12 avgust 2018, 23: 01

Hudičev steber po 23 letih Featured

Written by

Letos je minilo 23 let odkar sva ga zlezla z Janijem. Takrat sva, kot še starejša pripravnika seveda zašla in zlezla varianto čez Hudičev rog (V+) in za smer rabila 10 ur. Dobrih. Takrat sem doživel tudi moj prvi padec v hribih, sicer krajši in na srečo, kot drugi v navezi, a se mi je vtisnil v spomin, ki ne izgine. Takrat me je smer tako psihično kot fizično zdelala, da sem se odločil, da je ne bom več ponavljal.
Eni pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Glede na to, da je letos to kar plezana smer, je tudi mene ponovno zamikala. Na srečo imamo sedaj internet in s tem dostopnih več informacij. Ma ja. Saj bi šlo. Pokličem Špelo. Rekla je ja in sva šla. Preventivno zaradi mojih izkušenj in izkušenj ostalih, sva iz Vodic odrinila že ob 5:30. Parkirava pri koči na gozdu oprtava nahrbtnike in se podava pod smer. Dostop poteka po zahtevni Hanzovi poti, ki je do pod smeri prav lepa. Že ko pot skrene z vršiške ceste je tam postavljena opozorilna tabla, da pot zahteva primerno opremljenost (cepin in dereze). Ma, ja. A še to? Za neko bogo snežišče. Seveda te opreme nisva imela. Pot gre mimo nekaj slapov, ki so bili zaradi nočnega dežja nekoliko obilnejši. Pot je zavarovana z jeklenicami in lepo označena. In prideva do snežišča. Zaradi že prej omenjenega dežja je bilo sprano in nobenih sledi predhodnikov. Neka motoviliva. Špela ubere neugoden obvoz višje v steni, jaz pa sem se vseeno podal čez snežišče. Na srečo je tačas že prišča mimo skupinica primerno opremljenih planincev, ki mi je bila pripravljena posoditi dereze. Vseeno se odpravim čez v dostopnih mehkih čevljih. Izšlo se je dobro, priporočam pa ne. Prevečkrat lahko beremo v medijih, kako je planinec zdrsnil.
Po uri in 40 min sva stala pod smerjo. Za orientacijo sva uporabljala neko avstrijsko skico, ki je res dobra v primerjavi z Miheličevo ali iz vodnička Vršič, ki sta totalno nepregledni. V prvi raztežaj se zažene Špela. Presenetili so me dolgi raztežaji, ki so resnično po večini dolgi med 50 in 60m. Skala je presenetljivo dobra za naše razmere. V 4. in 5. raztežaju je odlična. Ta dva raztežaja sta zame najlepša. Tudi s klini sta zelo dobro opremljena. Ostali raztežaji niso tako posejani s klini in so metulji prišli zelo prav. Naprej daje skala občutek trhlosti, a se vedno najdejo deli, ki so kompaktni. Zgornji del stene je strm in kompakten, prav tako tudi kamini, ki so danes bili nekoliko sluzasti. Na vrhu smeri sva stala po 6 urah in 50 min. Sestop po Hanzovi poti nama je vzel slabi 2 uri dneva. Pri tem sva zaradi neugodnega snežišča poizkusila z varianto proti Vršiču a je tam preveč vzpona, zato sva obrnila nazaj in sestopila po smeri dostopa.
Tudi danes se mi je smer zdela kar naporna in dolga. Sva se spraševala kako to in sva šla štet dolžino smeri po raztežajih. Naštela sva jih slabih 800m. Tudi višina ni zanemarljiva. Dobrih 500m. Kar je nekaj metrov več kot je Miheličevem vodničku. Pri večini smeri, ki sem jih plezal letos sem nameril manjšo višino, kot je v opisih.
Kot pravi Mihelič je to velikopotezni cilj primeren za zrelo navezo, vajeno dolgih in napornih tur. Se strinjam in prej omenjenim navezam, zelo priporočam.

Last modified on 12 avgust 2018, 23: 13

3 comments

Login to post comments
© 2019 Alpinistični odsek Železničar