Neli nam je tečajnikom naložila najboljšo domačo nalogo, da z izkušenimi starejšimi ferajnovci splezamo večraztežajno smer. Od navdušenja sekundo po prejetju sporočila z navodili napišem Vesni, ki privoli, pridruži se nama še tečajnik Tom in tako izkoristimo lepo sončno nedeljo za telovadbo v skali. Lokacija: Vipava. Prijaznemu štartu ob 10. uri iz Ljubljane sledi vožnja do Vipave, kjer je parkirišče pričakovano že precej zasedeno, pa kljub vsemu najdemo prostor za jeklenega konjička, poberemo opremo in kot bi mignil smo pod steno. Sprva zavijemo narobe, na vstop Stebra, kjer vidimo več navez, in po ponovnem preverjanju opisa dostopa najdemo vstop v smer Veseli matiček (IV-/II). Počakamo navezo pred nami, nato pa Vesna zarine v skalo, midva pa za njo. Spremljajo nas večinoma kompaktna skala, dobri oprimki in čudovite plate, in kaj hitro smo pri izstopu smeri, ki se združi z izstopnim delom Furlanove ferate. Med sestopanjem se odločimo, da preverimo še Skriti raz (V/IV). Sprva si želimo malce izziva z vstopom v smer preko previsa (V+), a si hitro premislimo in uberemo levo, lažjo varianto (IV). S Tomom slabo ocenjujeva preostanek vrvi, zato Vesna uredi sidrišče malo prej, kot bi bilo potrebno. Smer je nekoliko bolj pokonci kot prejšnja, vendar ni precej težja, zato jo brez težav in hitro preplezamo. Na koncu nama Vesna ponudi možnost, da za konec preplezamo še opevani Steber in v trenutku privoliva. Verjetno najlepša smer od vseh treh, še posebej za ljubitelje plat, pa tudi če to nisi. Sledi spust po vrvi, sestop in zaslužena rehidracija, kjer zaključimo, da smo dan odlično izkoristili, s Tomom pa sva nabrala prve metre za napredovanje v mlajšega pripravnika.

Zadnji vikend v februarju je bil v sklopu alpinistične šole namenjen težko pričakovani zimski plezalni tehniki. V soboto smo se navsezgodaj zjutraj odpeljali proti Vršiču, kjer smo se ob novozapadlem snegu zaradi večinoma neuspelih poskusov vožnje do Erjavčeve koče (nekaterim je sicer uspelo z vzvratno vožnjo) namenili na pobočja pod Prisojnikom. Razdelili smo se v več skupin in se urili v različnih zimskih veščinah: hoja z derezami in cepini, uporaba lavinske opreme, varovanje v snegu, spust ob vrvi na snežni krožnik in prikaz spusta na cepin, prerez snežne odeje in preizkus stabilnosti po CT metodi. Na koncu smo se bolj ali manj uspešno ustavljali s cepini in ugotovili, kako pomembno je, da to veščino obvladamo in jo redno vadimo. Sledila je analiza in rehidracija, sprva v Koči na Gozdu, nato pa še v Mihovem domu, ki je bil naše prenočišče za to noč in kjer nas je pričakala slastna večerja. Druženje se je nadaljevalo v stilu “zgodaj pijan, zjutraj naspan”, saj smo v postelje popadali še pred polnočjo.

Nedelja je bila namenjena plezanju grap. Tečajniki smo se razdelili v dve skupini: prva skupina (t.i. Polhograjska mafija) se je odpravila v Uroševo grapo v NŠG, preostali pa smo se namenili v Meniskusov žleb v Robičju, kjer pa smo zaradi bolj poletnih, kot zimskih razmer spremenili načrte in v močnem vetru opravili pristop na NŠG. Kljub manjšemu razočaranju, da del tečajnikov ni preplezal nobene grape, smo bili z vikendom polnim novega znanja in smeha več kot zadovoljni.