"Rekla sva, da jo bova, pa sva jo..." bi se nekako lahko glasil "lajt motiv" nedeljskega izleta. David je rekel, da bi šel v hribe "zlest" kakšno lažjo grapo. Med preveselim decembrom sva uskladila datume in glede na stanje duha, telesa in drugih razmer izbrala pristop na Begunjščico (2060 m). Snega je na celotnem področju bore malo. Med pristopom pod nogami ves čas čutiš travo ali "šodr". Pri odcepu za Šentanski plaz sva se odločila, da ne glede na malo snega vseeno poskusiva v centralni grapi. Tudi med pristopom proti centralni grapi se več hodi po šodru, kot po snegu, tam kjer pa je snega kak centimeter več, ta ni predelan in ne drži teže takšnih kalibrov, kot sva midva. Vseeno sva smelo nadaljevala vzpon in prišla do vstopa v centralno grapo, kjer sva videla nekaj obotavljajočih se oseb. Najino sklepanje je bilo, da so očitno razmere precej slabe in imajo pomisleke. Zato sva pomislila tudi sama in sklenila, da greva pogledat razmere v Y grapo (Severna stena, III, 200 m, 30 - 50°), kjer na snežni odeji ni bilo opaznih sledi predhodnikov. Sneg je bil še vedno nepredelan, a sva vseeno kar lepo napredovala. Tudi "skokce", ki jih običajno ob obilju snega ni moč opaziti in tokratno praskanje po skali sva preživela ter se tako hitro vzpenjala proti vrhu. Pri iskanju najlažjega izstopa sem malo "zagljivil v nek krušljiv krš", ki me je pripeljal do žal ne pravega roba stene. Nato sva po pomrznjenih travah in skalah le našla izhod in stala na robu, kjer sva ujela tudi prijetno tople žarke sončnega dne. Skočila sva še na vrh Begunjščice, se naužila razgledov in se po "Šentancu" skobacala nazaj na Ljubelj. Splet srečnih okoliščin in dobrih odločitev nama je prinesel čudovit, lahkoten in uživaški dan v naših bregih. Bilo je lepo.