×

Sporočilo

Piškotki

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na tej spletni strani?

Več o piškotkih

Ime piškotka Izvor Namen piškotka in njegovo trajanje
Sejni piškotki www.aozeleznicar.org Piškotki zagotavljajo delovanje spletnega mesta. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
plg_system_eprivacy .www.aozeleznicar.org Piškotki omogočajo sprejemanje in zavračanje piškotkov na spletnem mestu. Veljavni so 30 dni.
joomla_user_state www.aozeleznicar.org Piškotki potrebni za prijavo v spletno mesto in objavljanje novičk. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

16 Avgust 2018, 20: 35

Kamen Modrosti, Vrh Krnice, Loška stena Izpostavljeno

Napisal Bošt-Slatki
Najzračnejša izmed prečk Najzračnejša izmed prečk

Po vseh letih zorenja je ideja o aktivnem vikendu v Posočju končno oživela. Sobotni rafting v nadvse prijetni družbi je bilo potrebno začiniti z nedeljsko plezarijo, kje drugje kot v famozni Loški steni.  Kljub izbiri stene se je še vedno porajalo vprašanje: »Kam?«. Razlog tiči v dejstvu da je Loška stena kot izbira najobsežnejša naša stena tako po širini kot številu vrhov. Za končen izbor stene gre zahvala Mihu in Neli, ki sta se napotila v Vrh Krnice in naju vzpodbudila, da se na dostopu še malo družimo in s skupnimi močmi rešimo vse dostopne orientacijske uganke. Po opazovanju slik in stene same se nama je z Marjanom hitro izrisala nepreplezana linija in nekaj možnih variant. Kljub temu, da bova v Loški steni prvič (če ne štejem krajših slapov) sva bil samozavestna, da bova izzivu kos. Sedaj lahko rečem, da se nisva uštela, a izziv ni bil mačji kašelj. Dolg dostop z veliko iskanja prehodov se je podaljšal za debelo uro, v smeri pa so naju v prečke silile številne trave, ki so se pojavljale na najmanj želenih mestih. No na najino srečo sva prehode v zgornjem delu, kljub malenkost večjim težavam, precej dobro vdela in izplezala na rob stene, ko se je sonce že počasi poslavljalo.

Smer naju je zelo navdušila, saj ponuja od užitkov v dobri skali do dvomljivih prehodov za mirno roko,  predvsem pa zahteva kar nekaj občutka pri ocenjevanju težav,  ki se nemalokrat izkažejo za večje kot predvidevaš, dodatno pa jih začinjajo trave. No ko sva se na trave navadila je bila »travna šalca« zelo udoben in zaželen prijem. Skala v smeri je dobra do odlična. Posebej po kvaliteti izstopajo zadnji trije raztežaji, kjer navdušenje kar vre v človeku. Ves trud v spodnjem delu se tako več kot poplača. Spodaj se namreč najde kakšno sitno mesto, začinjeno s travami, kakšna razčlemba pa je primerna bolj za oporo kot fizično obračunavanje.

Za varovanje sva zabila precej klinov, štirje izbrani, so končali na območju smeri. Eden na veliki gredi spodaj, nekje v šodru, dva na sidrišču pod fenomenalno zajedo, zadnji pa na sidrišču pred tem. Smer ima kline zelo rada, tako da jih priporočava vsaj ducat. Precej varovanja se da urediti na metulje, ki sva jih koristila vključno do št. 4. Zelo primerni za uporabo so ne nazadnje tudi zatiči.

Zanimivo naključje je hotelo da smo z Mihom in Neli izstopili v časovnem razmiku, manj kot pol ure, tako da smo že na vrhu družno proslavili nepozabni izkušnji, ne vedoč s čim vse nam bo postregel sestop.  Med sestopom smo se bodrili ob premagovanju »neprijetnih« mestih v globoki grapi, ki smo si jo pred tem izbrali za sestop, misleč da bo orientacijsko lažje in hitreje. Ni nam jasno ali smo kje zgrešili, ampak po prvem spustu čez sitne izprane skale smo se znašli nad navpično, mestoma previsno steno višine 50m. Vsi smo se cinično strinjali, da je takšno brezpotje lahko resnično precej »neprijetno«, kot navaja opis, le zakaj je pozimi prijetneje še nismo ugotovili.  Po zračnem spustu smo jih po grabnu nabrali še vsaj trojček in na glavno cesto vidno zdelani stopili nekaj pred eno zjutraj. Posedanje ob čakanju na »taxi Špela« je bilo več kot sproščujoče. Ob tej priložnosti gre Špeli zahvala za ustrežljivost, brez tebe bi verjetno spali nekje za cesto ali pa kar v grabnu.

Ob tej intenzivni izkušnji se vsi akterji plezanja v Loški steni lahko lažje poistovetimo z doživljanji, ki so naših predhodniki, obiskovalci teh od Boga pozabljenih skalnih gmot, kjer tišina resnično šepeta, kot bi pripomnil Avčin. Takšnih izkušenj privoščim vsem raziskovalcem "nekoristnega" sveta.

Nazadnje urejeno v 16 Avgust 2018, 23: 02

3 komentarji

Prijavite se za komentiranje
© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: update.si