Sobotno plezarijo je odneslo slabo vreme. Bilo pa je zadovoljivo za pristop v Tamar, kamor sva se zvečer z Nejcem tudi napotila.Med potjo sva se, med kramljanjem, dotaknila tudi teme, da bi lahko najino plezanje bilo tudi zgodovinsko pomembno, vsaj za najino žlahto. Saj sva po vsej verjetnosti prva naveza, ki se je sestavila po nesreči najinega skupnega sorodnika Pavleta Kozjeka. Tako sva, s Pavletom v mislih, zjutraj ob 6.uri, odhitela iz Doma v Tamarju proti najinemu cilju, smeri Herlec-Kočevar v Šite. Pol ure pred nama se je v taisto smer namenila še ena naveza. Ne vem, kaj je botrovalo: ali sreča, megla, orientacijske sposobnosti ali le najine urne noge, da sva jih že na dostopu prehitela. Po krajšem poplezavanju do vstopa na gredini, sva le tega hitro našla in Nejc je začel s plezanjem. Težki odstavki mu niso povzročali nobenih težav, za razliko od mene. 4. raztežaj, kjer po zelo strmi plati, sledi še previs in nad njim povsem gladka plošča, mi je povzročil precej fizičnega in še veliko več dela z mojo psiho. Ko sem jo končno umiril, sem veliko lažje izstopil iz detajla in ves premočen naredil štant. Nejc pa je z detajlom opravil kar tako, za šalo.

Sledil je lažji del, ki pa se nama je zdel precej daljši kot je opisano. Jutranja megla nama je namreč preprečila, da bi si predhodno ogledala steno in potek smeri v njej. Vendar sva vseeno vztrajala na pravi poti. Po lažjem terenu sva plezala ˝Štajerca˝ in tako prispela do zadnjih 4 raztežajev, ki sva jih brez težav premagala. Pospravila sva štrike in brž na vrh, da ugledava sonce in kaj se skriva na južni strani. Privoščiva si daljšo pavzo, malico in lepe razglede. Pospraviva opremo in začneva s sestopom. Pri prečenju grebena, sva v steni opazila navezo, ki sva jo zjutraj prehitela. Imela sta vsaj še uro in pol plezanja do vrha. Z zadovoljstvom se napotiva naprej, prečiva južna pobočja Šit in po uri prideva na markirano stezo. Po dobri uri in pol, čez Jalovčev ozebnik, prisopihava v Tamar. Ob zvračanju točenega, strneva občutke, si čestitava in si zaželiva še kakšnega skupnega plezalnega dne.

Smer je huda, lepa (beri: hudo lepa), skala v večini zelo dobra. Vendar pa se je v detajlu precej bolj poigrala z mojo psiho, kot smer Constantini- Ghedina v Tofani z izpostavljeno prečko nad streho in cca 250 višinskih metrov pod nogami.