×

Sporočilo

Piškotki

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na tej spletni strani?

Več o piškotkih

Ime piškotka Izvor Namen piškotka in njegovo trajanje
Sejni piškotki www.aozeleznicar.org Piškotki zagotavljajo delovanje spletnega mesta. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
plg_system_eprivacy .www.aozeleznicar.org Piškotki omogočajo sprejemanje in zavračanje piškotkov na spletnem mestu. Veljavni so 30 dni.
joomla_user_state www.aozeleznicar.org Piškotki potrebni za prijavo v spletno mesto in objavljanje novičk. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

23 September 2018, 13: 00

Beli steber Izpostavljeno

Napisal tast

Sonce je obsijalo Malo Mojstrovko, ko sva po Jeseniški prispela pod prednje okno Prisojnika. Zavila sva levo, prečila spodnji del prodišča pod oknom in se znašla tik ob vznožju belega stebra. Padli so prvi sendviči in zabil se je prvi štant.

Prvi raztežaj so zaznamovale naložene grape in malce krušljive, a vseeno uživaške plate. V drugem je potuhnjeno čakal najtežji detajl (IV+): Napeto prečenje gladke plate. Potem pa veliko lažje gor po grapi ob levem boku stebra.

Sonce je že posijalo na Hudičev steber v tretjem raztežaju, ki se je vlekel po neskončno dolgem kaminu na raz belega stebra. Tukaj sva tudi skrenila iz originalne smeri, ki pelje po levi grapi do vrha stebra (malo zanalašč, malo pa nisva imela skice smeri-je ni v vodniku »Vršič«).(David se ne strinja)

Raz stebra je bil sicer precej podrt in krušljiv a sta sam razgled in njegova zračnost vseeno kaj hitro privabila nasmešek. Sledil je raztežaj po razu, ki se je postavljal vedno bolj pokonci in krušljiva podrtija se je umaknila monolitni beli skali, a ravno dovolj razčlenjeni, da je zadeva ostala zelo prijetna.

Splezala sva na vrh stebra, kjer je sonce končno obsijalo še naju in se nato spustila v škrbino za njim, iz škrbine pa v grapo. Med prečenjem dobro naložene strme grape sem poskušala lebdeti, a žal ni šlo. Takoj za prečenjem ene grape je svoje ustje odpirala še druga, ki je peljala diagonalno levo na udobno poličko.

Itak smo že zgrešili originalno smer, tako da »kamor je šel bk nej gre še štrk!« in smo odjebali še drugo grapo in jo udarili kar naravnost gor po krušljivi a precej razčlenjeni in položni steni levo od grape.

Temu je sledil še en lep raztežaj in priplezala sva pred zadnji raztežaj. David ni želel za vedno opremiti še enega sidrišča s svojimi novimi klini, zato me je v zadnji raztežaj poslal naprej na izvidniško misijo: iskanje izhoda iz smeri.

Po navpičnem pragu nad zadnjim varovališčem se je zadeva po hitrem postopku skoraj popolnoma položila ter se v rahlem skrotastem vzponu končala na grebenu Prisojnika. O zadevi sem obvestila Davida in padel je predlog, da se razveževa in greva do konca peš. Povlekla sem štrik do udobnega mesta, David je podrl varovanje in se hkrati s koncem štrika, ki sem ga vlekla, prikazal čez prag.

Padel je drugi sendvič in po grebenski sva se odpravila proti Vršiču. Ko je pot postala nezahtevna, so padle še čestitke in bilo je veliko veselja. Analiza ture se je zgodila v Tonkini koči in potem še na pici v Kranjski gori.

Še informacija za morebitne zainteresirane:

Zahvaljujoč moji bednosti pri izbijanju klinov je sedaj smer Beli steber opremljena s tremi novimi odličnimi sidrišči. Kozjek štant = dobar štant.

Zapisala: Zala Sajko

Nazadnje urejeno v 23 September 2018, 20: 40
Več iz te kategorije: « Zahodni raz Špik-Direktna »

2 komentarji

Prijavite se za komentiranje
© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: dpoint.si