa z mrzlo vodo, nato pa se še pred trdo temo vrneva do avta. "Prve ne pozabiš nikoli" , pravijo. In res je tako. Polna notranjega zadovoljstva in dodatnega zagona tako že komaj čakam naslednjo turo.
25 marec 2022, 08: 22

Vipavske 3

Neli nam je tečajnikom naložila najboljšo domačo nalogo, da z izkušenimi starejšimi ferajnovci splezamo večraztežajno smer. Od navdušenja sekundo po prejetju sporočila z navodili napišem Vesni, ki privoli, pridruži se nama še tečajnik Tom in tako izkoristimo lepo sončno nedeljo za telovadbo v skali. Lokacija: Vipava. Prijaznemu štartu ob 10. uri iz Ljubljane sledi vožnja do Vipave, kjer je parkirišče pričakovano že precej zasedeno, pa kljub vsemu najdemo prostor za jeklenega konjička, poberemo opremo in kot bi mignil smo pod steno. Sprva zavijemo narobe, na vstop Stebra, kjer vidimo več navez, in po ponovnem preverjanju opisa dostopa najdemo vstop v smer Veseli matiček (IV-/II). Počakamo navezo pred nami, nato pa Vesna zarine v skalo, midva pa za njo. Spremljajo nas večinoma kompaktna skala, dobri oprimki in čudovite plate, in kaj hitro smo pri izstopu smeri, ki se združi z izstopnim delom Furlanove ferate. Med sestopanjem se odločimo, da preverimo še Skriti raz (V/IV). Sprva si želimo malce izziva z vstopom v smer preko previsa (V+), a si hitro premislimo in uberemo levo, lažjo varianto (IV). S Tomom slabo ocenjujeva preostanek vrvi, zato Vesna uredi sidrišče malo prej, kot bi bilo potrebno. Smer je nekoliko bolj pokonci kot prejšnja, vendar ni precej težja, zato jo brez težav in hitro preplezamo. Na koncu nama Vesna ponudi možnost, da za konec preplezamo še opevani Steber in v trenutku privoliva. Verjetno najlepša smer od vseh treh, še posebej za ljubitelje plat, pa tudi če to nisi. Sledi spust po vrvi, sestop in zaslužena rehidracija, kjer zaključimo, da smo dan odlično izkoristili, s Tomom pa sva nabrala prve metre za napredovanje v mlajšega pripravnika.

Zadnji vikend v februarju je bil v sklopu alpinistične šole namenjen težko pričakovani zimski plezalni tehniki. V soboto smo se navsezgodaj zjutraj odpeljali proti Vršiču, kjer smo se ob novozapadlem snegu zaradi večinoma neuspelih poskusov vožnje do Erjavčeve koče (nekaterim je sicer uspelo z vzvratno vožnjo) namenili na pobočja pod Prisojnikom. Razdelili smo se v več skupin in se urili v različnih zimskih veščinah: hoja z derezami in cepini, uporaba lavinske opreme, varovanje v snegu, spust ob vrvi na snežni krožnik in prikaz spusta na cepin, prerez snežne odeje in preizkus stabilnosti po CT metodi. Na koncu smo se bolj ali manj uspešno ustavljali s cepini in ugotovili, kako pomembno je, da to veščino obvladamo in jo redno vadimo. Sledila je analiza in rehidracija, sprva v Koči na Gozdu, nato pa še v Mihovem domu, ki je bil naše prenočišče za to noč in kjer nas je pričakala slastna večerja. Druženje se je nadaljevalo v stilu “zgodaj pijan, zjutraj naspan”, saj smo v postelje popadali še pred polnočjo.

Nedelja je bila namenjena plezanju grap. Tečajniki smo se razdelili v dve skupini: prva skupina (t.i. Polhograjska mafija) se je odpravila v Uroševo grapo v NŠG, preostali pa smo se namenili v Meniskusov žleb v Robičju, kjer pa smo zaradi bolj poletnih, kot zimskih razmer spremenili načrte in v močnem vetru opravili pristop na NŠG. Kljub manjšemu razočaranju, da del tečajnikov ni preplezal nobene grape, smo bili z vikendom polnim novega znanja in smeha več kot zadovoljni.

© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si