V začetku tedna je padla ideja, da je za izkoristit še zadnji topel poletni dan za kakšno lepo plezanje.

Tako sva se v četrtek proti večeru z Jiržijem odpravila proti gorenjski. Natančneje v Gozd Martuljek, do bivaka pod Špikom. V soju čelk sva ga brez težav našla, povečerjala in legla k počitku. Zgodnje vstajanje mi ni preveč ustrezalo, ko pa me Jirži vpraša, če imam s sabo ključe mojega avta, pa sem bil v hipu prebujen. Moj avto sva namreč zvečer zapeljala v Pišnico, na zaključek najine avanture. Ker pa sem pustil ključe v Jiržijevem avtu, je to pomenilo, da bova morala na koncu še priti do njegovega avta visoko v martuljškem gozdu.

Ob prvem svitu sva že zaplezala v visoko steno Špika. Do Dibonove police sva večinoma plezala nenavezana, razen na izpostavljenem grebenu iz Zelene glave do stene sva se malo pozihrala. Tako sva v dobrih 2 urah dosegla Dibonovo polico, ki je na pol poti do vrha. Zame je bilo to kar luštno poplezavanje.

Vstop sva hitro našla in Jirži je začel s 1. raztežajem. Potem pa sem na vrsti jaz. Ko raztegnem skoraj 70m vrvi, priplezam do udobne poličke v kaminu, na kateri pa zagledam en del plezalke, ki je pripadal ponesrečenima fantoma izpred cca 2 mesecev. Da je nisem gledal, sem jo vrgel par metrov višje na drugo poličko. Vseeno pa se je v meni prebudil nek čuden občutek. V nadaljevanju sem jo poskušal odmisliti, sploh ker me je čakal malo težji detajl. A kaj, ko sem pred detajlom naletel še na kup druge opreme. Glede na to, da je tu slaba možnost varovanja, sem imel kar precej dela, sploh ker sem mislil, da sta se predhodnika prav na tem mestu poškodovala. Ko pa sem se na štantu malo razgledal naokrog, sem opazil cca 10-20m stran v strmi steni še obe vrvi. Najina ugotovitev je bila, da sta fanta verjetno skrenila s smeri in prišla v zelo strmo steno, ki pa ju je zavrnila. Zame je bil to najtežji del smeri. Ne zaradi težavnosti, ampak zaradi glave.

Ko pa sva končno priplezala do glavne zajede, se mi je glava popolnoma zbistrila. Odlična skala, skoraj navpična zajeda, plezanje po strmih dokaj gladkih ploščah, na vrhu previsen kamin, veliko klinov, pa je pomenilo res užitkarsko in delavno plezarijo. Na vrhu zgornjega kamina sem bil popolnoma moker, navit, vendar zelo srečen. Izplezala sva po slabih 9.urah. Na vrhu sva poslikala, se namalicala in po dobrih dveh urah že stala pred mojim avtom v Pišnici.

Vrtenje telefona ni obrodilo sadov. Tako je ostalo samo še, da dvignem prst v zrak in štopam. Prva pripelje mimo ena rdečelaska, ki se ozre po sedežu zraven sebe, skomigne z rameni in odpelje dalje. Tudi naslednjih 10 minut ne ustavi nihče. Že vprašam Jiržija, če pokličem taksi, ko se izza ovinka nazaj pripelje prej omenjena rdečelaska in naju ogovori v angleščini. Izkaže se, da je Gozd Martuljek na njeni poti in odpelje naju do tja. Še enkrat hvala mladi Nemki. Še večkrat ji privoščim dopust v Sloveniji.

Tako se je najina avantura po logističnih akrobacijah lepo zaključila na pivu pri Firerju, kjer se nama je po ekspresno hitri plezariji pridružil še Gres.

Srečen sem, da sem prišel na ta ferajn, kjer ste fajn ljudje in se v vaši družbi dobro počutim. In da mi je končno uspelo osvojiti Špik in to celo po severni steni. Hvala Jirži za predlog in izvedbo.

Vesel pa sem tudi za ponesrečena fanta, da sta sploh še živa!